Jedro

Temeljno pravilo o povračilu izvršilnih stroškov ZIZ določa v petem odstavku 38. člena, po katerem mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi tako ni, ali upnikove vloge, za katere zahteva povračilo stroškov, dosegajo standard obrazloženosti, pač pa vprašanje, ali so bile upnikove vloge z navedbami delnih plačil ter obračuni terjatve potrebne za izvršbo. Sodna praksa v takih primerih zavrača upnikove zahtevke za povračilo stroškov. Pri tem izhaja iz določbe 43. člena ZIZ, ki ne zahteva obrazloženega umika predloga za izvršbo, ter tretjega odstavka 138. člena ZIZ, po katerem mora banka pri izvrševanju sklepa o izvršbi o opravljenem poplačilu upnika takoj obvestiti sodišče. Pregled nad posameznimi poplačili ima organizacija za plačilni promet, ki je v sklepu o izvršbi prva navedena (primarna banka), ki o poplačilu obvešča upnika in sodišče, zato posebna angažiranost upnika v smislu pregleda in obračunavanja terjatve kot se zatrjuje v pritožbi, ni razlog, da se dolžniku naložijo stroški upnikovih vlog, s katerimi je o delnih poplačilih obveščal sodišče, slednje pa je njegovim navedbam sledilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upniki in dolžnika sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo za v I. točki izreka navedene zneske, ter v II. točki izreka zavrnilo zahteve upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov navedenih v vlogah z dne 24. 1. 2019, 18. 2. 2019, 4. 3. 2019 ter 7. 3. 2019. 2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o upnikovih stroških delnih umikov predloga za izvršbo v II. točki izreka se upniki (v nadaljevanju upnik) pravočasno pritožuje ter najprej navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo tudi o stroških priglašenih v vlogi z dne 22. 2. 2019, zato v tem delu predlaga izdajo dopolnilnega sklepa. Glede preostalih priglašenih stroškov pa pritožba obsežno povzema vsebino vsake vloge ter pojasnjuje, zakaj je šlo pri navedenih vlogah, ki po vsebini predstavljajo delne umike predloga za izvršbo zaradi poplačila, za obrazložene vloge. Pri tem pritožba izhaja iz dejstva, da je bila v obravnavani zadevi dovoljena izvršba na skupno 8 TRR obeh solidarnih dolžnikov pri petih bankah, zato je imel edino upnik pregled nad delnimi poplačili terjatve ter je zato moral sodišče obveščati o delnih poplačilih terjatve, ter skrbeti, da ne bi prišlo do poplačila, zato je hkrati v vsaki vlogi opravil tudi obračun terjatve v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poleg tega je sodišče prve stopnje upnika nenehno pozivalo k dodatnim nepotrebnim obrazložitvam in pojasnilom, pri čemer pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni odločilo o delnih ustavitvah izvršbe. Zato je še toliko bolj nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikove zahteve za povrnitev stroškov z obrazložitvijo, da obrazložitev njegovih vlog ni bila potrebna. Očitno je, da je sodišče prve stopnje breme obračuna in specifikacije terjatve v smislu 288. člena OZ prevalilo na upnika, sedaj pa mu ne prizna stroškov, prav tako pa ne odloči o ustavitvi izvršbe zaradi celotnega poplačila terjatve, s katerim je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa že seznanjeno. Prav tako sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj upnik ni upravičen do nagrade po tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ampak se sklicuje le na tar. št. 27 OT. Vsekakor bi bilo treba priznati vsaj stroške vlog, k vložitvi katerih je upnika pozvalo sodišče, oziroma te vloge obravnavati vsaj kot obrazložen dopis v smislu tar. št. 39 OT.

3. Dolžnika (v nadaljevanju dolžnik) v odgovoru na pritožbo navaja, da je nepreglednost situacije in s tem povezane stroške v obravnavani zadevi povzročil izključno upnik, ki je vložil predlog za izvršbo na tako veliko število TRR, poleg tega pa še na premičnine in nepremičnine, s čimer je povzročil dodatne administrativne stroške pri vseh bankah, ki so izvrševale poplačilo. Dolžnik upnikovih stroškov ni z ničemer povzročil, zato ni nobenega razloga, da bi moral sedaj upniku povrniti stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V zvezi z navedbo upnika, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških njegove vloge z dne 22. 2. 2019, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu pritožbo obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa ter o teh stroških odločilo s sklepom I 825/2018 z dne 18. 3. 2018, kjer je zahtevo za priglasitev teh stroškov zavrnilo. Ker upnik zoper ta sklep ni vložil pritožbe, je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna, zato se pritožbeno sodišče o teh stroških ne bo posebej opredeljevalo.

7. Po pregledu celotnega poteka izvršbe v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik z vlogo z dne 24. 1. 2019 umaknil predlog za izvršbo za upnico A. A. (o čemer sodišče prve stopnje ni posebej odločilo) ter utesnil izvršbo za do takrat prejeta delna plačila. Z vlogo z dne 18. 2. 2019 je izvršbo ponovno utesnil za takrat prejeta delna plačila. 22. 2. 2019 je upnik sicer odgovoril na poziv sodišča prve stopnje, vendar ni ravnal v skladu s pozivom, saj ni specificiral prejetih plačil po posameznih upnikih, kot mu je naložilo sodišče prve stopnje. To je storil šele z vlogo z dne 4. 3. 2019, s katero je ponovno utesnil izvršbo za delna plačila. Z vlogo z dne 7. 3. 2019 pa je upnik odgovoril na poziv sodišča prve stopnje, naj se opredeli do navedb dolžnika o plačilu, ki ga je potrdil, ponovno priglasil stroške vseh zgoraj navedenih vlog ter pozval dolžnika, naj se opredelita, na kak način se jima naj vrne preplačilo.

8. Temeljno pravilo o povračilu izvršilnih stroškov ZIZ določa v petem odstavku 38. člena, po katerem mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi tako ni, ali upnikove vloge, za katere zahteva povračilo stroškov, dosegajo standard obrazloženosti, pač pa vprašanje, ali so bile upnikove vloge z navedbami delnih plačil ter obračuni terjatve potrebne za izvršbo. Sodna praksa (glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani 1297/2015 z dne 6. 5. 2015, III Ip 1164/2016 z dne 20. 4. 2016, I Ip 714/2018 z dne 29. 3. 2018 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 171/2015 z dne 28. 5. 2018) v takih primerih zavrača upnikove zahtevke za povračilo stroškov. Pri tem izhaja iz določbe 43. člena ZIZ, ki ne zahteva obrazloženega umika predloga za izvršbo, ter tretjega odstavka 138. člena ZIZ, po katerem mora banka pri izvrševanju sklepa o izvršbi o opravljenem poplačilu upnika takoj obvestiti sodišče. Glede na v pritožbi zatrjevano zahtevnost izvršbe v obravnavani zadevi, ki je hkrati potekala na osmih TRR dveh solidarnih dolžnikov pri petih različnih bankah, pa pritožbeno sodišče dodaja, da ZIZ tako situacijo rešuje v 145. členu. Pregled nad posameznimi poplačili ima v takem primeru organizacija za plačilni promet, ki je v sklepu o izvršbi prva navedena (primarna banka), ki o poplačilu obvešča upnika in sodišče, zato posebna angažiranost upnika v smislu pregleda in obračunavanja terjatve kot se zatrjuje v pritožbi, ni razlog, da se dolžniku naložijo stroški upnikovih vlog, s katerimi je o delnih poplačilih obveščal sodišče, slednje pa je njegovim navedbam sledilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moral biti upnik upravičen do povračila stroškov za vloge, v katerih je odgovoril na pozive sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče dodaja, da upnik v vlogi z dne 22. 2. 2019 ni odgovoril v skladu s pozivom, ki mu ga je poslalo sodišče prve stopnje, medtem ko bi se moral v vlogi z dne 7. 3. 2019 opredeliti le do dolžnikove navedbe, da je terjatev v celoti poplačana, saj mu sodišče prve stopnje nikjer ni naložilo, da opravi obračun terjatve. Slednjega bi moralo opraviti sodišče prve stopnje, vendar le v primeru spora med upnikom in dolžnikom ter na podlagi podatkov pridobljenih s strani bank, tako da upnikov obračun terjatve tudi v tem primeru ni bil potreben za izvršbo.

9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa. Nadalje je v II. točki izreka tega sklepa sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, kar je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Z odgovorom na pritožbo ni prispeval k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.