Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji odločbe, s katero je bila tožnica uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, utemeljeno upoštevalo stanje pri tožnici, kot je bilo po obeh operativnih posegih, čeprav je bil drugi poseg izvršen šele po izdaji dokončne odločbe toženca, saj je bila potreba po novi operaciji ugotovljena že pred tem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 601,08 EUR zniža na znesek 300,54 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu (točka 1., 2. in 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 2. 2008 in št. ... z dne 5. 9. 2007 in prvotožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu, kjer je lažje delo in ni potrebna dolgotrajna prisilna drža ledvene hrbtenice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 6 kg od 27. 2. 2008 dalje. Obenem je odločilo, da bo toženec s posebno odločbo odločil o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine prvotožeče stranke v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tožečih strank v delu, kjer se zahteva vrnitev zadeve v ponovno odločanje tožencu in podredni zahtevek, da se razvrsti prvotožečo stranko v I. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami ter odločilo, da je toženec dolžan plačati prvotožeči stranki stroške postopka v višini 601,08 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodni izvedenec v mnenju z dne 1. 6. 2010 podal oceno na podlagi dejstev, ki invalidski komisiji I. in II. stopnje niso bila na razpolago, na kar je toženec v postopku opozoril, vendar je sodišče kljub temu v celoti sledilo mnenju sodnega izvedenca. Glede časovne razbremenitve v smislu polovičnega delovnega časa, je utemeljil s stanjem po dveh operativnih posegih na hrbtenici prve tožnice. Reoperacija hrbtenice je bila pri prvi tožnici izvedena šele 24. 4. 2008, kar je po izdaji dokončne odločbe. Invalidska komisija I. stopnje pa je podala mnenje glede stanja po prvi operaciji dne 14. 3. 2006, ko še ni bilo razlogov za dodatno časovno razbremenitev. Iz priložene dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila prvotožnica zaradi bolečin v križu in desni nogi zdravljena najprej konzervativno, nato pa tudi operativno, 14. 3. 2006, ko je bila narejena dekompresija in spondilodeza od L3 – S1. Pooperativni potek je bil v mejah normale. Klinično je ortoped 2. 10. 2006 opisal omejeno gibljivost ledvene hrbtenice z Lassegue-ovim znakom 70° desno in nespremenjeno stanje brez pomembnega nevrološkega izpada. Marca 2007 so ugotovili zlom dveh vijakov v S1 vretencu (brez znakov nestabilnosti), klinični in funkcionalni status pa je ostal enak. Ortoped se za odstranitev osteosintetskega materiala ni odločil. Na podlagi takšnega kliničnega in funkcionalnega stanja gibalnega sistema in opis delovnega mesta z dne 19. 12. 2006, je invalidska komisija II. stopnje dne 17. 1. 2008 pri tožnici ugotovila III. kategorijo invalidnosti, polni delovni čas s fizičnimi razbremenitvami pri delu zaradi bolezni vse od 1. 8. 2007 dalje. Lečeči ortoped je že oktobra 2006, ko je ocenjeval uspeh operacije, z dne 14. 3. 2006 svetoval fizične razbremenitve pri delu, kar je toženec pri oceni delazmožnosti prvo tožnice tudi upošteval. Ni pa svetoval tudi časovne razbremenitve pri delu. Invalidska komisija toženca na podlagi podatkov poleg fizičnih razbremenitev ni mogla podati še časovne razbremenitve, ker za to do takrat ni bilo utemeljenih strokovnih razlogov, saj je bil klinični in funkcionalni status nespremenjen od oktobra 2006 do marca 2008, to pa je tudi obdobje, ki sta ga obravnavali invalidski komisiji I. in II. stopnje. Tudi položaj osteosintetskega materiala je bil do tedaj nespremenjen. Kasnejše dogajanje od marca 2008 dalje, ki ga nadalje opisuje sodni izvedenec, predstavlja nova dejstva, ki so se pojavila po obravnavi na invalidski komisiji I. stopnje dne 1. 8. 2007 ter zato niso mogla biti upoštevana, saj tedaj še niso obstajala. Sodišče prve stopnje je napačno zavzelo stališče, da je bila kasnejša operacija posledica stanja, ki je obstajalo pri prvotožeči stranki že v času odločanja pri tožencu, saj se je zdravljenje prvotožeče stranke po oceni izvedenca zaključilo šele po drugi operaciji, pri oceni delazmožnosti pa je bilo potrebno upoštevati dokončno stanje. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se v predsodnem postopku pri tožencu uporablja subsidiarno. V skladu z navedeno določbo se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti ali navesti na obravnavi. Nadalje se sklicuje na določbo 3. odstavka 45. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije ter poudarja, da se zdravstveno stanje zavarovanca presoja glede na medicinsko dokumentacijo, s katero je razpolagala že invalidska komisija I. stopnje in le izjemoma z drugimi, kasneje predloženimi dokazi. V socialnem sporu je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti. Socialno sodišče presoja, ali je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, ali je pravilno uporabil materialno pravo in ali je ob tem postopal zakonito. Vztraja, da dejstva in dokazi, ki so nastali po obravnavi prvotožnika na Invalidski komisiji I. stopnje, so skladno s tretjim odstavkom 238. člena ZUP lahko podlaga za nov postopek. S tem v zvezi se sklicuje na zadeve Psp 326/2005 z dne 24. 8. 2006 in Psp 393/2010 z dne 13. 10. 2010. Meni, da je prav tako nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 601,08 EUR v roku 8 dni.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do očitanih kršitev določb ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev imelo v izvedenskem mnenju specialista ortopeda, dovolj prepričljive podlage za razvrstitev prve tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom. Izvedenec je v izvedenskem mnenju, ki ga je še dodatno utemeljil z dopolnilnim mnenjem, podrobno opisal, za kakšno obolenje je šlo pri tožnici in stanje glede preostale delovne zmožnosti.

Sodni izvedenec je ugotovil, da je opravljena CT – mielografija spinalnega kanala pokazala zožitve v višini od L4 – S1. Predlagan je bil operativni poseg v smislu sprostitve spinalnega kanala ter spondilodeze. Dne 14. 3. 2006 je bil operativni poseg izvršen in opravljena dekompresija in spondilodeza od L3 – S1 s tako imenovanim omega sistemom. Na kontroli, sedem mesecev po operaciji 20. 10. 2006, je tožnica navajala, da je bilo do septembra stanje dobro, potem jo je začelo zoper boleti v predelu desnega kolka in stegna in je tudi šepala.

Lečeči specialist je tedaj glede njene sposobnosti za delo menil, da tožnica ne bi dvigovala bremen težjih od 5 kg in nikoli naj ne bi delala v prisilnih držah in da ni zmožna za terensko delo. Leto dni po operaciji 16. 3. 2007 je še vedno čutila bolečine v ledvenem delu hrbtenice.

Dne 13. 6. 2007 je bila ponovno izredno pregledana v Ortopedski bolnišnici V. zaradi reaktualizacije bolečin v križu. Tedaj so ji predpisali le protibolečinsko terapijo. Zaradi ponovnih bolečin v križu je bila dne 19. 11. 2007 ponovno hospitalizirana v V.. Opravili so MR preiskavo ledvene hrbtenice in glede na ugotovljeno stanje, predpisali analgetsko terapijo, hkrati pa so že dne 19. 11. 2007 v zaključnem mnenju zapisali, da bo verjetno potrebna revizijska operacija in sicer delna odstranitev osteosintetskega materiala v spodnjem delu ter respondilodeza s kostnimi avtotransplantati.

Ta operativni poseg na ledveni hrbtenici je bil nato dejansko izvršen šele 24. 4. 2008, ko so ji odstranili osteosintetski material, naredili dodatno dekortikacijo osteoriornih delov vretenc v višini od L4 do S1, obojestransko in naložili kostne avtotransplantate, ki so jih dobili z dodatno operacijo po odvzemu kostnih avtotransplantatov z leve strani medenice.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec utemeljil s stanjem po dveh operativnih posegih, pri čemer je bil drugi poseg oziroma reoperacija hrbtenice izvršena šele 24. 4. 2008, je zato povsem neutemeljen. Drugi poseg je bil res pri tožnici opravljen 24. 4. 2008, torej že po dokončni odločbi toženca, potreba po novi operaciji pa je bila ugotovljena že 19. 11. 2007, to je pred dokončno odločbo toženca, ki se presoja v tem postopku.

Nadalje se pritožba prav tako neutemeljeno sklicuje na to, da je lečeči ortoped oktobra 2006 ugotavljal uspeh prve operacije, opravljene 14. 3. 2006 in da je tedaj svetoval fizične razbremenitve pri delu, ne pa časovne razbremenitve in takšen predlog so izvedenski organi pri tožencu upoštevali. V izvedenskem mnenju je izvedenec obširno in natančno povzel celoten potek medicinske rehabilitacije pri prvi tožnici, spremljajoče težave in njeno zdravstveno stanje v relevantnem obdobju še po opravljenem pregledu pri ortopedu oktobra 2006. Stanje, ugotovljeno oktobra 2006, se je pri prvi tožnici spreminjalo, imela je stalne in številne težave, ki jih je izvedenec podrobno opisal in zaradi katerih so bile opravljene dodatne preiskave in hospitalizacije ter predpisane terapije.

Sodni izvedenec je mnenje, da je tožnica zmožna za delo z omejitvami s polovičnim delovnim časom sprejemljivo strokovno obrazložil, da so po takšnem zdravljenju in okvarjeni hrbtenici potrebne omejitve pri delu, ki sta jih ugotovili že invalidski komisiji v predsodnem postopku ter hkrati poudaril, da takšni pacienti kot je tožnica, težko zmorejo 8-urno, čeprav lažje delo. Pri tem je poudaril, da tožnica ni imela samo izolirane discus hernie, ampak zožitev živčnega kanala v višini od L3 – S1, to je preko polovice ledvene hrbtenice ter da se je na tem delu pojavilo zabrazgotinjenje, okvara senzibilnih živčnih končičev, kar vse je pripeljalo do bolečinskega sindroma, ki se stopnjuje s časovnim daljšanjem obremenitev, Izvedenec je pri prvi tožnici ugotovil hud bolečinski sindrom ledvene hrbtenice z zmernimi nevrološkimi izpadi, ki se pojavlja v obliki izjemno hude bolečine, stalno, med stanjem, hojo in ležanjem.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbami ZPP in glede na določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 2. 2008 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 9. 2007 na podlagi stanja do dokončne odločbe. V dokaznem postopku je v skladu z 213. členom ZPP izvajalo dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala na podlagi 212. člena ZPP ter glede na pripombe pridobilo še dopolnilno mnenje tako, da je razčistilo vsa odprta ter sporna vprašanja, vključno razloge za časovno razbremenitev pri delu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v tem delu zavrnilo. Delno pa je ugodilo pritožbi glede stroškov postopka. Upoštevalo je, da je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom, zavrnilo pa primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede na uspeh v pravdi je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP znesek stroškov postopka v višini 601,08 EUR znižalo na znesek 300,54 EUR ter v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 5. točki izreka glede stroškov postopka spremenilo tako, kot je razvidno v izreku. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem delu (točka 1, 2 in 3 izreka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.