Jedro

Če je posojilo dano "na odpoklic", pomeni, da pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila. Če roka ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki posamične zneske po specifikaciji, ki je navedena v 1. odst. izreka (skupaj 8.550.000,00 SIT) in z obrestmi, ki so tam navedene, ter ji povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Hkrati je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 421.335,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1998 do plačila in še 223.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi najprej izpostavlja, da sodišče prve stopnje zmotno enači kreditno pogodbo s posojilno pogodbo, zaradi česar je zmotno opredelilo posojilno razmerje med toženo stranko in singularnim prednikom tožeče stranke kot kreditno razmerje; pri obeh pa ne gre za identični pogodbi, saj lahko kot dajalec kredita pri kreditni pogodbi nastopa le banka, sodišče pa niti ni ugotavljalo, ali je bila P. banka. Od tega vprašanja je odvisen tudi zastaralni rok, saj pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu 1. odst. 374. čl. ZOR, pogodbe o posojilu pa kot takšne pogodbe ne moremo šteti, ker je P. ni sklenila v okviru opravljanja njene dejavnosti. Zato velja v obravnavanem primeru petletni zastaralni rok; terjatev zato ne more biti zastarana, saj od sklenitve najstarejše pogodbe do vložitve tožbe ni minilo več kot pet let. Drugo vprašanje pa je, kdaj naj bi zastaralni rok začel teči. Sodišče je v zvezi s tem zmotno uporabilo določilo 314. čl. ZOR, saj ne upošteva namena posla in ekonomske narave termina "kratkoročno posojilo". Iz posojilnih pogodb je razviden predmet pogodbe, ki je v tem, da je prednik tožeče stranke odobril predniku tožene stranke kratkoročno posojilo za ohranjanje tekoče likvidnosti uporabnika, zato bi bilo povsem v nasprotju s pogodbo, če bi dajalec posojila takšno posojilo odpoklical že naslednji dan, ker bi se s tem izjalovil namen, zaradi katerega je posojilojemalec sploh potreboval posojilo. Na to, da med strankama ni bila predvidena možnost odpoklica posojila takoj naslednji dan, kaže tudi dejstvo, da je prednik tožene stranke v naslednjih dnevih oziroma mesecih jemal celo nova posojila, kar nesporno kaže na določeno trajnost posojilnega razmerja. Nadalje pritožba izpostavlja, da je bilo zastaranje v vsakem primeru pretrgano in je začelo znova teči najkasneje 15.12.1993; tožena stranka je namreč smiselno priznavala svojo obveznost in je v postopku uveljavljala, da je del obveznosti plačala. V dokazovanje tega dejstva je v spis celo predložila kopijo virmana in izpiska SDK na dan 15.12.1993 glede nakazila dela obveznosti v višini 8.081.614,00 SIT. Tožeča stranka je to nakazilo sicer osporavala kot fiktivno, kar pa ne spremeni dejstva, da je tožena stranka svojo obveznost s poskusom nakazila smiselno priznala in s tem tek zastaranja pretrgala. Končno očita sodišču, da izrek o stroških ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, v nadaljevanju pa konkretneje izpodbija posamične stroškovne postavke. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek zaradi zastaranja terjatev tožeče stranke in v glavnem izraža svoje strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeči stranki s pogodbo z dne 4.6.1996 družba P., odstopila svojo terjatev do tožene stranke, temelječo na desetih kreditnih pogodbah. V zvezi s tem si je zato sodišče prve stopnje, glede na po toženi stranki uveljavljeni ugovor zastaranja vtoževane terjatve, povsem utemeljeno postavilo vprašanje pravne narave omenjenih kreditnih pogodb. Glede tega ima sicer pritožba prav v delu, kolikor opozarja, da je treba pogodbe presojati po njihovi vsebini, ne pa po naslovu in da obstaja določeno razlikovanje med posojilnimi pogodbami in kreditnimi pogodbami; slednje namreč sklepajo v vlogi dajalcev kreditov le banke (1065. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), drugi subjekti v isti vlogi pa sklepajo posojilne pogodbe (557. čl. ZOR). Pri "kreditnih pogodbah", na katerih temelji pogodba o odstopu terjatve, je torej očitno res šlo dejansko za posojilne pogodbe (to je povsem jasno razvidno iz samih pogodb, kjer se na mestu posojilodajalca nahaja žig družbe s polno firmo: P., Družba za razvoj trgovine d.d., torej ni šlo za banko). Ne glede na takšno razlikovanje, ki je glede naziva pogodb utemeljeno, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali so imele kreditne (prav: posojilne) pogodbe naravo pogodb o prometu blaga in storitev. Ni namreč mogoče soglašati s stališčem pritožbe, češ da družba P. ni sklenila posojilnega razmerja v okviru opravljanja dejavnosti, ki je bila sicer predmet njenega poslovanja; da so bile stranke spornih posojilnih pogodb gospodarski subjekti, verjetno niti za pritožnico ne bi moglo biti več sporno, kot gospodarske pogodbe, ki jih sklepajo takšni subjekti pa niso obravnavane samo tiste pogodbe, ki jih takšni subjekti sklepajo v okviru svoje gospodarske dejavnosti (oz. predmeta poslovanja, kot to poimenuje pritožba), ampak tudi tiste, ki so v zvezi s takšno (siceršnjo in v sodni register vpisano) dejavnostjo. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri kreditnih pogodbah (prav: posojilnih) med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko šlo za pogodbe v prometu storitev, kakršne obravnava 374. čl. ZOR in za katere velja triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je v okviru obravnavanja predmetne sporne zadeve pravilno štelo, da je pri uveljavljenem ugovoru zastaranja ključno vprašanje, kdaj je zastaranje začelo teči. Zaradi zmotnega stališča, da določilo v posojilni pogodbi, po katerem je bil kot rok vračila navedeno "na odpoklic", pomeni hkrati takojšnjo dospelost terjatve posojilodajalca (zaradi česar naj bi zastaralni rok potekel, glede najkasneje sklenjene pogodbe, že dne 25.11.1995, torej pred sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve), ni sodišče prve stopnje hkrati ugotavljalo, kdaj so bile v konkretnem primeru sporne posojilne pogodbe dejansko odpoklicane. Pritožbene novote so vse, kar v zvezi s temi pogodbami zatrjuje tožeča stranka v pritožbi v smeri, češ da bi bilo povsem v nasprotju s pogodbo, če bi dajalec posojilo odpoklical naslednji dan in v smeri, češ da med strankama ni bila predvidena možnost odpoklica posojila takoj naslednji dan. Glede na to bi bilo, upoštevaje stanje stvari ob zaključku obravnavanja na prvi stopnji, sicer mogoče slediti razlogovanju sodišča prve stopnje, češ da je bilo mogoče odpovedati posojilo že naslednji dan po sklenitvi pogodbe, vendar pa bi v tem primeru prišlo v poštev določilo 2. odst. 562. čl. ZOR, po katerem v primeru, da pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin (pri posojilu "na odpoklic" gre za takšen primer, ko rok ni določen), mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. Z vprašanjem, kdaj je bilo posojilo dejansko odpoklicano, pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zaradi česar je v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Že iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi bilo posojilo po vseh posojilnih pogodbah odpoklicano z dopisom z dne 4.6.1996, ko je prvotni upnik P. toženo stranko obvestil o sklenitvi pogodbe o odstopu terjatev (2. tč. tožbe) in se bo glede na to do teh navedb sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovljenem postopku. Če bo pri tem ugotovilo, da zastaralni rok za terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku tožeča stranka, še ni potekel, bo moralo spor obravnavati po vsebini; v okviru slednje bo moralo ugotavljati, kaj dejansko pomeni nakazilo zneska z dne 15.12.1993, o čemer priča listina v spisu (B/6) in o čemer so vsaj delno že izpovedale tudi nekatere v tem postopku zaslišane priče; ali je šlo pri tem znesku za plačilo terjatev po kreditnih (prav: posojilnih) pogodbah ali za kaj drugega. V zvezi s tem bo še upoštevalo, da je na toženi stranki dokazno breme za trditve, da predstavlja nakazilo zneska 8.081.614,00 SIT izpolnitev po spornih posojilnih pogodbah. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri katerem bo upoštevalo napotila, ki so navedena zgoraj. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.