Jedro

Pri tožnici ni podana telesna okvara v višjem odstotku, kot ga je ugotovila tožena stranka, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2011 in iste opr. št. z dne 26. 7. 2011 ter da se pri tožnici ugotovi najmanj 80 % telesna okvara kot posledica poklicne bolezni in se ji prizna pravica do invalidnine v višjem znesku od 22. 2. 2007 dalje. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je res zamudila narok za glavno obravnavo in da tudi ni predložila zdravniškega potrdila. Le tega prilaga sedaj k pritožbi. Višji odstotek telesne okvare in sicer vsaj 80 % uveljavlja zato, da bi imela olajšave pri cestni taksi in registraciji starega avtomobila. Ker nima denarja tudi ni odšla na osebni pregled pred invalidsko komisijo v A.. Glede obrazložitve sodišča, da je novejši izvid lahko le predmet novega postopka pa tožnica navaja, da nima denarja niti volje, da bi se pravdala po sodiščih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ji prizna 80 % telesna okvara.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 7. 2011. Prvostopenjski organ je odločil, da ima tožnica pravico do invalidnine za IV. stopnjo telesne okvare, nastale dne 8. 11. 2010, kot posledica bolezni. Odmeril ji je invalidnino v znesku 51,98 EUR na mesec, ki se tožnici izplačuje od 8. 11. 2010 dalje.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je pri tožnici podana telesna okvara v višjem odstotku, kot pa ga je ugotovila tožena stranka. Od ugotovljenega odstotka telesne okvare je odvisna odločitev o višini invalidnine za telesno okvaro. Glede pritožbenih navedb, da tožnica ne uveljavlja denarja, temveč zgolj, da se ugotovi višji odstotek telesne okvare, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se v postopku pri toženi stranki odloča o pravicah iz invalidskega zavarovanja, konkretno torej o pravici do invalidnine za telesno okvaro. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v spornem obdobju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne daje pravne podlage, da bi tožena stranka in posledično tudi sodišče, ki presoja odločitev tožene stranke odločalo zgolj o višini telesne okvare, za kar se očitno v pritožbi zavzema tožnica. ZPIZ-1 namreč v 1. odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno z 2. odstavkom istega člena zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pridobi pravico do denarnega nadomestila za to okvaro (invalidnino) ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Vrsta telesnih okvar na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo po predhodnem mnenju ministra pristojnega za zdravstvo (3. odstavek 143. člena ZPIZ-1). Pri ugotavljanju višine telesne okvare je skladno z 454. členom ZPIZ-1 potrebno uporabiti Sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljnjem besedilu: Seznam TO).

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je pri tožnici podana 70 % telesna okvara po pogl. X. A tč. 4 Seznama TO (stalna stresna urinska inkontinenca). Okvara je posledica bolezni in je podana od 8. 11. 2010 dalje. Navedena okvara je bila tožnici priznana v najvišjem možnem odstotku, kot ga za tovrstno okvaro določa Seznam TO. Prvostopenjsko sodišče je glede na tožničine navedbe razčiščevalo, ali je pri tožnici glede na njene številne zdravstvene težave, ki so razvidne tudi iz obsežne medicinske dokumentacije tako v sodnem kot tudi v upravnem spisu, podana telesna okvara v višjem odstotku, kot pa ga je ugotovila tožena stranka.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Iz mnenja podanega dne 18. 10. 2013 izhaja podroben povzetek medicinskih izvidov, ki se nahajajo v spisu. Po ugotovitvah invalidske komisije je pri tožnici podana stresna inkontinenca zelo težke stopnje, za kar ji je že bila priznana telesna okvara v najvišjem možnem odstotku. Nadalje so podane bolečine v vratu, bolečine v križu, hallux valgus obojestransko. Tožnica ima tudi blago kronično avtoimunsko obolenje ščitnice. Komisija ugotavlja, da ima tožnica sicer več kroničnih bolezni, ki pa se posledično ne kažejo s takšnim zmanjšanjem funkcije zbolelih organov, da bi bili izpolnjeni kriteriji za priznanje telesne okvare, kot to določa veljavni Seznam TO. Komisija je svoje mnenje tudi podrobno obrazložila, kar vse povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je bilo podano tudi v ustrezni sestavi specialistov. Tako je v senatu poleg specialistke medicine dela, sodelovala tudi specialistka oftalmologinja in pa specialist ortoped. Tožnica v pritožbi niti ne navaja, v čem bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo. Številne zdravstvene težave, ki so nedvomno podane pri tožnici namreč še ne pomenijo, da je s tem podana tudi telesna okvara, kot je le-ta določena v Seznamu TO. Ker gre za medicinsko vprašanje, je ugotavljanje telesne okvare v pristojnosti strokovnjakov s področja medicine. Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je komisija proučila medicinsko dokumentacijo in tudi ustrezno obrazložila, zakaj pri tožnici ni podana telesna okvara v višjem odstotku.

Navedbe tožnice v pritožbi in sicer, zakaj ni pristopila na narok za glavno obravnavo in pa na osebni pregled, na katerega je bila povabljena s strani invalidske komisije, za rešitev zadeve v pritožbenem postopku niso odločilne. Izostanke bi morala opravičiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje in s tem v zvezi tudi predložiti temu sodišču ustrezne dokaze, ne pa, da svojo neudeležbo opravičuje šele v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.