Jedro

Določbe 18. člena ZLD so podlaga za postopanje pristojnega organa v upravnem postopku odvzema koncesije in so predmet preizkusa s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu. V okviru obravnave tožnikovega odškodninskega zahtevka pa je bilo sodišče v zvezi s tem dolžno presoditi, ali so bili razlogi za (šestmesečno) neopravljanje dejavnosti, ki je bilo podlaga za odvzem koncesije, na strani tožnika ali toženke. To je sodišče storilo z ugotovitvijo, da je do tožnikove nemožnosti za opravljanje dejavnosti prišlo zaradi njegove prezadolženosti ter rubeža opreme in zdravil (29. 11. 2002), zaradi česar od takrat naprej ni več imel objektivnih možnosti za njeno opravljanje, torej pred izdajo prve odločbe o odvzemu koncesije, razdrtjem koncesijske pogodbe in odpovedjo najemne pogodbe (vse 12. 12. 2002).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.713,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek, prekinjen dne 25. 9. 2007, nadaljuje z dnem 13. 5. 2009, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 901.352,03 EUR (prej 216.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja razloge za zavrnitev očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da v očitanih dejanjih toženke (odvzem koncesije tožniku) ni protipravnosti. Toženka je res vodila dva upravna postopka odvzema koncesije, pri čemer se je prvi končal z ustavitvijo postopka, drugi (zaradi več kot pol leta trajajočega neopravljanja dejavnosti) pa s pravnomočnim odvzemom koncesije. V tem ravnanju toženke pa ni protipravnosti. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je bila vzrok za tožnikovo prenehanje dejavnosti njegova prezadolženost in posledičen rubež opreme in zdravil, do česar je prišlo že pred izdajo prve odločbe o odvzemu koncesije in drugih zanj spornih dejanj toženke (razdrtje koncesijske pogodbe in odpoved najemne pogodbe). Ob ugotovljeni prezadolženosti, slabem strokovnem vodenju lekarne (na kar ga je opozorila L. z.) in dalj časa trajajočem neplačevanju najemnine, ne drži niti trditev, da je toženka načrtovano ustvarjala razmere za tožnikovo nemožnost poslovanja. Zato ni dvoma, da so bili razlogi za šestmesečno neopravljanje dejavnosti, ki so pripeljali do odvzema koncesije, na tožnikovi strani.

3. Tožnik revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi uveljavljano kršitev opustitve izdaje posebnega sklepa o nadaljevanju postopka in njegove vročitve je pritožbeno sodišče zmotno ocenilo kot prepozno in neutemeljeno. S tem, ko je pravilnost presoje, da v ravnanju toženke ni bilo protipravnosti, utemeljevalo s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavržena revizija v upravnem sporu, je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti postopkov, ki jih je toženka za odvzem koncesije vodila zoper tožnika, in ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki zadevajo pravilno uporabo zakonskih določb s procesnega in materialnega vidika odvzema koncesije. Zanemarilo je vprašanje retroaktivnosti in spregledalo izpostavljeno problematiko vzroka in posledice pri razlogih za odvzem koncesije. Sodišči sta nepravilno uporabili določbe 18. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD). Obe sodišči sta kot vzrok ugotavljali tožnikovo prezadolženost, kar pa nima zveze z razlogi iz druge in šeste alineje 18. člena ZLD, ki sta bili uporabljeni v upravnih postopkih. Pri presoji protipravnosti ravnanja toženke v postopku odvzema koncesije je bilo treba ugotavljati, ali so bili razlogi za šestmesečno prekinitev delovanja na strani tožnika ali toženke. Vzrok za šestmesečno neopravljanje dejavnosti razdrtje koncesijske pogodbe je bil nezakoniti retroaktivni odvzem koncesije v prvem upravnem postopku. Odločitev sodišč, ki se opirata na ugotovitve v upravnem sporu, je zato materialnopravno zmotna. Sodišči bi protipravnost in vzročno zvezo z nastalo škodo morali presojati glede na celoto navedb in dokazov, namesto da sta se omejili na ugotovitve v upravnem postopku.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je pravočasno uveljavljal kršitev določb 208. člena ZPP o nadaljevanju prekinjenega postopka, saj imajo njegove navedbe v vlogah, ki jih sodišče druge stopnje omenja v izpodbijani sodbi, in na naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 2009 prav takšno vsebino. Ni pa utemeljen njegov očitek o obstoju zatrjevane kršitve pravdnega postopka. V tej zadevi je bil postopek prekinjen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Sodišče je sklep o nadaljevanju postopka razglasilo na navedenem naroku za glavno obravnavo, preden se je spustilo v vsebinsko obravnavanje. Tako razglašen sklep o nadaljevanju postopka učinkuje takoj, ko je razglašen.(1) Tožnik z obravnavanim ugovorom izpodbija zakonitost pred narokom vročenih pisanj, vabil na narok in posledično samega naroka. Gre za kršitev, ki jo je treba presojati v okviru prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik ne trdi, da ne bi bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, niti da bi mu bila vabila na narok in zaslišanje vročena v nasprotju z določbami 142. člena ZPP in da mu vloge nasprotne stranke niso bile vročene v nasprotju z določbami ZPP, vključno z določbami 139. a ZPP, ne gre za takšno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke za škodo, ki mu je nastala zaradi prenehanja opravljanja lekarniške dejavnosti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v zvezi s tem zoper tožnika vodila dva upravna postopka za odvzem koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti. Prvi upravni postopek, v okviru katerega je toženka dne 12. 12. 2002 (z učinkom od 1. 12. 2012) izdala odločbo o odvzemu koncesije iz razloga po 6. alineji 18. člena ZLD(2), se je končal s sklepom o ustavitvi postopka. Hkrati (12. 12. 2002) je toženka tožniku odpovedala najemno pogodbo in razdrla koncesijsko pogodbo. V drugem upravnem postopku je toženka iz razloga po 2. alineji 18. člen ZLD(3) dne 20. 6. 2003 izdala odločbo o odvzemu koncesije, ki je bila nadomeščena z odločbo župana z dne 19. 11. 2007, izdano iz enakih razlogov in pravnomočno s sodbo Upravnega sodišča U 253/2008 z dne 13. 5. 2009. 8. Ključna dejanska ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana sodba, je, da je bila vzrok za prenehanje tožnikove lekarniške dejavnosti njegova prezadolženosti ter dne 29. 11. 2002 opravljen rubež opreme in zdravil (v izvršilnem postopku upnika K. zaradi izterjave terjatve v približni višini 55.000.000,00 SIT), zaradi česar ni imel več objektivnih možnosti za njeno opravljanje, to vse pa se je zgodilo že pred izdajo prve upravne odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 12. 2002 in drugih zanj spornih dejanj toženke (razdrtje koncesijske in odpoved najemne pogodbe).

9. Upoštevaje navedene dejanske okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano, se v reviziji uveljavljani materialnopravni ugovori izkažejo za neutemeljene. Tako ne drži revizijska trditev, da se je sodišče opiralo le na ugotovitve iz upravnega postopka in upravnega spora. Prav tako ne drži revizijski očitek, da je sodišče spregledalo problematiko vzroka in posledic pri razlogih za odvzem koncesije. Na to ključno vprašanje vzročne zveze je odgovorilo prav z ugotovitvijo, da je do tožnikove dalj časa trajajoče nemožnosti opravljanja dejavnosti, na kateri temelji odvzem koncesije, prišlo iz razlogov, ki so nastopili že pred izdajo odločbe o odvzemu koncesije v prvem upravnem postopku, pred razdrtjem koncesijske pogodbe in pred odpovedjo najemne pogodbe.

10. Ne drži niti revizijska trditev, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s trditvami o pravilni uporabi določb v postopkih, ki jih je zoper tožnika vodila toženka. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje v obsegu, ki je relevanten za odločitev v tej zadevi (odškodninska odgovornost občine na podlagi določb 26. člena Ustave in prvega odstavka 148. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ukvarjalo z obema upravnima postopkoma. Pravilno je presodilo, da je za presojo zakonitosti drugega upravnega postopka, ki se je končal s pravnomočnim odvzemom koncesije (iz razloga po 2. alineji 18. člena ZLD), bistveno, da tožnik te odločbe ni uspel izpodbiti s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo v upravnem postopku in upravnem sporu. Ob ugotovljenih vzrokih za tožnikovo nemožnost opravljanja dejavnosti (predhodna prezadolženost ter rubež opreme in zdravil) pa je pravilen tudi sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem toženke v prvem upravnem postopku.

11. Tudi očitki o zmotni uporabi določb 18. člena ZLD niso utemeljeni. Gre za zakonske določbe, ki so podlaga za postopanje pristojnega organa v upravnem postopku odvzema koncesije in so predmet preizkusa s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu. V okviru obravnave tožnikovega odškodninskega zahtevka pa je bilo sodišče v zvezi s tem dolžno presoditi, ali so bili razlogi za (šestmesečno) neopravljanje dejavnosti, ki je bilo podlaga za odvzem koncesije, na strani tožnika ali toženke. To je sodišče storilo, in sicer z ugotovitvijo, da je do tožnikove nemožnosti za opravljanje dejavnosti prišlo zaradi njegove prezadolženosti ter rubeža opreme in zdravil (29. 11. 2002), zaradi česar od takrat naprej ni več imel objektivnih možnosti za njeno opravljanje, torej pred izdajo prve odločbe o odvzemu koncesije, razdrtjem koncesijske pogodbe in odpovedjo najemne pogodbe (vse 12. 12. 2002).

12. Ni pa podana niti v reviziji zatrjevana protispisnost v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se na sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavržena tožnikova revizija zoper sodbo Upravnega sodišča, izdano v postopku odvzema koncesije, namreč sklicuje v smislu, da tožniku s sklicevanjem na vloženo revizijo ni uspelo izkazati zatrjevane nezakonitosti sodbe Upravnega sodišča. V takšnem sklicevanju sodišča druge stopnje na sklep Vrhovnega sodišča pa ni nič protispisnega. Tožnik v reviziji ne pojasni, na katere pravnoodločilne pritožbene navedbe, ki zadevajo pravilno uporabo zakonskih določb s procesnega in materialnega vidika odvzema koncesije, sodišče druge stopnje ni odgovorilo, zato Vrhovno sodišče tega revizijskega ugovora ni preizkušalo.

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.713,54 EUR (3000 točk za sestavo odgovora na revizijo in 2 % za administrativne stroške ter upoštevaje DDV). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude naprej dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 334/2004 z dne 6. 10. 2005. Op. št. (2): Po tej določbi pristojni upravni organ občine ali mesta z odločbo odvzame koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, če koncesionar ne opravlja lekarniške dejavnosti v skladu s predpisi, odločbo o koncesiji in pogodbo o koncesiji, pa v določenem roku ni odpravil pomanjkljivosti.

Op. št. (3): Po tej določbi pristojni upravni organ občine ali mesta z odločbo odvzame koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, če je poslovanje lekarne prekinjeno za več kot šest mesecev.