Jedro

Čeprav v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo za tožnika dokupila delovno dobo, tako da je predčasno izpolnil pogoje za upokojitev, ni bil izrecno določen rok za izpolnitev obveznosti, je treba upoštevati, da narava obveznosti tožene stranke omogoča realizacijo šele, ko je ZPIZ dokončno določil višino prispevka za dokup zavarovalne dobe. Tedaj je začel teči tudi zastaralni rok tožnika za terjatev iz naslova plačila med že plačanim zneskom za dokup zavarovalne dobe in končnim zneskom na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 5.131,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 dalje do plačila in mu povrne stroške postopka v znesku 749,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka (1. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 5.131,97 EUR za obdobje od 20. 6. 2006 do 14. 11. 2007 (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da takrat, ko je tožena stranka za tožnika plačala dokup delovne dobe, še ni začel teči zastaralni rok. Glede na to, da iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga stranki sklenili 5. 8. 1993, jasno izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožniku dokupiti delovno dobo tako, da bo tožnik s 1. 1. 1994 izpolnil 40 let zavarovalne dobe, je očitno, da sta se stranki dogovorili tudi za rok izpolnitve obveznosti. Od plačila oziroma dokupa pokojninske dobe je bila odvisna upokojitev. Tožena stranka je tožniku dokupila zavarovalno dobo, tožnik pa se je s 1. 1. 1994 upokojil. Navedeno pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 31. 1. 2008 že iztekel 5-letni zastaralni rok. Iz 289. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da v kolikor rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. V kolikor bi se postavili na stališče, da rok izpolnitve ni bil določen, je terjatev tožnika ob vložitvi tožbe že zastarala, saj bi v tem primeru zastaralni rok pričel teči že s sklenitvijo sporazuma, najkasneje pa 28. 1. 1994, ko je tožena stranka za tožnika na ZPIZ nakazala znesek za dokup zavarovalne dobe, tako da se je tožnik s 1. 1. 1994 lahko upokojil s 40. leti zavarovalne dobe. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožena stranka v sporih med tožnikom in ZPIZ ni sodelovala, ne vpliva na obveznost tožene stranke. Iz načela kontradiktornosti postopka izhaja, da stranke ne more vezati odločba, v konkretnem primeru sporna odločba ZPIZ, če ji ni bila dana možnost, da aktivno sodeluje v postopku. Tožnik se sklicuje odločbo ZPIZ št. 12-2006067 z dne 2. 6. 2006, pri njeni izdaji pa tožena stranka ni mogla sodelovati in tudi ni sodelovala. Ta odločba tožene stranke tako ne more zavezovati, zlasti še upoštevajoč dejstvo, da je bila izdana kar 12 let po prenehanju delovnega razmerja tožnika in njegovi upokojitvi. Sicer pa iz te odločbe izhaja, da je razliko dolžan doplačati zavarovanec, to je tožnik, ki je ta znesek tudi plačal in s tem tudi direktno priznal, da je tožena stranka svojo obveznost v celoti izpolnila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sta se stranki s sporazumom dogovorili za rok izpolnitve obveznosti na dan 1. 1. 1994. Sicer pa je tožena stranka s temi navedbami prekludirana in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Z navedbo datuma 1. 1. 1994 v sporazumu sta stranki le natančno opredelili obveznost tožene stranke, ki je v tem, da tožniku dokupi delovno dobo, ki je potrebna za to, da izpolni skupno 40 let zavarovalne dobe in s tem pogoje za upokojitev s 1. 1. 1994. Stranki ob sklenitvi sporazuma nista natančno vedeli, koliko zavarovalne dobe v letih in mesecih tožena stranka še potrebuje za izpolnitev pogojev za upokojitev in tudi ne, kakšen znesek denarnih sredstev je potreben za dokup manjkajoče zavarovalne dobe, zato sta obveznost tožene stranke opredelili opisno. Strankama je bilo popolnoma jasno, da je za izračun manjkajoče zavarovalne dobe in zneska za njen dokup pristojen izključno ZPIZ, zato je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila šele po izdaji prve odločbe ZPIZ iz leta 1994. Zoper to odločbo so bila vložena redna in izredna pravna sredstva, zato je ZPIZ šele z odločbo z dne 2. 6. 2006 dokončno in pravnomočno odločil o višini denarnega zneska, ki je potreben za dokup manjkajoče zavarovalne dobe in rok, v katerem je bilo potrebno denarno obveznost izpolniti. Zastaranje je pričelo teči šele z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe ZPIZ z dne 2. 6. 2006, ki je potrdila ugotovitev iz prve odločbe ZPIZ o tem, koliko zavarovalne dobe v letih in mesecih tožnik potrebuje za izpolnitev pogojev za upokojitev s 1. 1. 1994 in hkrati določila, kolikšen znesek je še potreben za dokup manjkajoče zavarovalne dobe. Zmotno je stališče tožene stranke, da naj bi rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke pričel teči že s sklenitvijo sporazuma z dne 5. 8. 1993 oziroma z 28. 1. 1994, ko je tožena stranka za tožnika na ZPIZ nakazala znesek za dokup zavarovalne dobe na podlagi prve odločbe ZPIZ, saj ta ni postala dokončna in pravnomočna. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da na obveznost tožene stranke glede na vsebino sporazuma z dne 5. 8. 1993, ne vpliva dejstvo, da tožena stranka ni sodelovala v postopku izdaje odločbe ZPIZ. V kolikor bi bila tožena stranka tožniku pripravljena izplačati le določen fiksni denarni znesek, bi to moralo biti zapisano v sporazumu. Ker pa tega ni storila, temveč se je zavezala dokupiti manjkajočo delovno dobo, je vezana na odločbo ZPIZ, kar je bilo obema strankama ob sklenitvi sporazuma znano in sta zato v sporazumu le opisno opredelili višino obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je v postopku imela možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, med njimi tudi o odločbi ZPIZ, zato neutemeljeno uveljavlja očitano kršitev določb pravdnega postopka. Okoliščina, da je obveznost po odločbi ZPIZ z dne 2. 6. 2006 izpolnil tožnik, v ničemer ne vpliva na obveznost tožene stranke, saj se je ta s sporazumom z dne 5. 8. 1993 zavezala, da bo tožniku dokupila delovno dobo. Ob sklenitvi sporazuma je bilo popolnoma nesporno, da je edini zavezanec za dokup delovne dobe zavarovanec, torej tožnik. To je razvidno tudi iz ravnanja tožene stranke, ki je na podlagi prve odločbe ZPIZ, ki se je prav tako glasila na tožnika kot zavezanca, izpolnila obveznost po sporazumu tako, da je plačilo izvršila ZPIZ-u namesto tožniku, še pred tem pa je ZPIZ-u podala izjavo o zagotovitvi denarnih sredstev za dokup. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Podobno neobrazložen je tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno oziroma jih sploh ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, glede vprašanja, ali je sporna terjatev zastarana.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova plačila razlike med že plačanim zneskom za dokup zavarovalne dobe za tožnika in končnim zneskom na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ, v plačilo zapadla šele s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ in da zato terjatev iz naslova plačila te razlike ob vložitvi tožbe še ni bila zastarana.

Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz ugotovitve, da sta se stranki o sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorili, da bo tožena stranka za tožnika dokupila zavarovalno dobo, tako da bo tožnik izpolnil skupno 40 let zavarovalne dobe in s tem pogoje za upokojitev s 1. 1. 1994. Na podlagi tega sporazuma in nepravnomočne odločbe ZPIZ je tožena stranka Zavodu plačala znesek 4.164.129,07 SIT. Tožnik se je zoper odločbo ZPIZ iz leta 1994 pritožil in šele z odločbo ZPIZ št. 12-2006067 z dne 2. 6. 2006 je bilo dokončno odločeno, da prispevek za dokup zavarovalne dobe ob upoštevanju že plačanega prispevka v višini 4.164.129,07 SIT znaša 1.229.862,86 SIT, kar je znesek, ki ga preračunanega v EUR, tožnik sedaj vtožuje s tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da rok za dokončno plačilo obveznosti iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ni mogel začeti teči, dokler o višini te obveznosti ni bilo pravnomočno odločeno z odločbo ZPIZ. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 336. člena OZ, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede na to, da višino prispevka za dokup zavarovalne dobe lahko izračuna le ZPIZ, tožnik od tožene stranke ni mogel zahtevati izpolnitve njene pogodbene obveznosti, dokler o tej obveznosti ZPIZ ni dokončno odločil. Tožnik se je na podlagi dokupa zavarovalne dobe, ki ga je plačala tožena stranka na podlagi nepravnomočne odločbe ZPIZ, dejansko upokojil s 1.1. 1994, vendar s tem tožena stranka še ni v celoti izpolnila svoje obveznosti iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Res je sicer, da je nerazumno dolgo trajalo odločanje v socialnem sporu, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna odločba ZPIZ, vendar to ne spremeni dejstva, da je šele na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ postalo jasno, koliko znaša znesek, ki ga je potrebno doplačati za takšen dokup zavarovalne dobe tožnika, kakršen je bil dogovorjen v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja.

Ne glede na to, da stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja nista navedli, da se dokup zavarovalne dobe (v sporazumu navedeno kot dokup delovne dobe) opravi na podlagi izračuna ZPIZ, pa je to edina možnost glede na celotno ureditev instituta dokupa zavarovalne dobe v naši zakonodaji. Tožnik je razliko v znesku dokupa, kakršno je izračunal ZPIZ z odločbo z dne 2. 6. 2006 vtoževal s tožbo, ki jo je vložil 31. 1. 2008, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe terjatev še ni mogla biti zastarana. Glede vtoževanega zneska je zastaralni rok pričel teči šele s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ z dne 2. 6. 2006, zato ob vložitvi tožbe še ni potekel splošni 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Zmotno je pritožbeno stališče, da uporaba določbe 289. člena OZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pomeni, da je zastaralni rok za sporno terjatev pričel teči že s sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, najpozneje pa 28. 1. 1994, ko je tožena stranka plačala prispevek za dokup zavarovalne dobe, kakršnega je prvotno izračunal ZPIZ. V skladu s citirano določbo upnik lahko zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, če rok izpolnitve ni določen in tudi namen posla, naravo obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka. Res je, da v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ni bil izrecno določen rok za izpolnitev obveznosti, vendar pa je potrebno upoštevati, da narava obveznosti omogoča njeno dokončno realizacijo šele potem, ko ZPIZ dokončno določi višino prispevka za dokup zavarovalne dobe, kar pa se je zgodilo šele v letu 2006. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti. V kolikor bi se ta pritožbena navedba nanašala na postopek pred sodiščem prve stopnje, bi šlo za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o zahtevku in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Temelj tožbenega zahtevka je obveznost dokupa zavarovalne dobe za tožnika, ki jo je tožena stranka prevzela s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja. To obveznost je možno izpolniti le na podlagi izračuna prispevka, kakršnega opravi ZPIZ, zato je potrebno šteti, da je tožena stranka že s sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, privolila v to, da bo njena obveznosti po višini takšna, kakršno bo izračunal ZPIZ. To je nenazadnje razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila ravno na podlagi prvotnega izračuna ZPIZ. Glede na navedeno za obveznost tožene stranke ni bistveno, da tožena stranka ni sodelovala v upravnem postopku, v katerem je ZPIZ izračunal višino prispevka za dokup zavarovalne dobe.

Glede na vsebino sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tudi ni bistveno, da je z odločbo ZPIZ plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe naloženo tožniku. Nenazadnje je bilo tako določeno tudi v nepravnomočni odločbi ZPIZ, na podlagi katere je tožena stranka zavodu dejansko izplačala prvotno izračunani prispevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo za pravilno odločitev v pritožbenem postopku namreč ni bil bistven.