Jedro

1. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o zahtevku vezano na dokončen sklep sveta šole o tem, da se tožnika razporedi v V. plačilni razred s količnikom 5,60. Samo če bi ugotovilo ničnost sklepa sveta šole, bi lahko zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, izračunano na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa pritožbenega organa tožene stranke.

2. Ker je sklep sveta tožene stranke pravnomočen in je z njim tožnik razporejen v V. plačilni razred s količnikom 5,60, ni odločilno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje. Čeprav 1. odstavek 25. čl. ZRPJZ določa, da razporeditev v javnih zavodih in organih državne uprave potrdi pristojni minister, to ne pomeni, da sklep sveta tožene stranke o razvrstitvi tožnika v plačilni razred ni postal dokončen, ker k njemu minister ni dal soglasja oz. na vlogo, s katero je bilo soglasje zahtevano, ni odgovoril. V tistem času veljavni Zakon o upravnem postopku (ZUP - Ur. l. SFRJ št. 47/86 in 55/92) je v 5. odstavku 204. čl. namreč določal, da mora organ, katerega soglasje (oz. potrditev) je potrebno za odločbo, takšno soglasje dati v enem mesecu od dneva, ko je bilo od njega to zahtevano, če pa tega ne stori, se šteje, da je soglasje dal. Zato zatrjevani molk ministrstva ne pomeni, da sklep sveta tožene stranke ni dokončen, ampak se šteje, da je minister soglašal z odločitvijo sveta tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko v plači za čas od marca 1997 do januarja 2001 in sicer od v izreku navedenih bruto zneskov neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike dalje do plačila, pri čemer je toženi stranki naložilo, da od bruto zneskov plača pripadajoče davke in prispevke (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 134.966,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh za odločitev pomembnih navedb tožene stranke. Tako se ni opredelilo do njenega ugovora, da bi svet tožene stranke pri odločanju o tožnikovem ugovoru moral preverjati, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za izjemno napredovanje. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 25. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS št. 18/94 in 36/96) o tem, da mora prvo razporeditev zaposlenih v javnih zavodih potrditi pristojni minister. Minister ni potrdil sklepa sveta tožene stranke, ki je sicer ugodil tožnikovemu ugovoru in ga razporedil v V. plačilni razred. Ministrstvo je potrdilo le napredovanje oziroma razporeditev tožnika, ki ga je opravila ravnateljica kot prvostopenjski organ. Zaradi navedenega sklep zavod o razporeditvi tožnika v V. plačilni razred ne more biti pravnomočen oziroma dokončen. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo določbe 25. čl. ZRPJZ, temveč se je sklicevalo le na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) o dvostopenjskem odločanju. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je ZRPJZ specialni predpis, ki je bil sprejet tudi kasneje, zato bi svojo odločitev ob upoštevanju splošnih pravnih pravil moralo opreti na določbe ZRPJZ. Tožena stranka ne more soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da dokončnost sklepa drugostopenjskega organa ne more biti odvisna od soglasja ministra, ker naj bi sklep postal dokončen, ko o njem odloči organ druge stopnje. Tožena stranka pri tem opozarja na analogijo s postopkom imenovanja ravnatelja vrtca oziroma šole, saj tretji odstavek 53. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS št. 12/96, 23/96) določa, da si mora svet k imenovanju in razrešitvi pridobiti soglasje ministra. Po logiki obeh sodišč (tukaj pritožba očitno polimizira z neko drugo odločitvijo pritožbenega sodišča, verjetno v zadevi Pdp 610/2000), bi tudi v tem primeru lahko ocenjevali, da soglasje pristojnega ministra k imenovanju ravnatelja ni merodajno za dokončnost oziroma pravnomočnost. Tožena stranka opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-1-91/97 z dne 1.2.2001, ki se je postavilo na stališče, da zakonodajalec vprašanja pravic iz delovnega razmerja v javnih službah lahko uredi posebej, ker to izhaja že iz narave teh dejavnosti in izvora sredstev. Sodišče prve stopnje bi v zvezi z opustitvijo uporabe določbe 25. člena ZRPJZ lahko vložilo zahtevo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, v kolikor je menilo, da ta določba ni v skladu z ustavo. Šele po odločitvi ustavnega sodišča, da je citirana določba v nasprotju z ustavo, bi sodišče prve stopnje lahko zanemarilo njeno uporabo. Odločitev sveta tožene stranke je nezakonita, saj je zgolj ugodil pritožbam tožnika in sodelavcev, ne da bi ugotavljal, ali izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) toženi stranki sicer ne omogoča izpodbijanja nezakonite odločitve sveta zavoda, vendar pa je ZRPJZ predvidel obveznost potrditve prve razporeditve na ravni področnega ministrstva. Zaradi navedenega bi toženi stranki moralo biti omogočeno, da v tem sporu doseže presojo odločitve drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je prezrlo, da svet tožene stranke ni ugotavljal izpolnjevanja pogojev za izjemno napredovanje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, češ da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožbe naj bi bilo takšno odločilno dejstvo vprašanje, ali je svet tožene stranke ob ugoditvi tožnikovemu ugovoru zoper uvrstitev v plačilni razred ugotavljal, ali tožnik in ostali delavci, katerih pritožbam je ugodil, sploh izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje. Sklep sveta tožene stranke je pravnomočen in dokončen, tožena stranka pa sama ugotavlja, da zoper tak sklep nima sodnega varstva. Navedeno pomeni, da je s pravnomočnostjo in dokončnostjo sklepa sveta tožene stranke sanirana tudi eventualna vsebinska pomanjkljivost pri njegovem odločanju. Sicer pa tožena stranka tudi z ničemer ni dokazala, da je svet šole tožniku in ostalim delavcem ugodil, ne da bi ugotovil, da izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje. Tožnik je predložil samo prvo stran zapisnika konstitutivne seje sveta šole in dopis predsednice sveta tožnikovi pooblaščenki (oboje priloga A4), vendar iz teh dokumentov ni mogoče sklepati, da podlaga za odločitev sveta šole ni bila poprejšnja ugotovitev, da tožnik in ostali delavci izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o zahtevku vezano na dokončen sklep sveta šole o tem, da se tožnika razporedi v V. plačilni razred s količnikom 5,60. Le v primeru, če bi ugotovilo ničnost sklepa sveta šole, bi sodišče prve stopnje lahko zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, izračunano na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa pritožbenega organa tožene stranke. Sicer pa pritožba ničnosti sklepa sveta šole niti ne uveljavlja. Celo okoliščina, da sta dve članici sveta šole (M. V. in B. Š.) očitno odločali o lastni pritožbi, ne pomeni ničnosti sklepa, še najmanj v delu, ki se nanaša na tožnika.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka uveljavlja z enakimi argumenti, ki jih je navedla pri pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo odločilno dejstvo, da svet tožene stranke ni ugotavljal izpolnjevanja pogojev za izjemno napredovanje tožnika. V skladu s 340. čl. ZPP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo. Glede na to, da je sklep sveta tožene stranke pravnomočen in da je z njim odločeno, da se tožnika s 1.3.1997 razporedi v V. plačilni razred s količnikom 5,60, v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, ali je svet pri tem ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje. Sicer pa tudi tukaj velja, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izjemno napredovanje oziroma da odločitev sveta šola ne temelji na prepričanju sveta, da je tožnik izpolnjeval pogoje za izjemno napredovanje.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da je sklep sveta tožene stranke o razvrstitvi tožnika v V. plačilni razred s količnikom 5,60, osnova za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zmotno je pritožbeno stališče, da odločitev sveta tožene stranke ni dokončna, ker k njej minister za šolstvo ni dal soglasja. Res je sicer, da prvi odstavek 25. čl. ZRPJZ določa, da razporeditev v javnih zavodih in organih državne uprave potrdi pristojni minister, vendar pa to ne pomeni, da sklep sveta tožene stranke o razvrstitvi tožnika v plačilni razred ni postal dokončen. Tožena stranka tudi ni predložila nobenih dokazov za svoje trditve, da je ministrstvo seznanila s sklepom sveta tožene stranke, oziroma, da mu ga je poslala v obravnavo z dopisom z dne 5.6.1997, za katerega je protispisno zatrjevala, da ga je kot dokaz sodišču predložil tožnik. Takšnega dopisa ni v spisu, zato teh navedb ni mogoče preveriti. Vendar pa celo v primeru, če bi bilo dejansko stanje takšno, kot zatrjuje tožena stranka, to še vedno ne bi pomenilo, da sklep sveta tožene stranke ni dokončen. Tožena stranka namreč zatrjuje, da ministrstvo na vlogo ni odgovorilo, da sklep sveta tožene stranke tako ni bil potrjen in da zato ni temelja, na katerega se opira tožbeni zahtevek. Takšno prepričanje tožene stranke je zmotno. V tistem času veljavni Zakon o upravnem postopku (ZUP - Ur. l. SFRJ št. 47/86 in 55/92) v petem odstavku 204. čl. namreč določa, da organ, čigar soglasje (isto velja za potrditev) je potrebno za odločbo, mora takšno soglasje dati v enem mesecu od dneva, ko je bilo od njega to zahtevano, če pa tega ne stori, se šteje, da je soglasje dal. Zaradi navedenega zatrjevani molk ministrstva ne pomeni, da sklep sveta tožene stranke ni dokončen, ampak se šteje, da je minister soglašal z odločitvijo sveta tožene stranke.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na analogijo s postopkom imenovanja in razrešitve ravnatelja javnega vrtca oziroma šole, saj zoper sklep o izbiri ni pritožbe na drugostopenjski organ, temveč ima neizbrani kandidat neposredno sodno varstvo. Sicer pa tudi za določbo tretjega odstavka 53. čl. ZOFVI o tem, da si mora svet javnega vrtca oziroma šole k imenovanju in razrešitvi ravnatelja pridobiti soglasje ministra, velja domneva, da je minister soglasje dal, če v roku enega meseca ne sporoči niti, da daje niti da odreka soglasje (šesti odstavek 209. člena ZUP - Ur. l. RS št. 80/99).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V skladu s prvim odstavkom 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe v spornem času veljavnega ZUP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.