Jedro

OZ posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki ne določa. Zato kupec lahko veljavno izpolni obveznost obvestiti prodajalca o napaki tudi z ustnim obvestilom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, spremeni - v I. in III. točki izreka tako, da se v razmerju do prvega toženca zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec A. A. je dolžan tožniku B. B. plačati znesek v višini 3.050,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Toženec A. A. je dolžan v roku 8 dni od izdaje sodbe na naslovu tožnika D., prevzeti priključek – balirko, ki je bila predmet prodajne pogodbe ter jo odpeljati na lastne stroške.“ - v IV. točki izreka pa tako, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan prvemu tožencu povrniti 196,48 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati znesek 3.050,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); v presežku za znesek 517,66 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da sta toženca dolžna v roku 8 dni na naslovu tožnika prevzeti priključek – balirko, ki je bila predmet prodajne pogodbe ter jo odpeljati na lastne stroške (III. točka izreka); odločilo, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 575,13 EUR in 208,13 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (očitno pravilno, da tožbeni zahtevek zavrne), podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, izrek sodbe pa nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče namreč ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili ustno kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena med tožnikom in prvim tožencem kot pooblaščencem drugega toženca kot lastnika. Za skrite napake, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik, pooblaščenec ne more odgovarjati, saj pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika – OZ), v konkretnem primeru torej drugega toženca in tožnika. Določba 440. člena OZ v tem primeru ni upoštevna, saj tožnik ni odstopil od pogodbe iz razloga, ker naj bi mu bila prodana tuja stvar, temveč iz razloga skritih napak. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi toženec pravočasno ugovarjal napako izpolnitve. Nobene logike ni, da naj bi tožnik takoj ugotovil napako in kljub temu naročil še kardansko gred, ki jo je prejel 24. 4. 2014. Tožnik je zaslišan izrecno potrdil, da je takoj, ko je bila balirka pripeljana, ugotovil, da ne dela bal velikosti, ki jo je zahteval. Nobene potrebe ni bilo, da bi naročal še kardansko gred. Napako je torej ugotovil takoj, zato bi moral že v roku 8 dni obvestiti prodajalca, skladno z določbo 464. člena OZ, na zanesljiv način, kar telefonski klic ne more biti. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi toženca v vsakem primeru odgovarjala za stvarne napake na temelju 465. člena OZ. To določbo bi sodišče lahko uporabilo le v primeru, če kupec napake ne bi ugotovil takoj ob sklenitvi pogodbe oziroma takoj, ko je balirko prevzel v posest (II Ips 272/2001, I Cp 933/2010). Sicer pa sodišče sploh ni jasno navedlo, katero določbo materialnega prava je uporabilo, niti ne pojasni kdaj konkretno naj bi bila prodajalca obveščena o napaki, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče v izreku sodbe veže tek zamudnih obresti na datum 3. 7. 2014, to je na datum, ko sta toženca prejela poziv pooblaščenca tožnika z dne 24. 6. 2014. To pa je bilo prvo obvestilo, ki sta ga toženca prejela in ki je absolutno prepozno. Sodišču očitata tudi zagrešitev bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje v razlogih sodbe med tem kar navaja priča C. v svoji lastnoročni izjavi in med tem, kar je priča izpovedala zaslišana kot stranka. Iz pismene izjave je sklepati, da je priča istočasno pripeljala balirko tožencev tožniku in naložila svojo balirko ter odšla. Na naroku pa je izpovedal, da je balirko od tožnika kupil po pogodbi dne 27. 3. 2014, kar pomeni, da je bila priča pri tožniku najkasneje dne 28. 3. 2014, ko je bila pogodba overjena in je tega dne odpeljal svojo balirko in ne tudi pripeljal balirke tožencev. Pri tem ne gre prezreti, da je tožnik izpovedal, da je bila priča C. že pred nakupom balirke od tožnika, pri njem že dvakrat. Povsem očitno gre za prijatelja, ki skupaj kupujeta in preprodajata stroje, kar vse poraja močan dvom v verodostojnost te priče in je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ta priča ni imela interesa pričati v korist tožnika. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da priči D. in E. nista sodelovali pri štetju denarja. Pri tem je prezrlo izpovedbo F. F., ki je izpovedala, da je mož (drugi toženec) bolan, da ima tudi umske probleme. E. in D. sta zato tudi iz tega razloga bila osebno in neposredno prisotna pri štetju denarja, in oba sta videla, da je C. drugemu tožencu res izročil 2.500,00 EUR in ne 2.800,00 EUR. Izpostavljata, da je oglas šteti zgolj kot vabilo k dajanju ponudbe, zato ni šlo za ponudbo, ki bi toženca kakorkoli pravno zavezovala. V oglasu je bilo navedeno, da gre za prodajo balirke, ki dela bale velike „120 + 120“, kar pa ne pomeni „120 x 120“. V oglasu je bila navedena pobiralna širina in dolžina rude, ne pa velikost bale. O teh trditvah tožencev sodišče ni zavzelo nobene trditve, ni podalo obrazložene dokazne ocene, in se sodbe v tem obsegu ne da preizkusiti. Pritožnika vztrajata, da sta kupoprodajno pogodbo sklenila s C. in ne s tožnikom. Po balirko je prišel C., tako da sta bila toženca prepričana, da je on kupec.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je prvi toženec dne 24. 2. 2014 v ... oglasniku objavil oglas „balirka gam 120 + 120, hribovska, za okrogle bale 120 + 120, balirka je zelo lahka za pogon, primerna za manjše traktorje, balirka je krmiljena preko joystick, deluje brezhibno – možen preizkus; cena 3.300,00 EUR.“ Tožnik trdi, da se je na oglas javil, preveril podatke (potreboval je manjšo balirko, ki dela bale 120 x 120 cm) in se nato s prvim tožencem po telefonu dogovoril za nakup balirke, za ceno 2.800,00 EUR. Toženca trdita, da temu ni tako, da sta balirko za ceno 2.700,00 EUR prodala C. C. in ne tožniku. Tožnik v zvezi s tem nato pojasni, da je bil C. le prevoznik, kar sta toženca vedela, ki je po njegovem nalogu balirko pri tožencih le prevzel in mu jo dostavil. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zaključilo, da je prodajno pogodbo s tožencema kot kupec sklenil tožnik in ne C. (7. točka obrazložitve). Med pismeno izjavo in ustno izpovedbo priče C. ni kontradiktornosti, iz obeh izhaja, da je balirko (ki jo je kupil tožnik) prevzel od tožencev in jo pripeljal k tožniku, pri katerem je prevzel in odpeljal balirko, ki jo je on kupil od tožnika. To, da je prodajno pogodbo za balirko, ki jo je kupil od tožnika, sklenil dne 27. 3. 2014 (pogodba je bila pisna zaradi prevoza balirke čez mejo v B.), ne pomeni, da je ni dejansko prevzel v posest in jo odpeljal šele ob priliki prevoza balirke, ki jo je kupil tožnik od tožencev. Povsem logično je, da je bila priča C. pri tožniku tako ob sklenitvi pogodbe kot ob prevzemu balirke. Kaj je tu kontradiktorno, pritožbenemu sodišču ni jasno. Sicer pa je pravno zgrešen očitek sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz razlogov, na katere se sklicuje – da je C. izpovedoval drugače kot je zapisal v pismeni izjavi. Ta očitek bi bil utemeljen le, če bi sodišče napačno preneslo podatek iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo (torej napačno povzelo pismeno izjavo C.). Kaj takšnega pa pritožba ne trdi. Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno ocenilo, da priča C. ni imela prav nobenega interesa, da bi neresnično izpovedovala. To, da se je C. dvakrat oglasil pri tožniku in od njega kupil balirko (za sina v B.) seveda še ne pomeni, da sta prijatelja ali celo sodelavca pri preprodaji strojev. Tudi je povsem logična in prepričljiva njegova izpovedba, da se je prvič pri tožencih oglasil kot prevoznik balirke in ne kot kupec, da bi preveril ali je pot sploh primerna za dostop s „šleperjem“ (s katerim je bila balirka prepeljana do tožnika).

7. Dovolj prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je prodajno pogodbo kot kupec sklenil tožnik in ne C. (ki je bil le prevoznik, kar sta toženca vedela) in sicer je bila sklenjena ustno (po telefonu), za ceno 2.800,00 EUR (prvi odstavek 435. člena OZ). Sklenjena je bila torej ustna pogodba, zato so pravno nerelevantne pritožbene trditve, da je oglas smatrati zgolj kot vabilo k dajanju ponudbe, saj kaj drugega tudi sodišče prve stopnje ni zaključilo.

8. V zvezi s ceno balirke je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo izpovedbi C., da mu je tožnik kot kupnino za balirko, ki jo je kupil od tožencev, izročil 2.800,00 EUR in da je, v imenu tožnika, ta denar tudi v celoti izročil tožencema. Da je šlo za znesek 2.800,00 EUR in ne za znesek 2.500,00 EUR, je prepričljivo izpovedal tudi tožnik. Da je bilo denarja le 2.500,00 EUR je sicer izpovedala F. F., žena drugega toženca, vendar je glede na sorodstveno vez, sodišče prve stopnje upravičeno kot bolj verodostojno štelo izpovedbo priče C. Tudi je povsem upravičeno izpostavilo izpovedbo obeh tožencev, da sta pri dogovarjanju o ceni vztrajala, da pod 2.800,00 EUR ne gresta (7. točka obrazložitve). Da sta bila pri izročitvi denarja prisotni tudi priči D. in E., toženca nista niti zatrjevala. Priči sta predlagala v dokaz trditve, da je bila pogodba sklenjena med njima in C.(1). Pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da priči nista sodelovali pri štetju denarja, so že iz tega razloga neutemeljene. Povsem upravičeno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila za balirko dogovorjena cena 2.800,00 EUR in ne 2.700,00 EUR(2).

9. Povsem prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik potreboval balirko, ki dela manjše bale, 120 x 120 cm in da je pri sklepanju ustne pogodbe to prvemu tožencu tudi izrecno izpostavil in da mu je ta potrdil, da prodaja prav takšno balirko. Da je šlo za velikost bal je razvidno tudi iz oglasa, v katerem se je oglaševala velikost bal 120 + 120, pri čemer je bilo v postopku nedvomno izkazano, da je oznaka 120 + 120 pomenila velikost bal 120 x 120 cm in ne kaj drugega, kar potrjuje tudi nadaljnje besedilo oglasa, da gre za balirko primerno za manjše traktorje.

10. Drži, da bi tožnik takoj ob dostavi balirke lahko opazil, da gre za balirko, ki, že na prvi pogled, dela večje bale – to je tudi opazil in o tem takoj obvestil prvega toženca. Verjeti je tožniku, saj bi bilo kaj drugega povsem neracionalno, da je prvega toženca takoj obvestil, torej nedvomno v roku 8 dni, da stvar nima odlik, ki so bile izrecno dogovorjene in oglaševane (459. člen OZ), in tudi temu, da mu je prvi toženec zatrdil, da balirka sicer res dela večje bale, vendar lahko tudi manjše, ki pa so slabše kvalitete (saj niso dovolj nabite), kar naj tožnik preizkusi. Ker tožnik za preizkus ni imel ustrezne kardanske gredi, jo je naknadno naročil pri prvem tožencu. Po dostavi konec aprila 2014 in preizkusu, je tožnik ugotovil, da temu ni tako, o čemer je, v kar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, spet takoj obvestil prvega toženca (ki pa se z njim ni želel več pogovarjati). Glede na povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik že s prvim ustnim obvestilom prvemu tožencu, ki je bilo dano takoj, torej v okviru roka 8 dni, izpolnil svojo dolžnost obvestitve o (očitni) napaki (461. člen OZ). OZ posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki ne določa. Zato kupec lahko veljavno izpolni obveznost obvestiti prodajalca o napaki tudi z ustnim obvestilom, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na zatrjevanje prvega toženca, da balirka dela tudi manjše bale, kar se bo izkazalo po dostavi kardanske gredi s preizkusom, je tožnik tožencema tudi dal možnost oziroma rok za izpolnitev pogodbe (prvi odstavek 470. člena OZ). Ker do izpolnitve, tudi po preizkusu, ni prišlo, je tožnik od pogodbe upravičeno odstopil (3. točka prvega odstavka 468. člena OZ) oziroma je bila pogodba razvezana po samem zakonu (471. člen OZ). Podredno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 465. člena OZ in pritožbene navedbe s tem v zvezi, so glede na povedano pravno nepomembne.

11. Z uresničitvijo odstopne pravice je prodajna pogodba prenehala oziroma je bila razvezana. Tožnik ima pravico do vrnitve danega(3) - denarnega zneska iz naslova kupnine, tisti, ki je nekaj prejel (toženec) pa ima obveznost(4) prejeti znesek vrniti, ima pa tudi sam pravico do vrnitve danega – v konkretnem primeru balirke (447. člen, tretji odstavek 190. člena, 111. člen OZ). Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 111. člena OZ). V konkretnem primeru bi tako imel tožnik pravico do obresti od plačanega zneska že od dneva, ko je prodajalec prejel izplačilo, zahteva pa jih (šele) od 3. 7. 2014, kar gre v korist tožencev.

12. Tožnik kot kupec od prodajalca torej upravičeno zahteva vrnitev plačanega zneska z obrestmi, prodajalec pa ima pravico do vrnitve balirke. Sodišče prve stopnje je k dolžnosti vrnitve denarja in prevzemu balirke, solidarno zavezalo oba toženca. V tem obsegu pa je njegova odločitev delno materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila prodajna pogodba sklenjena med tožnikom in prvim tožencem kot pooblaščencem drugega toženca kot lastnika. Zaključilo je torej, da je pogodbo sicer s tožnikom sklenil prvi toženec, vendar v imenu zastopanega, kot njegov pooblaščenec(5). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil(6), zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ), v konkretnem primeru torej tožnika in drugega toženca. Pod enakimi pogoji imajo tudi druga zastopnikova pravna dejanja neposreden pravni učinek za zastopanega (drugi odstavek 70. člena OZ). Pogodba, dejanja prvega toženca in učinki razvezane pogodbe tako zavezujejo le drugega toženca, ne pa tudi prvega toženca kot njegovega pooblaščenca.

13. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek uperjen zoper prvega toženca, zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je poseglo tudi v izrek o stroških v sodbi in odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnikov uspeh je polovičen, prav tako je polovičen uspeh tožencev (drugi odstavek 154. člena ZPP).

14. Toženca sta s pritožbo delno uspela (tožnik pa odgovora na pritožbo ni vložil), zato jima je tožnik dolžan povrniti polovico priglašenih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški skupaj znašajo 392,96 EUR(7), polovica pa 196,48 EUR. Te stroške je tožnik dolžan povrniti prvemu tožencu v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Bila sta prisotna pri natovarjanju, vedela naj bi izpovedati o okoliščinah sklenitve prodajne pogodbe, zlasti o dejstvu, da je kupec ob nakupu zatrjeval oziroma trdil, da namerava balirko odpeljati v B. – 1. točka odgovora na tožbo.

Op. št. (2): Toženca sta trdila, da jima je C. kot kupec izročil 200,00 EUR kot aro, nato pa še 2.500,00 EUR.

Op. št. (3): kondikcijska terjatev.

Op. št. (4): kondikcijska obveznost. Op. št. (5): Pri čemer ni ugotovilo, da tožnik za zastopanje ni vedel. Op. št. (6): Da v konkretnem primeru pogodba ni bila sklenjena v mejah pooblastil drugega toženca, ni bilo zatrjevano.

Op. št. (7): 254,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), 47,70 EUR nagrade za zastopanje več strank po tar. št. 1200 ZOdvT, 20,00 EUR za poštne storitve po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV 70,86 EUR.