Jedro

Odpoved pogodbe je zgolj sprožila začetek teka odpovednega roka. V vmesnem času je Pogodba še dajala pravne učinke: zavezovala je obe stranki, torej toženo stranko k plačevanju dogovorjenega deleža za vzdrževanje podhoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.461,07 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila sorazmernega dela stroškov za vzdrževanje podhoda pod Železniško postajo ...

2. Tožeča stranka je svoj zahtevek oprla na Pogodbo št. 151/2-5/96-BJ z dne 24. 7. 1997. V tej pogodbi se je po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka v 5. členu zavezala plačati 68,34 % stroškov upravljanja in vzdrževanja podhoda pod Železniško postajo ... Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je podala svojo razlago 5. člena navedene pogodbe. Po tej razlagi naj bi se tožena stranka zavezala poravnati do 68,43 % vseh stroškov, kar pa naj ne bi pomenilo, da se bodo stroški poravnavali v takšnem deležu tudi, če tožena stranka ne bo več lastnica prostorov v podhodu. Takšno razlago naj bi podpiral tudi 8. člen navedene pogodbe. Tožena stranka naj bi v pismu z dne 21. 5. 2013 odpovedala navedeno pogodbo, o tem pa naj bi izpodbijana sodba v celoti molčala.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo podala svojo razlago 4., 6. in 8. člena Pogodbe. Opozorila je na to, da naj bi tožena stranka ne trdila, da je Pogodbe prenehala veljati pred obdobjem, na katerega se nanašajo zahtevki, niti, da je kupce lokalov zavezala h kritju ustreznega dela stroškov. Prav tako naj ne bi ugovarjala višini zahtevkov.

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

6. Tožeča stranka kot pravna naslednica Slovenskih železnic d. d. Slovenske železnice d. d. in tožena stranka (Mestna občina ...) sta sklenili že prej navedeno pogodbo 24. 7. 1997. To pogodbo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označevalo kot „Pogodba“. V za odločitev v tem sporu bistvenem delu se je sedanja tožena stranka zavezala Slovenskim železnicam d. d. poravnati „do 68,34 % vseh stroškov“ (5. člen Pogodbe), ki so jih imele Slovenske železnice d. d. s podhodom pod železniško postajo v ... Vzrok za to, da se je sedanja tožena stranka zavezala k takšnemu poravnavanju stroškov je bilo v tem, da je tožena stranka imela v lasti lokale v tem podhodu. To je mogoče sklepati iz 6. člena Pogodbe.

7. Tožeča stranka je v tem sporu zahtevala povrnitev stroškov vzdrževanja in upravljanja podhoda. Časovno prvi zahtevek je z dne 30. 4. 2013, sledijo mu zahtevki z dne 31. 5. 2013, 28. 6. 2013, 31. 7. 2013 in 28. 8. 2013. Prav vsi so bili izdani v obliki računa. Tožena stranka v prvostopenjskem postopku prejema računov ni prerekala, prav tako ni ugovarjala višini zahtevkov.

8. Tožena stranka je trdila, da je odpovedala pogodbo v pismu z dne 21. 5. 2013 (prva pripravljalna vloga z dne 8. 7. 2014, str. 2 = l. št. 31). Tožeča stranka ni zanikala, da je tožena stranka odpovedala pogodbo. Opozorila je zgolj, da je s tem zgolj začel teči odpovedni rok, trajal naj bi 6 mesecev. Vsi zahtevki se naj bi nanašali na čas pred iztekom odpovednega roka (pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2014, str. 2 = l. št. 35 – hrbtna stran). Tega pa tudi tožeča stranka ni zanikala z navajanjem razlogov. S tem so bila nezanikana dejstva ugotovljena (2. odstavek 214. člena ZPP).

9. Da je tožeča stranka podala obrazloženo trditveno podlago glede stroškov upravljanja in vzdrževanja na temelju Pogodbe, pa je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tega pritožba ne izpodbija.

10. Prav pa je imela tožena stranka, da je odpoved pogodbe zgolj sprožila začetek teka odpovednega roka (11. člen Pogodbe). V vmesnem času je Pogodba še dajala pravne učinke: zavezovala je obe stranki, torej toženo stranko k plačevanju dogovorjenega deleža za vzdrževanje podhoda (4. odstavek 358. člena ZOR).

11. Odpovedni rok je trajal 6 mesecev in ni mogel izteči pred 21. 11. 2013. Vsi zahtevki tožeče stranke pa se v resnici nanašajo na obdobje pred tem dnem. Za odločitev o teh zahtevkih se je torej uporabljala še Pogodba. V njej je pravni temelj za odločitev v tej zadevi.

12. Tožena stranka je svojo obrambo gradila na trditvi, da je lokale v podhodu pod Železniško postajo ... prodala in da ji zato ni treba več plačevati v Pogodbi dogovorjenega deleža stroškov vzdrževanja. Pogodba sama naj bi tudi predvidevala, da znaša delež stroškov, ki jih mora kriti, do 68,34 %, torej lahko tudi manj. Pri takšnem pravnem stališču vztraja tudi pritožba.

13. Takšno stališče je nepravilno iz vrste razlogov. 5. člen Pogodbe je predvideval, da bo tožena stranka plačala do 68,34 % stroškov vzdrževanja in upravljanja. Nobene določbe ni, v kateri bi bil predviden kakršenkoli drugačen delež, torej je takšen dogovor pomenil, da mora tožena stranka plačevati tudi 68,34 % stroškov vzdrževanja, če je plačilo v takšnem deležu zahtevala tožeča stranka. Toliko je tožeča stranka v tem sporu tudi zahtevala. 5. člen Pogodbe si je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi z opr. št. I Cpg 65/2015, r. št. 6, že enkrat razložilo na isti način.

14. Naslednji razlog, zaradi katerega je tožena stranka dolžna poravnati 68,34 % stroškov vzdrževanja, je, da Pogodba ni predvidevala, katere spremenjene okoliščine bi lahko sprožile znižanje deleža stroškov vzdrževanja in upravljanja. Tudi ni nobene določbe, ki bi pojasnila podrobnosti, na kakšen način bi se določil znižani delež in od kdaj naprej bi bil delež znižan. Brez tega pa seveda tožena stranka ne more doseči znižanja deleža stroškov vzdrževanja in upravljanja.

15. Očitno sta stranki v 6. členu že predvideli, da bo tožena stranka prodajala lokale. Dogovorili pa sta se le, da bo tožena stranka „ob prodaji svojih lokalov v podhodu v kupoprodajni pogodbi zavezala nove lastnike lokalov, da bodo morali kriti sorazmeren del stroškov … vzdrževanja podhoda … glede na velikost posameznega lokala.“

16. Ta določba se nanaša na pogodbe, ki naj bi jih tožena stranka sklepala s tretjimi, namreč s kupci. Glede tega, kdo naj bi bili pogodbeni stranki posebnih pogodb o skupnem vzdrževanju podhoda, ki se naj bi sklepale ob tej priložnosti, je povsem jasen 8. člen Pogodbe: „Pogodbeni stranki se dogovorita, … da bo pogodbe o skupnem vzdrževanju podhoda z posameznimi lastniki lokalov sklenila prva pogodbena stranka“ (scil.: tožena stranka v tej zadevi).

17. Pogodbe o vzdrževanju podhoda naj bi torej v primeru prodaje posameznih lokalov sklenili tožena stranka in kupec. S takšno pogodbo je tožena stranka lahko zavezala kupca, da bo toženi stranki poravnaval del stroškov vzdrževanja in upravljanja, saj sta stranki takšne pogodbe le tožena stranka in kupec. Če pa sta imela pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka ob sklepanju Pogodbe v letu 1997 v mislih kaj drugega, pa bi to morali jasno opredeliti. Ker nista, torej niti 6. člen, niti 8. člen Pogodbe ne dajeta nikakršne opore za znižanje v 5. členu Pogodbe dogovorjenega deleža za plačevanje stroškov vzdrževanja in upravljanja.

18. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

19. Tožeča stranka je zahtevala 1.1177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV v višini 22 % od vsote prejšnjih postavk. Do povrnitve teh zneskov je upravičena, skupaj torej do 1.461,07 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.