Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je pridobila soglasje inšpektorja za delo, ampak je tožnici, ki je bila na dopustu za varstvo in nego otroka, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi uvedbe stečajnega postopka, je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela dne 16. 4. 2009, nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače za obdobje od 21. 4. 2009 do 12. 5. 2009 v mesečnem znesku 648,33 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati prispevke in davke ter ji izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od 19. dne v mesecu za neto plačo za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 477,00 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo priglašene stroške postopka in s pritožbo zaznamovane stroške postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Po mnenju pritožbe je zmotna ugotovitev sodišča, da je pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela dne 16. 4. 2009, nezakonita. Sodišče je napačno uporabilo 103. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa prenehanje delovnega razmerja v primeru stečaja oziroma likvidacije. 103. člen ZDR je potrebno interpretirati v luči določila 244. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 - ZFPPIPP), ki določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. V konkretnem primeru je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen 6. 4. 2009 in z dne 6. 4. 2009 je vsem zaposlenim pri tožencu prenehalo delovno razmerje. Toženec je delovno razmerje tožnici zaključil dne 21. 4. 2009, torej z upoštevanjem 15 dnevnega odpovednega roka, določenega v 103. členu ZDR. Zato je sodišče zmotno interpretiralo 103. člen ZDR in je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Toženec ni mogel upoštevati 30 dnevnega roka določenega v 115. členu ZDR, saj slednjega v primeru stečaja izključuje specialno določilo 103. člena ZDR in uporaba 115. člena ZDR je zato zmotna. Po mnenju pritožbe je sodišče bistveno kršilo postopek, ko tožencu v 2. točki izreka nalaga plačilo nadomestila od 21. 4. 2009 dalje, pa čeprav je tožnica do 29. 4. 2009 bila na dopustu za nego in varstvo otroka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, katere mu očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča opr. št. St 166/2009, nad toženo stranko uveden stečajni postopek z dne 6. 4. 2009. Tožena stranka je tožnici vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16. 4. 2009, delovno knjižico pa ji je zaključila 21. 4. 2009. Iz sklepa Centra za socialno delo z dne 3. 7. 2008 izhaja, da je bila tožnica na dopustu za nego in varstvo otroka do 29. 4. 2009. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo 115. člen ZDR, ker je zoper toženo stranko bil uveden stečajni postopek in zato navedena določba ne pride v poštev ter, da je potrebno uporabiti 103. člen ZDR, ki je specialno določilo in določa prenehanje delovnega razmerja v primeru stečaja oziroma likvidacije.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) v 115. členu določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust, v obliki polne odsotnosti z dela. V 3. odstavku pa je določeno, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. V konkretnem primeru bi torej, zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper toženo stranko, tožena stranka lahko tožnici v skladu s 3. odstavkom 115. člena ZDR odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar je bilo potrebno predhodno pridobiti soglasje inšpektorja za delo. Inšpektor za delo v takšnih primerih preveri ali je odpoved v določenem primeru res neizogibna.

Ker tožena stranka ni dokazala, da je pridobila soglasje inšpektorja za delo, temveč je odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 103. člena ZDR, ne da bi upoštevala 3. odstavek 115. člena ZDR, je vsekakor pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica prejela dne 16. 4. 2009 nezakonita in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljavilo.

Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek s tem, ko v 2. točki izreka nalaga toženi stranki plačilo nadomestila od 21. 4. 2009, čeprav je bila tožnica od 29. 4. 2009 na dopustu za nego in varstvo otroka pa predstavljajo pritožbeno novoto, saj navedenega tožena stranka, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.