Jedro

Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, ni zmogla. Na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 43.146,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2010 dalje do plačila ter za plačevanje rente iz naslova izgubljenega dohodka v višini 142,92 EUR na mesec od 1. 11. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje in iz naslova tuje pomoči v višini 223,20 EUR na mesec od 1. 5. 2010 dalje do spremembe okoliščin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.379,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča (kršitev 362. člena ZPP), saj bi moralo imenovati izvedenca ustrezne stroke, tj. hematoonkologije. Sodišče prve stopnje ni s pomočjo ustreznih strokovnjakov ugotovilo, katerim nevarnim kemičnim snovem je bila tožnica izpostavljena na delovnem mestu pri toženi stranki. Le izvedenec hematoonkologije bi lahko pojasnil, kako so na tožničino zdravje vplivale segrete in medsebojno pomešane kemijske sestavine, s katerimi je tožnica na svojem delovnem mestu prišla v stik, in ali je tožničina bolezen (plazmocelična levkemija) dejansko povezana z delom pri toženi stranki. Izvedenca hematoonkologije bi sodišče prve stopnje moralo angažirati tudi glede na izpoved izvedenke dr. A.A., da ne more vedeti, ker ni hematoonkolog, ali je anemija (ki jo pri dolgotrajni izpostavljenosti povzročajo nekateri glikol etri) eden izmed prvih znakov in tudi kasnejših simptomov levkemije. Poudarja, da je bila linija B., na kateri je tožnica delala, odstranjena in preseljena v C., eden od možnih razlogov za odstranitev pa je tudi neskladnost s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu. Izvedenec za kemijo zato ni mogel ugotoviti, s katerimi zdravju škodljivimi snovmi je tožnica na svojem delovnem mestu dejansko prišla v kontakt. Zato tudi konzilij izvedencev medicine dela in športa ni mogel v celoti presojati nevarnosti kemijskih snovi, s katerimi je tožnica prišla v stik, saj te kemijske snovi niso bile znane. Navaja, da so na podobnih delovnih mestih pred tožnico za levkemijo zboleli že štirje drugi delavci tožene stranke, od katerih sta dva delala na istem obratu kot tožnica. Izvedenka dr. A.A. je pojasnila, da se kemične snovi, s katerimi je tožnica prišla v stik, po današnjem vedenju in znanju ne uvrščajo med karcinogene, bodo pa morda lahko čez 10 ali 20 let uvrščene mednje. Iz Direktive OSHA, št. CPL 03-003017 izhaja, da je izocianat izrazito zdravju škodljiv in da je na delovnih mestih, kjer se proizvaja in vpihuje izolacijska in poliuretanska pena (v nadaljevanju: PUR pena), ogroženo zdravje delavcev. Na takšnem delovnem mestu je delala tožnica in je bila izpostavljena poliolu, izocianatu in ciklopentanu. Izpostavljenost tem snovem lahko glede na direktivo povzroča tudi raka. Nadalje navaja, da konzilij izvedencev ni bil seznanjen z vsemi snovmi, s katerimi je oziroma bi lahko prišla v stik tožnica. Izvedenec kemije je pojasnil, da je lahko opredelil le glavne sestavine kemijskih snovi, ni pa imel podatkov za določitev stabilizatorjev in iniciatorjev, zato je tožnica predlagala, da sodišče prve stopnje angažira D. inštitut v E., ki bi ugotovil, kakšne katalizatorje in iniciatorje uporablja tožena stranka za sprožanje procesa polimerizacije ter kateri etri nastajajo v tem procesu. Do tega dokaznega predloga tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do dokaznega predloga za zaslišanje doc. dr. F.F., saj je tožnici njen zdravnik pojasnil, da je izpostavljenost nevarnim snovem na delovnem mestu najverjetnejši vzrok za nastanek bolezni. Glede na izpoved dr. A.A., da določene kemične snovi glede na sedanje vedenje in znanje niso karcinogene, ni mogoče z gotovostjo trditi, da v resnici niso karcinogene. Da so, kaže dejstvo, da je tožnici v posledici vboda s šilo, na kateri je bila segreta utekočinjena izolacijska masa, cela roka močno otekla. Zato tudi ne drži navedba v izvedenskem mnenju in dopolnitvi, da imajo snovi, s katerimi je tožnica prihajala v stik, vpliv le na dihala. Tako obstaja velika verjetnost, da je s tem vbodom pri tožnici prišlo do krvne zastrupitve in posledično do nastanka plazmocelične levkemije. Odgovor na to vprašanje pa bi lahko podal le izvedenec hematoonkologije. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter rente. Trdi, da je zbolela za plazmacelično levkemijo v posledici izpostavljenosti karcinogenim snovem in ionizirajočem sevanju na delovnem mestu proizvodni delavec II, kjer je pregledovala in čistila izolirana vrata hladilno – zamrzovalnih aparatov. To delo je tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljala od leta 2001 do 22. 1. 2007, ko je nastopila dolgotrajni bolniški stalež. Tožnica je imela nalogo, da je izolirana vrata, ki jih je linija odložila na njeni delovni mizi, vizualno pregledala, nato z njih po potrebi s krpo ali manjšim nožem očistila ostanke PUR pene in morebitne madeže, očiščena vrata odložila v regal ter nanje nalepila nalepko in serijsko številko tipa vrat. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica v svojem delovnem okolju ni bila izpostavljena karcinogenim snovem niti ionizirajočemu sevanju. Tožničine bolezni ni mogel povzročiti niti vbod z iglo v roko v letu 2003. Zato je zavrnilo tožbene zahtevke, saj zaradi odsotnosti vzročne zveze med delovnim okoljem in nastalim obolenjem tožnice po temelju ni ugotovilo odgovornosti tožene stranke.

7. Na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) delodajalec odgovarja za škodo, ki je povzročena delavcu pri delu ali v zvezi z delom in mu jo mora povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku 131. člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Tožnica toženi stranki očita obe obliki odgovornosti, saj navaja, da je izpostavljenost škodljivim snovem in sevanju šteti za nevarno dejavnost in toženi stranki očita, da ji ni zagotovila ustrezne zaščite, ustreznega rotiranja delcev in ustreznega zračenja delovnega prostora. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti (tako krivdne kot objektivne) morajo biti podane predpostavke odškodninske odgovornosti, med drugim tudi vzročna zveza med nevarno dejavnostjo oziroma protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Ta pa po oceni sodišča prve stopnje ni podana, saj na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko.

8. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. Prvič je s sklepom, opr. št. Pdp 648/2012 z dne 7. 12. 2012 sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek (enako kot sedaj) v celoti zavrnjen, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi tega razveljavitvenega sklepa (8. točka) je sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli do pripomb tožnice k izvedenskemu mnenju (medicinske stroke) in glede relevantnih vprašanj, v zvezi s katerimi je tožnica predlagala dopolnitev mnenja po novih izvedencih konkretne stroke, neposredno zasliši izvedenko dr. A.A. Pritožbeno sodišče v navedenem sklepu ni, kot neutemeljeno sedaj uveljavlja tožnica v pritožbi, sodišču prve stopnje naložilo, da angažira izvedenca druge stroke, konkretno hematoonkologije, ampak le, da izvedenko zasliši in se vsebinsko opredeli do tožničinih pripomb na izdelano izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je v novem postopku v celoti sledilo napotilu pritožbenega sodišča. Najprej je zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja medicinske stroke, nato angažiralo še izvedenca kemijske stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje in ga nato po navodilu sodišča še dopolnil, naknadno pa je zahtevalo še drugo dopolnitev izvedenskega mnenja medicinske stroke. Na ta način je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 362. člena ZPP, relevantno dejansko stanje pa popolno (in pravilno) ugotovilo, kot bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem z izvedencem kemijske stroke, ugotavljalo, katerim kemijskim snovem je bila tožnica pri svojem delu izpostavljena oziroma bi lahko bila izpostavljena. Ugotovilo je, da ni bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, saj iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja noben vir takšnega sevanja. Tožnica pa je prihajala v stik s poliuretanom in njegovimi ostanki, saj je morala odstranjevati PUR peno z robov vrat. V stik bi sicer lahko prišla tudi s snovmi, ki so potrebne za nastanek PUR pene, to so izocianat, poliol in ciklopentan. Vendar po ugotovitvi sodišča prve stopnje do izpustov plinov pri nastanku PUR pene ni moglo priti, ker je bil sistem popolnoma zaprt (to je poleg izvedenca kemijske stroke potrdila priča G.G.), ker je bilo zagotovljeno ustrezno odsesavanje hlapov ob mešalni glavi (to so poleg izvedenca kemijske stroke potrdile priče H.H., I.I. in G.G.) in ker so snovi v fazi nastanka pene popolnoma zreagirale, saj je priprava ustrezne mešanice potekala avtomatsko in bila vodena prek računalnika (izvedenec kemijske stroke je s stopnjo zelo majhne verjetnosti ocenil, da je bila mešanica neustrezna, to pa je zanikala tudi priča G.G.). Ugotovilo je tudi, da pri vbodu v PUR peno lahko iz nje izhajajo minimalne vsebnosti ciklopentana in ogljikovega dioksida, s katerimi je tožnica lahko prišla v stik. Ni pa prihajala v stik s katalizatorji in iniciatorji, saj v fazi nastanka PUR pene ni sodelovala. Glede na navedeno se izkaže za neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, s katerimi snovmi je tožnica prihajala v stik. Prav tako je neutemeljena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati še D. inštitut v E., ki bi lahko podal mnenje o tem, katere katalizatorje in iniciatorje je tožena stranka uporabljala za sprožanje procesa PUR pene. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna, kar je sodišče prve stopnje tudi navedlo na zadnjem naroku glavne obravnave, ko je (tudi) ta dokazni predlog zavrnilo. Točna sestava PUR pene (tudi katalizatorjev oziroma iniciatorjev) v tem sporu ne predstavlja relevantnega dejstva, saj tožnica v fazi nastanka PUR pene ni sodelovala. V tem sporu je bilo potrebno ugotoviti le, katere so tiste sestavine PUR pene in njeni produkti, ki bi lahko bili zdravju škodljivi, vsi ti pa so morali biti glede na veljavno zakonodajo navedeni v varnostnih listih, ki jih je tožena stranka predložila in ki jih je upošteval tudi izvedenec kemijske stroke pri izdelavi mnenja. V pritožbi tožnica še izpostavlja, da je bila linija B., na kateri je delala, odstranjena in preseljena na drugo lokacijo ter da zato ni mogoče ugotoviti, s katerimi snovmi je tožnica prišla v stik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je linija B. v bistvenem podobna liniji J., ki je pri toženi stranki sedaj v uporabi, tožena stranka pa je kot dokaz predložila varnostne liste, iz katerih izhajajo vse nevarne sestavine, ki so se uporabljale pri tvorbi PUR pene v času zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato lahko ugotovilo, s katerimi snovmi je tožnica prišla v stik in pod kakšnimi pogoji ter ali so te snovi pri njej povzročile levkemijo.

10. Na podlagi mnenja izvedencev medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kemijske snovi, ki so potrebne za tvorbo PUR pene oziroma so produkt te tvorbe (tudi tiste, s katerimi tožnica niti ni prišla v stik) ter sama PUR pena niso karcinogeni in zato stik s temi snovmi ali daljša izpostavljenost tožnice ni mogla privesti do obolenja z levkemijo (so pa vsaj nekatere od teh snovi sicer zdravju škodljive in lahko povzročajo določena druga obolenja, zlasti obolenja kože in dihal, ki jih pa tožnica ne zatrjuje). Prav tako na nastanek tožničine bolezni po mnenju izvedencev ni vplival vbod v roko tožnice z orodjem, na katerem je vroča PUR pena. Na dokazno oceno izvedenskega mnenja medicinske stroke in pravilnost dejanskih zaključkov glede neobstoja vzročne zveze v obravnavani zadevi, ne more vplivati pritožbena navedba, da bodo lahko snovi, s katerimi je tožnica prihajala v stik oziroma bi lahko prihajala v stik, kot karcinogene označene čez 10 ali 20 let. Ne glede na to, da s časom res prihaja znanost do novih odkritij in spoznanj, je obravnavani spor mogoče rešiti le ob upoštevanju do sedaj znanih medicinskih dognanj. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na Direktivo OSHA, št. CPL 03-00-017, iz katere ne izhaja, da izocianati povzročajo rakasta obolenja pri ljudeh, ampak se štejejo le kot potencialno karcinogeni. To direktivo so upoštevali tudi izvedenci medicinske stroke pri izdelavi mnenja in v njem podali ustrezne in strokovne odgovore na vprašanja, ki so jim bila zastavljena. Obrazložili so, da izocianati sodijo v 3. skupino karcinogenih snovi, kar pomeni, da jih ni mogoče klasificirati kot karcinogenih, izjemo predstavlja TDI (ki je uvrščen v 2.B skupino, kar pomeni, da je možno, da je karcinogen za ljudi, vendar to še ni bilo dokazano), ki pa se pri toženi stranki ni uporabljal. Sicer pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnica v stik z izocianatom ni prihajala, saj je ta v celoti zreagiral pri nastanku poliuretana, zagotovljeno je bilo ustrezno odsesavanje, potek polimerizacije pa je potekal v zaprtem prostoru, kot že navedeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zaradi izpostavljenosti kemijskim snovem v delovnem okolju tožnica zbolela za anemijo (slabokrvnostjo), katere posledica je levkemija. Iz izvedenskega mnenja medicinske stroke namreč izhaja, da anemija ni posledica izpostavljenosti nobeni od snovi iz delovnega okolja tožnice. Zato niti ni bila potrebna izvedba dokazov (izvedenca hematoonkologije, zaslišanje doc. dr. F.F.), na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo, ali je levkemija posledica anemije. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva niti pritožbena navedba, da so pri toženi stranki za levkemijo zboleli tudi štirje drugi delavci, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla podatkov o njihovih obolenjih in predložila ustreznih dokazov, zato se izvedenci medicinske stroke do te navedbe niso mogli opredeliti, sodišče prve stopnje pa tega dejstva pravilno ni štelo za relevantnega.

11. Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, v katere pravilnost in strokovnost tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče dvomiti, ni zmogla. Zato je sodišče prve stopnje postavljeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker glede na navedeno niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).