Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je prisilno zdravljenje zadržane osebe edina možnost, da se prepreči ogrožanje njenega življenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom Pr 146/2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. A., rojena ... 1950, ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. za dobo enega meseca, šteto od 11. 8. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zadržana oseba pripeljana v PB A. z reševalnim vozilom z napotno diagnozo R45.81 – samomorilne misli. Zadržana je podala dne 12. 8. 2022 privolitev k zdravljenju, dne 16. 8. 2022 pa je privolitev preklicala. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 53. člena ZDZdr odločalo o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, saj je ugotovilo, da je zaradi narave duševne motnje te osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico in so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Takšno zdravljenje osebe je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in če je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, navedenih vzrokov in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči. Po izvedenem postopku je sodišče ugotovilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje zadržane v oddelku pod posebnim nadzorom tudi brez njene privolitve. Sodišče je ugotovilo, da gre za 72-letno pacientko, ki je bila leta 1995 obravnavana na A. zaradi poskusa samomora – zadržana se je vrgla pod vlak, pri čemer je izgubila desno nogo. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca, zaslišane zadržane in najbližjih oseb pa je sodišče ocenilo, da gre trenutno pri zadržani po vsej verjetnosti za zmerno izraženo demenco oziroma kognitivni upad, kar je bilo potrjeno tudi z ustreznimi testi. Sodišče je sledilo mnenju sodnega izvedenca, da gre pri zadržani za hudo duševno motnjo, verjetno vaskularno ali neoznačeno demenco, zaradi katere je hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja (zadržana zase nekritično meni, da bi lahko po odpustu iz A. skrbela sama zase, čeprav je zaslišana priča B. B. izpovedal, da je že prej za vse v hiši skrbel mož, sama pa je že pozabila ugasniti plin in da potrebuje 24-urni nadzor), kar potrjuje tudi s strani sodnega izvedenca postavljena diagnoza – vaskularna demenca. Zadržana je na izrecno vprašanje sodišča odgovorila, da bi se vrgla pod avto, saj nima več za kaj živeti, ker ji je umrl mož in je ostala sama, čeprav je v nadaljevanju psihiatričnega pregleda to spremenila. Sodišče je ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče je v konkretnem primeru na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedbe zadržane, najbližje osebe ter mnenja sodnega izvedenca z gotovostjo ugotovilo, da je zadržana s svojim vedenjem ogrožala svoje zdravje. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je zadržana ob pregledu dne 16. 8. 2022 še vedno omenjala samomorilne ideacije. Na pregledu je omenjala skok pod avto oziroma avtobus, iz obvestila ob sprejemu z dne 11. 8. 2022 pa je omenjen skok pod tovornjak. Sodišče je ugotovilo, da pri zadržani obstaja vrsta dejavnikov tveganja za samomorilnost, tako telesne bolezni, kot osamljenost, slaba socialna mreža, pa tudi nedavni hud življenjski dogodek, to je smrt moža. Ogrožanje zadržane sta potrdili tudi izpovedbi obeh prič. Sodišče je ugotovilo, da je pridržana v posledici trenutno postavljene diagnoze - vaskularne demence, povsem nekritična do svojega stanja, nekritično meni, da ne potrebuje nobene pomoči, da je zmožna živeti povsem sama, skrbeti zase, kar ob objektivnih podatkih ne drži. Sodišče prve stopnje je v tem delu zaključilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nato pa je sodišče ugotovilo, da je to ogrožanje zadržane mogoče odvrniti le z zdravljenjem same duševne motnje, to pa je v trenutnih okoliščinah možno le v bolnišnici in na oddelku pod posebnim nadzorom, ker zadržana zdravljenje odklanja. Sodni izvedenec je podal mnenje, katerega je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da zadržana ostane v oddelku pod posebnim nadzorom še en mesec. Pri njej se uvaja antidepresivna terapija in zdravila pričnejo učinkovati šele po treh do štirih tednih. V tem času pa je nujno potrebno opraviti tudi natančno diagnostiko. Nato je sklenilo, da se zadržana zadrži na zdravljenju za dobo največ do enega meseca, šteto od dneva sprejema dalje, to je od 11. 8. 2022. Sodišče je še ugotovilo, da je v tem trenutku edini možen ukrep zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom v času do enega meseca. V tem času se načrtuje prilagajanje terapije, umirjanje vedenjskih simptomov, stabilizacija psihičnega stanja in načrt glede nadaljnje obravnave.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju zadržane osebe niso podani vsi pogoji za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom PB A. Zadržana oseba namreč nima diagnosticirane nikakršne duševne motnje, zaradi katere bi imela hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Pri zadržani osebi je najverjetneje podana zmerno izražena demenca oziroma kognitivni upad. Nadalje zadržana meni, da je v celoti krajevno in časovno orientirana, zna racionalno razmišljati in je še vedno sposobna abstraktnega in logičnega mišljenja, načrtovanja ali predvidevanja posledic, vse okoliščine zdravstvenega stanja zadržane osebe in zaključki izvedenca nakazujejo na primernost drugih oblik skrbi zadržane osebe, to je postavitev pod skrbništvo in pomoč pri urejanju osebnih in premoženjskih zadev ter skrb zanjo v domačem okolju. Poleg tega se pri zadržani osebi ne pojavlja nobena izmed oblik ogrožanja po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj zadržana oseba ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, niti huje ne ogroža svojega zdravja, niti ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. Zadržana oseba je že podala vloge za sprejem v različne domove. Zaradi upada kognitivnih sposobnosti zadržana oseba potrebuje nevrološko zdravljenje in ne psihiatrično. Iz razpoložljive dokumentacije in izpovedi prič ni razvidno, da bi se zadržana oseba kakorkoli ogrožala. Za zadržano osebo je moč poskrbeti doma, jemlje predpisana zdravila in s svojim vedenjem ne ogroža zdravja sebe, svojcev, niti ni zatrjevane ali izkazane povzročitve premoženjske škode sebi ali njenim svojcem. Za zadržano osebo je mogoče in ustrezneje poskrbeti z drugimi oblikami skrbi in varstva. Zadržana oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, to oskrbo pa ji nudijo sosedje. Zato je mogoče kakršnokoli potencialno ogrožanje odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Temeljni pogoj za zdravljenje osebe brez njene privolitve (z omejitvijo svobode gibanja oziroma preprečitvijo stikov z okolico) je ogrožanje življenja ali zdravja oziroma povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim. Omenjeno pa v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, niti ni razvidno iz zdravstvene dokumentacije, niti potrjeno z mnenjem izvedenca. V obravnavani zadevi nadalje ni izkazana nit druga potrebna predpostavka, to je da morebitnega ogrožanja pridržane osebe ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Zato predlaga, da se sklep razveljavi in se ustavi postopek za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve ali da se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem tega postopka, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sprejem oseba na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode, v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja in tudi v pravico do odklonitve zdravljenja. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno poseglo v te pravice in je s sklepom nadomestilo odločitev osebe o zdravljenju, saj je ugotovilo, da zaradi duševne motnje zadržana ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega zdravja. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji, navedeni v tej določbi. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da gre pri zadržani za hudo duševno motnjo, verjetno vaskularno ali neoznačeno demenco, zaradi katere je hudo motena presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja (zadržana sama zase nekritično meni, da bi lahko po odpustu iz A. skrbela sama zase), čeprav je zaslišana priča B. B. izpovedal, da je že prej za vse v hiši skrbel mož, sama pa je pozabila ugasniti plin in da potrebuje 24-urni nadzor, kar potrjuje tudi, s strani sodnega izvedenca postavljeno diagnozo – vaskularna demenca. Nadalje je zadržana na izrecno vprašanje sodišča odgovorila, da bi se vrgla pod avto, ker ji je umrl mož in je ostala sama, čeprav v nadaljevanju psihiatričnega pregleda navedbo spreminja. Sodišče je tako na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in pritožba v tem delu ni utemeljena. Iz Klasifikacije duševnih motenj, 5. izdaja (DSM – 5) izhaja, da so duševne motnje tudi nevrokognitivne motnje (demenca, amnezija, delirij …) in je to opredeljeno v točki 17. te klasifikacije. Sodišče prve stopnje je do tega zaključka prišlo na podlagi mnenja izvedenca, ki je na podlagi ustreznih testov ugotovil, da gre trenutno pri zadržani za zmerno izraženo demenco oziroma kognitivni upad. Rezultati testov kažejo na vsaj zmerno okvaro kognitivnih sposobnosti. Dodatno pri zadržani stanje zapleta še prisotnost več telesnih bolezni, za katere je znano, da tudi lahko vplivajo na psihično stanje in zlasti na razvoj depresije. Sodišče je ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca, da zadržana na prvi pogled daje boljši vtis, kot je dejansko stanje, kar je dokaj tipično, zlasti pri vaskularni demenci. Zadržana ima tudi kardiovaskularne bolezni, arterijsko hipertenzijo, srčno popuščanje, povišane maščobe v krvi, tako da ima zelo verjetno tudi spremembe v možganskih žilah. Gre za strokovno odločitev, ki pretehta nestrokovne navedbe v pritožbi glede neobstoja duševne motnje. Potrebna je nadaljnja diagnostika tako v smislu psihološkega pregleda, kot slikovnih preiskav, kar bo zahtevalo svoj čas. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe zadržane, da bi v konkretnem primeru bilo potrebno nevrološko zdravljenje. V prvi vrsti je tako potrebno psihiatrično zdravljenje, kajti zadržana je zaradi svojega psihičnega stanja in zlasti glede na razvoj depresije, povsem nekritična do svojega stanja, nekritično meni, da ne potrebuje nobene pomoči, da je zmožna živeti povsem sama, skrbeti zase, kar pa po objektivnih podatkih ne drži, saj tudi v bolnišnici potrebuje veliko pomoči pri vsakdanjih opravilih, kot izhaja iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca zaključilo, da tako ne pride v poštev nobena druga oblika zdravljenja. Pri zadržani se uvaja antidepresivna terapija in ta zdravila pričnejo učinkovati šele po treh do štirih tednih. Zato druge oblike oskrbe, na primer na odprtem oddelku bolnišnice, še manj pa v domačem okolju ali v nadzorovani obravnavi niso možne zaradi odklanjanja zadržane glede nadaljnje pomoči, pa tudi, ker ni možno zagotoviti ustrezne pomoči in nadzora, katerega zadržana nujno in neprekinjeno potrebuje. Izvedenec pa je še pojasnil, da se bo učinek, dne 12. 8. 2022 uvedenega antidepresiva pokazal šele po več tednih in bo le minimalno vplival na izboljšanje kognitivnih sposobnosti zadržane, za katere pa so na voljo nekatera druga zdravila, ki jih zadržana trenutno še nima uvedenih in je zato nujno potrebno najprej opraviti še natančno diagnostiko, zato druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zadržana oseba zaradi svojega stanja sposobna racionalno odločati sebi v korist. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedbe zadržane osebe ter izpovedbe bližnjih oseb ter mnenja izvedenca z zagotovostjo ugotovilo, da je zadržana s svojim vedenjem hudo ogrožala svoje zdravje in življenje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je zadržana ob pregledu dne 16. 8. 2022 še vedno omenjala samomorilne ideacije. Na pregledu je omenila skok pod avto oziroma avtobus, iz obvestila o sprejemu z dne 11. 8. 2022 pa je omenjen tudi skok pod tovornjak. Po oceni sodnega izvedenca in tudi sodišča prve stopnje, je ogrožanje zadržane glede storitev samomora potrebno vzeti še posebej resno, spričo dejstva, da je zadržana že poskušala storiti samomor na način, da se je leta 1995 vrgla pod vlak, pri čemer je izgubila desno nogo. O tem, da zadržana misli resno, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi ob samem pregledu, ko je zadržana na izrecno vprašanje sodišča, ali je bil njen namen storiti samomor po smrti moža, odgovorila, da je mislila resno, saj nima smisla, da živi. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s sodnim izvedencem, da je potrebno upoštevati, da zadržana živi v hiši, ki stoji tik ob glavni cesti in da je tudi način samomora, kot ga je opisala – skok pod avtobus, zlahka izvedljiv in je tako stopnja samomorilnosti pri zadržani še višja. Pri zadržani obstaja vrsta dejavnikov tveganja za samomorilnost, tako telesne bolezni, kot osamljenost, slaba socialna mreža, pa tudi nedavni hud življenjski dogodek, to je smrt njenega moža. Ogrožanje zadržane sta potrdili tudi izpovedbi obeh prič, ki jih je sodišče sprejelo kot verodostojne, saj sta bili skladni in brez vrzeli. Obe sta izpovedali, da zadržana potrebuje stalen nadzor, saj sama ni sposobna poskrbeti zase. Odpust iz bolnišnice za zadržano iz razloga obstoja samomorilnih misli, ne bi bil dovolj varen, saj ne bi bilo moč spremljati njenega stanja in preprečiti morebitnega samomorilnega vedenja, za kar obstaja realna nevarnost. Zadržana je v posledici trenutne postavljene diagnoze – vaskularne demence v kombinaciji še z drugimi telesnimi boleznimi, še zlasti glede na razvoj depresije, povsem nekritična do svojega stanja, nekritično meni, da ne potrebuje pomoči, da je zmožna živeti povsem sama, skrbeti zase, kar pa po objektivnih podatkih ne drži, saj tudi v bolnišnici potrebuje veliko pomoči pri vsakdanjih opravilih, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in sicer, da zadržana oseba hudo ogroža svoje zdravje in svoje življenje in tako pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za zadržano osebo moč poskrbeti doma in da jemlje predpisana zdravila in s svojim vedenjem ne ogroža svoje zdravje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da trenutno ni možnosti za kakršnokoli drugačno obravnavo zadržane. Ogrožanje njenega življenja je moč odvrniti le z zdravljenjem same duševne motnje, to pa je v trenutnih okoliščinah možno le v bolnišnici in le v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodni izvedenec je podal mnenje, ki ga sprejema tudi sodišče druge stopnje, da je priporočljivo, da zadržana oseba ostane v oddelku pod posebnim nadzorom še en mesec in da se bo pri njej uvajala antidepresivna terapija, ki pa začne učinkovati šele po treh do štirih tednih. Druge oblike oskrbe na primer v odprtem oddelku bolnišnice, še manj pa v domačem okolju ali v nadzorovani obravnavi niso možne, zaradi odklanjanja zdravljenja zadržane, glede nadaljnje pomoči pa tudi, ker ni možno zagotoviti ustrezne pomoči in nadzora, katerega zadržana nujno in neprekinjeno potrebuje. Tudi priče so izpovedale, da zadržani zaradi službene obveznosti ne morejo nuditi ustrezno oskrbo. Zato so neutemeljene prej omenjene pritožbene navedbe, da je zadržana zmožna sama poskrbeti zase v domačem okolju. Za zadržano osebo pa tudi ni mogoče poskrbeti z drugimi oblikami skrbi in varstva. Pri tem ni pomembno, da si zadržana oseba želi živeti v domačem okolju in nadalje živeti v ustreznem domu upokojencev, kajti to trenutno še ni mogoče zaradi njenega akutnega zdravstvenega stanja duševne motnje, zato je zadržanje na zaprtem oddelku trenutno potrebno in je tudi podprto z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v sklepu sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o prisilnem zdravljenju ugotovilo, da je to zadnja in edina možnost za nudenje pomoči zadržani in za preprečevanje opisanega ogrožanja. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom trenutno edina možnost, pri njej ni videti možnosti, da bi se vključila v katero od drugih možnih zdravstvenih obravnav njenih duševnih motenj. Ogrožanje je moč odvrniti le z zdravljenjem same duševne motnje, to pa je v trenutnih okoliščinah možno le v bolnišnici in le na oddelku pod posebnim nadzorom, saj zadržana zdravljenje tudi odklanja.

8. Tako se izkaže, da je pritožba zadržane osebe neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je potrebno zadržano sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, saj so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kar je narekovalo, da je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zadržano osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom A. za dobo enega meseca, všteto od 11. 8. 2022 dalje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 zavrnilo pritožbo zadržane kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sklepu citirano materialno pravo. Sam pritožbeni preizkus pa ni pokazal kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo zadržane osebe kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

9. O povračilu pritožbenih stroškov pooblaščenke zadržane osebe, ki ga je ta dala v stroškovniku pa bo odločalo sodišče prve stopnje. Glede na določilo 68. člena ZDZdr, stroški postopka bremenijo sodišče in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.