Jedro

V skladu s 13. členom ZUPJS je dohodek pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dopustno zmanjšati le za izplačane preživnine in periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, pa ni začela prejemati drugih periodičnih prejemkov (kot na primer plače, pokojnine, preživnine, rente in drugih dohodkov, ki se prejemajo v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih). Med te izdatke oz. prejemke ni mogoče uvrstiti izgube na kapitalu tožnika za odsvojeno nepremičnino (ugotovljene v davčnem postopku kot razlike med nabavno in prodajno vrednostjo zaradi upoštevanja investicijskih in vzdrževalnih stroškov).

ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev upošteva premoženje. V 6. točki 1. odstavka 17. člena ZUPJS-a je določeno, da se med drugim v premoženje štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugačnem računu, kadar ne predstavljajo dohodka iz 1. odstavka 12. člena istega zakona, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v premoženje ne more biti vštet znesek na varčevalnem računu, če je vključen že v znesek prejemka iz naslova dohodka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 18. 2. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 4. 2012 in vrnitev zadeve v ponovni predsodni upravni postopek, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi, citirani v izreku te sodbe in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni upravni postopek in odločanje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka nov upravni akt o plačilu vrtca za otroka A.A. za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 8. 2012, dolžna izdati v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Zaključilo je, da dejansko stanje v predsodnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami in zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo z napotilom, da bo tožena stranka v ponovnem odločanju upoštevala dobiček iz kapitala in izgubo pri dobičku ter ocenila, ali so bila denarna sredstva tožnikove partnerke na varčevalnem računu upoštevana dvakrat, in sicer kot dohodek in premoženje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Meni, da sodišče prve stopnje ni utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi. Spornih dejstev, ali je pri odločanju o znižanem plačilu vrtca upoštevan dobiček iz kapitala, dosežen s prodajo nepremičnine B.B. v višini 4.132,46 EUR, in ali se prihranek na njenem varčevalnem računu v višini 1.401,65 EUR lahko upošteva kot premoženje, ni pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da višina postavk posameznih vrst dohodka ni razčiščena, da so bile glede privarčevanih sredstev kršene procesne določbe upravnega postopka in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Takšna presoja je posledica zmotno uporabljenega materialnega prava.

Dobiček od kapitala iz naslova nepremičnine, ki jo je leta 2010 za 92.500,00 EUR prodala tožnikova partnerica, je ugotovljen s pravnomočno odločbo davčnega organa in ga ni mogoče poračunavati z ugotovljeno izgubo na dobičku tožnika ob prodaji preostalega, 50 % deleža iste nepremičnine. Čeprav sodišče sicer pritrjuje materialno pravnemu stališču, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev, dohodek zmanjša le za taksativno naštete primere iz 13. člena ZUPJS-a, v nadaljevanju napačno razloguje, da gre pri tem šele za naslednjo stopnjo presoje v postopku odločanja o višini dohodka, ker da je pred tem potrebno razčistiti višino postavk posameznih vrst dohodka. Glede na to, da 13. člen ZUPJS-a med taksativno določenimi primeri za zmanjšanje dohodka, ne določa izgube na kapitalskem dobičku, naj bi sodišče s tem, ko ugotavlja drugačno obveznost tožnika in njegove zunajzakonske partnerke kot DURS, neupravičeno posegalo v njegovo pravnomočno odločbo. V primeru, da bi bilo potrebno ugotavljati dejansko prejeta sredstva tožnika in njegove partnerke, bi bilo potrebno upoštevati kupnino, ki sta jo dobila s prodajo nepremičnine v višini 185.000,00 EUR. Ta znesek v predsodnem postopku ni bil upoštevan, saj se v skladu z 19. členom ZUPJS-a premoženje upošteva tako, da se izračuna fiktivni dohodek v višini letnega zneska obresti od vrednosti premoženja, po povprečni obrestni meri 3,41 %.

Glede zaključka sodišča, da je bil v predsodnem postopku napačno upoštevan prihranek v višini 1.401,65 EUR na varčevalnem računu pa meni, da je posledica zmotne uporabe 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS-a v zvezi 1. odstavkom 12. člena ZUPJS-a. Poudarja, da se pri ugotavljanju skupnega dohodka upoštevajo dohodki iz preteklega leta, medtem ko se premoženje upošteva v skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjšanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči. Pravilnik določa, da premoženje predstavlja vse nepremično premoženje, osebna in druga vozila, vodna plavila, lastniški delež v gospodarski družbi ali zadrugi, vrednostne papirje, denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s 1. odstavkom 12. člena ZUPJS-a, hranilne vloge in druga denarna sredstva (prihranki) ter drugo premično premoženje, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge do izdaje odločbe, pa na dan pridobitve. Ker je tožnikova partnerica na dan vložitve vloge razpolagala s prihranki v višini 1.401,65 EUR, je takšen znesek potrebno upoštevati kot njeno premoženje.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri svojem pravnem naziranju, navedenem že v tožbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) in razlogi iz uveljavljanega rednega pravnega sredstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava, prišlo do nepravilne presoje izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, njune neutemeljene odprave in posledično neutemeljene vrnitve zadeve v ponovno upravno odločanje.

S prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo C. (v nadaljevanju CSD) je izrečeno, da se vlagatelju (v sodnem postopku: tožniku) za otroka A.A. določi plačilo za program vrtca v višini 77,00 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, ter da je razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je vključen otrok, dolžna kriti Občina D.. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je CSD izračunal, da znaša dohodek družine 39.013,12 EUR, na posameznega družinskega člana pa 1.083,70 EUR mesečno, kar predstavlja 112,11 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS (ki je leta 2010 znašala 966,62 EUR). Glede na to, da je povprečni mesečni dohodek na osebo presegel 99 % povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS, je bil vlagatelj razvrščen v 9. dohodkovni razred, za katerega je predvideno plačilo v višini 77 % cene programa vrtca. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bilo v dohodek družine v skupnem znesku 30.155,01 EUR, vštetih tudi 4.132,46 EUR dobička od kapitala B.B., doseženega s prodajo nepremičnine. Iz naslova premoženja je k dohodku prištet fiktivni dohodek v višini 8.586,43 EUR od 251.801,39 EUR premoženja, v katerega so všteti tudi prihranki B.B. v znesku 1.401,65 EUR ter prištet še letni znesek otroškega dodatka v višini 271,68 EUR.

Z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno. Prvostopenjska odločba je spremenjena tako, da je za otroka A.A. določeno plačilo vrtca le v višini 66,00 % cene programa za leto 2012 ter odrejeno, da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, krije občina. Drugostopenjski upravni organ je namreč ugotovil nižji dohodek družine in posledično nižji povprečni mesečni osebni dohodek na družinskega člana. Po izločitvi vrednosti nepremičnega premoženja tožnika in partnerice B.B., vsakega do 1/2 po 120.182,97 EUR, je izračunal, da letni fiktivni dohodek iz naslova premoženja znaša le 389,94 EUR (in ne 8.586,43 EUR). Upoštevaje bistveno nižji letni fiktivni dohodek v višini 389,94 EUR (brez izločitve 1.401,65 EUR prihranka) ter prištet dohodek v višini 30.155,01 EUR (v katerega je vštetih tudi 4.132,46 EUR dobička iz kapitala B.B.) in 271,68 EUR iz naslova otroškega dodatka je izračunano, da znaša dohodek družine 30.783,51 EUR (namesto prvotnih 39.013,12 EUR), oz. 856,02 EUR mesečno na družinskega člana, kar predstavlja 88,56 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS iz leta 2010. Tožnik je razvrščen v 8. dohodkovni razred za katerega je predpisano plačilo 66 % cene programa vrtca. Drugostopenjska upravna odločba, izdana na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve v zvezi s spornim pravnim vprašanjem, ali je v predmetni zadevi v dohodek všteven celoten dobiček od kapitala tožnikove partnerice v višini 4.132,46 EUR, ali le razlika med tem zneskom in 4.047,61 EUR ugotovljene izgube od odsvojene nepremičnine tožnika, ter vprašanjem vštevnosti 1.401,65 EUR iz naslova prihranka tožnikove partnerice na varčevalnem računu, je podana v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št.62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS). Gre izključno za vprašanje pravilne iterpretacije in uporabe materialnega prava, saj navedeni zneski sami po sebi niti niso sporni.

Citirani ZUPJS med drugim ureja način ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, tako da določa osebe, ki jih je potrebno upoštevati, ugotavljanje njihovega dohodka in premoženja, ter druga vprašanja, pomembna za odločanje o socialno varstvenih pravicah. Določb ZUPJS-a glede vštevnosti spornega dobička od kapitala, seveda ni mogoče uporabiti na način, kot je razlogovano v izpodbijani sodbi, vprašanje vštevnosti ali nevštevnosti zneska premoženja na varčevalnem računu pa za razsojo predmetne zadeve niti ni odločilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZUPJS-a so v dohodek vštevni vsi obdavčljivi dohodki in prejemki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Glede na 6. odstavek 12. člena ZUPJS-a so dohodki in prejemki upoštevni po zmanjšanju za normirane stroške oz. dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za odtegnjene davke in obvezne prispevke za socialno varnost. V dohodek je tako v predmetni zadevi zagotovo vštevnih 4.132,46 EUR iz naslova dobička od kapitala tožnikove partnerice, ugotovljen s pravnomočno odločbo davčnega organa od prodane nepremičnine za 92.500,00 EUR po odmeri dohodnine po stopnji 20 % od davčne osnove 5.165,75 EUR (priloga A/5). Za zmanjšanje tega zneska za 4.047,61 EUR iz naslova izgube od odsvojene 1/2 tožnikove nepremičnine (priloga A/1), ni nobene zakonske podlage. V skladu s 13. členom ZUPJS-a je dohodek dopustno zmanjšati le za izplačane preživnine in periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, pa ni začela prejemati drugih periodičnih prejemkov (kot npr. plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki se prejemajo v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih). Med navedene izdatke oz. prejemke seveda ni mogoče uvrstiti izgubo na kapitalu tožnika za odsvojeno nepremičnino (ugotovljeno v davčnem postopku kot razliko med nabavno in prodajno vrednostjo za 92.500,00 EUR zaradi upoštevanja investicijskih in vzdrževalnih stroškov). Skupni dohodek tožnika in njegove partnerice iz njunih prejemkov znaša 30.155,01 EUR, kot je pravilno ugotovljeno že v predsodnem postopku.

ZUPJS nadalje določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, upošteva tudi premoženje. V 6. točki 1. odstavka 17. člena ZUPJS-a je tako izrecno določeno, da se med drugim v premoženje štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugačnem računu, kadar ne predstavljajo dohodka iz 1. odstavka 12. člena istega zakona, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Glede na takšno dikcijo je zato sicer mogoče pritrditi materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da v premoženje ne more biti vštet znesek na varčevalnem računu, če je sočasno vključen v znesek prejemka iz naslova dohodka.

Vendar pa četudi bi bilo 1.401,65 EUR premoženja na transakcijskem računu tožnikove partnerice B.B., dejansko vsebovanih v dohodku iz naslova nadomestila in drugih dohodkov iz obveznega socialnega zavarovanja (9.895,82 EUR), in jih zato ne bi bilo mogoče upoštevati še kot premoženje, izločitev 1.401,65 EUR iz naslova premoženja, ne bi v ničemer pogojevala drugačne odločitve od izpodbijane. V skupni dohodek se namreč ne všteva premoženje v nominalni višini, temveč v skladu z 19. členom ZUPJS-a t. i. fiktivni dohodek, izračunan po 3,41 % obrestni meri.

Fiktivni dohodek od premoženja 11.435,45 EUR, ugotovljen v pritožbenem predsodnem postopku na način iz 19. člena ZUPJS-a, znaša 389,94 EUR. Če bi bilo premoženje zmanjšano za 1.401,65 EUR, in bi znašalo le 10.033,80 EUR, bi fiktivni dohodek, izračunan po 3,41 % obrestni meri, znašal 342,15 EUR.

Skupni dohodek iz vseh naslovov (dohodki + premoženje, preračunano v fiktivni dohodek) bi torej po izločitvi 1.401,65 EUR premoženja znašal 30.768,84 EUR (30.155,01 + 342,15 + 271,68), na posameznega družinskega člana (3 osebe) pa 854,69 EUR mesečno. Dohodek na družinskega člana bi bil manjši le za 1,32 EUR in bi bil še vedno v razponu med 82 in 99 % povprečnega mesečnega dohodka na osebo v RS (966,62 EUR neto mesečno). Pomeni, da bi tudi ob morebitni izključitvi 1.401,65 EUR iz naslova premoženja, bil tožnik v skladu s 24. členom ZUPJS-a še vedno uvrščen v 8. dohodkovni razred, s pravico do znižanega plačila vrtca na 66 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom.

Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, ugoditveno sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeniti, ter tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb na temelju 1. odstavka 81. člena ZDSS-1, kot neutemeljen zavrniti. Tudi ob takšni razsoji zadeve je izrek o stroških za vtoževano povračilo sodnih taks odpadel, saj glede na 71. člen ZDSS-1 v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ali socialnega varstva, sploh ni taksne zavezanosti.