Jedro

Meja parcele oziroma prostorski obseg lastninske pravice posamezne stranke je tipično predhodno vprašanje in je usoda negatorne tožbe odvisna od predhodne rešitve mejnega spora, s katerim se odloči o prostorskem obsegu lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: v ugodilnem delu točke I kolikor se izrek sodbe nanaša na parcelo št. 234/1 in 234/5 k.o. ... in v stroškovni odločbi (točka IV) ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem a ne-razveljavljenem delu (II. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (prvi odstavek in druga alineja drugega odstavka točke III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke in tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) v tej pravdni zadevi kot lastnica uveljavlja izročitev nepremičnin oziroma njihovih delov v njeno posest (vindikacijski tožbeni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) in zahteva odstranitev vseh zgrajenih objektov ter opustitev nadaljnjih poseganj (negatorni tožbeni zahtevek po 99. členu SPZ). Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki (v nadaljevanju: toženci) naložilo, da je dolžna tožnici vrniti v last in neposredno posest nepremičnine parcelne številke 234/1 k.o.1 (razen dela parcele, ki se nahaja za južnim in jugozahodnim zidom stavb označenih s številkami 5, 7 in 8, glede katerega je tožbeni zahtevek zavrnilo), severovzhodni del parcele št. 233/23 v površini cca 80 m², severovzhodni del parcele 230/5 v površini cca 240 m², ter z nepremičnin odstraniti vse zgrajene objekte označene na skici ogleda z dne 24.9.2015 s številkami od 1 do 15 . Tožencu J. S. je naložilo, da je dolžan vrniti tožnici v lasti neposredno posest nepremičnino s parcelno št. 234/4 k.o.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca G. in M. S. dolžna tožnici vrniti v last in neposredno posest nepremičnino s parcelno številko 234/4 ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Nadalje je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek glede vrnitve v last in neposredno posest nepremičnine ter opustitev nadaljnjih posegov v jugovzhodnem delu parcelne številke 234/5 kolikor nanjo sega nadstrešek za vozila.

2. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je ta pravdna zadeva na začetku vodila zoper toženca D. in G. S. (v nadaljevanju: prvotna toženca). Zaradi smrti D. S. in po izvedenem dedovanju po njem je tožnica tožbeni zahtevek uskladila in kot tožence navedla G., M. in J. S..

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi tudi v izpodbijanem delu tako, da tudi G. in M. S. naloži, da sta dolžna vrniti tožnici v last in neposredno posest nepremičnino s parcelno št. 234/4, ter da so toženci dolžni vrniti tožnici v last in neposredno posest tudi jugovzhodni del parcele 234/5 in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka. Sodišče je glede parcele 234/4, ki v naravi predstavlja parkirišče pod hišo, ugotovilo, da to parkirišče uporablja le J. S. z družino in je zato zahtevek v delu, ki se glasi zoper G. in M. S., zavrnilo. V tem delu je sodišče zmotno presodilo dokaze oz. dokazne ocene ni napravilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica nato povzema izpovedi J., M. in G. S. ter L. Š. in A. S. ter zaključuje, da je na podlagi njihovih izpovedi mogoče ugotoviti, da parkirišče na parceli 234/4 ni javno parkirišče, niti ga ni naredila občina, kot so to trdili in izpovedali toženci, marveč je to zasebno parkirišče, ki ga je uredila predvsem družina S. za potrebe vrtca, kot so to izpovedale priče. Na podlagi izpovedi prič in strank, bi moralo sodišče zaključiti, da parkirišče uporabljajo vsi toženci ter obiski, ki k tožencem zahajajo, torej celotna družina S.. Ob pravilni presoji dokazov bi zato prvostopenjsko sodišče moralo zahtevku ugoditi tudi glede tožencev G. in M. S.. Napačna je odločitev sodišča tudi v delu, ko je zavrnilo zahtevek tožnice, da toženci vrnejo v last in neposredno posest tudi jugovzhodni del parcele 234/5. V tem delu je sodišče napačno presodilo smeri neba in v tej posledici sprejelo napačno odločitev. Izpostavlja, da iz pisnega dela menja izvedenca M. z dne 16.10.2015, izhaja, da nad parcelo 234/5 sega nadstrešek za vozila z vogalom v razdalji 0,51 metra. Nadstrešek za vozila je na skici ogleda označen s številko 1. Nadstrešek je prikazan tudi na fotografiji v prilogi 1 in 3 navedenega izvedeniškega mnenja. Glede navedene parcele je sodišče odločilo tudi nasprotujoče, saj je v točki I razsodilo, da so toženci dolžni z nepremičnin odstraniti vse zgrajene objekt, ki so označeni na skici z dne 24.9.2015 s številkami od 1 do 15, med katerimi je tudi nadstrešek za vozila v delu, ki sega na parcelo 234/5 (objekt označen s številko 1). V točki III izreka, druga alineja drugega odstavka, pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni vrnili v last in neposredno posest nepremičnine: jugovzhodni del parcele 234/5, kolikor sega nanjo nadstrešek za vozila, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino. Na eni strani je sodišče torej tožencem naložilo odstranitev dela objekta št. 1, kolikor sega na jugovzhodni del parcele 234/5, na drugi strani pa je zavrnilo zahtevek, da so toženci dolžni jugovzhodni del parcele 234/5 vrniti v last in neposredno posest ter opustiti vas nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Ker izrek sodbe nasprotuje samem sebi, je sodišče s tem bistveno zagrešilo kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Na pritožbo tožnice so po pooblaščencu odgovorili toženci, ki v odgovoru navajajo, da je tožničina pritožba sama sebi namen. Tudi in že sama vrednost ter vsebina dela izpodbijane sodbe, ki jo s pritožbo izpodbija tožnica, ne dosega vrednosti, ki jo tožnica uporabi pri opredelitvi vrednosti spora, kar bi moralo preveriti že sodišče prve stopnje ob formalnem preizkusu pritožbe. Vložena pritožba tožnice je tako le potrditev navedb tožencev, da tožnica uporablja javna sredstva in svoj položaj za obračunavanje z osebami, ki imajo drugačno politično in/ali vrednostno predstavo o tem, čemu služi lokalna samouprava in kaj je namen občin kot takih. Stroškov za odgovor na pritožbo ne uveljavlja.

5. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločbo (I., II. in IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožujejo toženci, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z jasnimi navodili za postopanje v ponovljenem postopku. Sodišče je v nasprotju z določili ZPP odločalo o zahtevku, kljub predhodnemu vprašanju, ki ga v postopku ni samo reševalo, niti ugodilo predlogu za prekinitev, ki ga je predlagala tožena stranka tekom postopka in nato sprožila nepravdni postopek za sodno določitev meje. Napačna je ugotovitev v sodbi, da so toženci prepozno podali trditev o spornem poteku meje. Sodišče je spregledalo, da so že v odgovoru na tožbo izrecno trdili, da so meje parcel, katerih formalna lastnica je tožnica, neurejene oz. sporne in zato ne drži, da so posegli na tujo nepremičnino. Utemeljenost navedb je potrdil tudi izvedenec geodetske stroke, ki je v točki 6 mnenja izrecno navedel, da meje niso dokončno urejene. V pritožbi vztraja, da je potek meja in natančna opredelitev površine in lege določene nepremičnine predhodno vprašanje v primeru rei vindikacijske in negatorne tožbe, kot jo je vložila tožnica. Izpostavlja, da je bil pred pristojnim sodiščem vložen predlog za sodno določitev meje, prvostopenjskemu sodišču pa so predlagali prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja, ki bi šele privedel do tega, da bi prvostopenjsko sodišče lahko ugotovilo dejansko stanje glede tega in v kakšnem obsegu (površini) naj bi toženci posegli v nepremičnine, ki so v lasti tožnice. Temu predlogu sodišče ni sledilo, niti ni odločilo, da se predlog za prekinitev zavrne. O navedenem vprašanju tudi ni izdalo nobenega sklepa iz 211. člena ZPP, temveč je narok enostavno zaključilo. Zaradi postopanja oz. nepostopanja sodišča skladno z določili ZPP, je tudi izrek izpodbijane sodbe popolnoma nedoločen in obsega površine v približni površini cca 80 m² in cca 240 m², kar je ponovno nedopustno, saj je izvedenec M. izrecno navedel, da je v primeru odločitve sodišča za odstranitev določenih objektov potrebno izdelati skico z navedbo koordinatnih točk, ki bodo domnevno sporni poseg opredeljevale. Sodba je zato obremenjena s kršitvijo ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče tudi ni ugodilo predlogu za prekinitev predmetnega postopka zaradi vložene ustavne pritožbe. Tudi v zvezi s tem predlogom sodišče ni sprejelo sklepa o zavrnitvi. Enostavno o tem ni odločilo. Tudi v tem primeru je sodišče ravnalo v nasprotju z določili ZPP, saj predloga za prekinitev pravdnega postopka zaradi vloženega pravnega sredstva tožene stranke, ni niti zavrnilo niti mu ni ugodilo. O tem je v izpodbijani sodbi sicer navedba sodišča, da sodišče predlogu ni sledilo, ker bi bila prekinitev neekonomična, vendar to ni postopanje po ZPP, niti taka odločitev ni obrazložena, saj ni navedeno niti to, zakaj naj bi bila morebitna prekinitev postopka neekonomična.

Sodba je obremenjena s kršitvami ZPP tudi iz razloga, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, obenem pa je celo kot prepozne označilo navedbe tožencev v vlogi z dne 2.6.2015. Tako so toženci predlagali, da se imenuje izvedenec oziroma da imenovani izvedenec geodet prikaže tudi vse dovoljene posege glede na izdane upravne odločbe in zgolj prikaz projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja pod št. 351-212/78 z dne 8.2.1978 bi pokazal, da je del poslovno stanovanjske stavbe tožene stranke s celotno zunanjo ureditvijo in dodatno kanalizacijo hudournika v zaprti izvedbi po površini obsegal pretežni del nepremičnine s parcelno št. 234/1. Z izvedbo tega dokaza bi sodišče lahko ugotovilo, da je bilo tožencem dovoljeno zgraditi parkirišče (parcelna št. 234/4), ki je sicer javno parkirišče, ki ni v izključni posesti ali uporabi tožencev, dostopno pot s stopnicami iz parcele 234/4 preko parcele 234/1 do parcele 234/2, nadalje vse povezovalne poti in objekte potrebne za zunanjo ureditev igrišča in površin za varstvo in skrb otrok v okviru otroškega varstva, ki se je izvajalo v poslovno stanovanjski stavbi tožencev. Enako tudi ozelenitev in zasaditev dreves na vseh nepremičninah, ki je bila izvedena z namenom preprečevanja drsenja terena, kajti sodišče je z izvedbo ogleda ter tudi iz listin v spisu, na primer skice iz projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja iz leta 1978, lahko ugotovilo, da med južnim delom stanovanjske hiše tožencev in severnim delom oz. dostopom po stopnicah iz javne poti na parceli 233/28 obstaja več kot šest metrov višinske razlike, zaradi česar je bil narejen terasast poseg, ki je preprečeval in preprečuje drsenje zemljišča. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom in pridobitvijo listin iz spisa UE K. kot pravne naslednice O. K.. Toženci so predlagali pridobitev izvirnega spisa št. 351-212/78, ki je vodilna številka, pod katero je bilo izdano lokacijsko dovoljenje z dne 12.7.1978 in pridobljena vsa soglasja tožnice ter drugih organov iz njihove pristojnosti v času družbene lastnine ter tudi obe gradbeni dovoljenji in s tem povezana soglasja. Pravilna izvedba navedenega dokaza bi privedla do tega, da bi sodišče razpolago z izvirno dokumentacijo z vsemi projekti načrtovane gradnje z vsemi dovoljenji v korist tožencev in ne nazadnje tudi z uporabnim dovoljenjem in zapisnikih o tehničnih pregledih, ki jih je sodišče v svoji odločitvi označilo kot dokaze, ki naj bi jih toženci dostavili prepozno. Navedena kršitev je privedla do tega, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v celoti in popolno ugotovljeno. S svojim postopanjem pa je sodišče tožencem onemogočilo dokazovati, da je že prvoten dovoljen poseg s soglasjem in privolitvijo tožnice obsegal nepremičnino s parcelno št. 234/1 in vknjižba oz. nevknjižba pravic na ime tožencev v času družbene lastnine, ni bila odločilna oz. konstitutivna, kot to velja v času zasebne lastnine. Toženci so nadalje sodišču predlagali, da izvedencu gradbene stroke naloži izdelavo mnenja o tem, kateri od objektov, za katere tožnica zahteva odstranitev, so nujno potrebni zato, da se prepreči nastanek škode in prepreči udor višje ležečih zemljišč v kanaliziran hudournik, na javne površine itd. Tekom postopka so namreč zatrjevali, da je bilo določene posege (podporni zidovi, škarpe), potrebno opraviti, saj brez slednjih ne bi bilo mogoče izvesti kanaliziranja hudournika, gradnje poslovno stanovanjske stavbe tožencev in izpolnjevati vse pogoje naložene s strani pravne prednice tožnice za zagotovitev varnosti otrok v okviru dovoljene dejavnosti otroškega varstva. Celotno območje je bilo namreč potrebno ograditi, navoziti zemljino na način, da se uredi območje kot celota, zgraditi je bilo potrebno podporne zidove, da na urejeni del zemljišča ne bi prihajalo do zdrsa zemlje iz višje ležečih zemljišč ter tudi urediti dostope in povezovalne poti zato, da je možen prehod iz enega dela na drugi, po urejenih poteh z otroškimi vozički itd.. Toženci so trdili in trdijo, da pravica tožnice nikakor ne more obsegati upravičenja zahtevati odstranitev objektov, ki so na skici izvedenca z dne 24.9.2015 označeni kot podporni zidovi, dostopne poti, objekti potrebni za kanaliziranje hudournika, kaj šele objekti, ki predstavljajo del stanovanjske stavbe z zunanjo ureditvijo tožene stranke, ki je bila kot taka dovoljena z lokacijskim dovoljenjem iz leta 1978 in izdanimi gradbenim dovoljenji ter nato potrjena in izkazana z vsemi nadaljnjimi tehničnim pregledi, uporabnim dovoljenjem, ko so bili posegi že izvedeni. Kolikor temu dodamo, da je stanje razen rednega vzdrževanja in sprememb na račun starosti zasajenih rastlin, nespremenjeno že štiri desetletja, pri čemer ni mogoče slediti navedbam tožnice, da s tem ni bila seznanjena, je pravno pravilno in tudi življenjsko logično, da je sodišče z neizvedbo vseh dokazov oz. nepravilno izvedbo kršilo pravico tožene stranke do poštenega sojenja in izdalo sodbo, ki temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično tudi na napačni uporabi materialnega prava.

V konkretni zadevi je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka graja dokazno oceno listin s strani sodišča, ki ni upoštevalo dejanske vsebine lokacijskega dovoljenja z dne 12.7.1978, dvoje gradbenih dovoljenj z dne 8.2.1979 in nato uporabnega dovoljenja iz leta 1986. Trdi, da bi ob pravilni razlagi vseh dovoljenj, ki so bila izdana s strani pravne prednice tožnice, bila dovoljena in izvedena vsa dela in posegi, ki so bili nujno potrebni za to, da je tožena stranka lahko izvajala določeno dejavnost in obenem bivala v nepremičnini na naslovu tožene stranke. Sodišče povsem zanemari, da je v vseh zgoraj navedenih listinah navedena tudi parcela št. 234/1, da je tožena stranka kot soinvestitor nastopala pri izvedli kanalizacije hudournika, da je dostopna pot s stopnicami na severni strani nepremičnine tožene stranke bila predvidena že v lokacijskem dovoljenju iz leta 1978. Sodišče bi zato z dolžnim razumevanjem družbene ureditve v času izdaje navedenih dovoljenj moralo presojati dejansko stanje zadeve in ne tako kot je v izpodbijani sodbi zadevo presojalo po izrazito zasebno lastninskih in strogo zemljiškoknjižnih pravilih. Odločitev je še toliko bolj nepravilna glede parcele 234/4, za katero je bilo ugotovljeno, da je javno parkirišče, ki je dostopno vsem in ga uporabljajo lastniki sosednjih stanovanjskih stavb. Toženci te nepremičnine ne uporabljajo na način, ki bi onemogočal komerkoli drugemu na tej nepremičnini parkirati svoje vozilo. Z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem, da gre za izključujoč način uporabe, je sodišče dejansko prepovedalo uporabljati javno površino upravičencu do uporabe te površine in še to na način, da le določenim osebam ta uporaba ni dovoljena. V tem se kaže dodatno nerazumevanje sodišča z vsebino predmetnega spora ali pa želja sodišča, da odloči ne glede na dejansko stanje, ne glede na načelo pravne države, vključno z načelom sorazmernosti posegov javnih oblasti ter prepovedi diskriminacije.

Napačno je sodišče dokazno ocenilo in posledično ugotovilo dejansko stanje glede sklepa KS Ž. iz leta 1984, v zvezi s katerim so toženci podali predlog, da tožnica v čigar svojstvu oz. sestavi deluje in je delovala KS Ž. dostavi listine vezane na izdajo sklepa, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo. Zato ni pravilna njegova odločitev, da je bilo med strankama, kljub izrecni uporabi izraza zakup v sklepu KS Ž., vzpostavljeno prekaristično razmerje. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča, da je šlo za prepustitev nepremičnin tožnice v brezplačno uporabo do preklica. Kolikor bi sledili razlogom izpodbijane sodbe in bi pravice tožencev utemeljili na vsebini sklepa KS Ž., potem bi sodišče moralo vsebino navedenega sklepa dejansko upoštevati tako kot je zapisan, in sicer da gre za zakupno razmerje za celotno območje, ki je predmet tega postopka, saj območje ni omejeno na parcelo številka 234/1 in da bodo toženci namesto tožnice skrbeli za investicijsko in drugo vzdrževanje celotnega območja, čiščenje in vzdrževanje hudournika, kar je sicer dolžnost tožnice in da je odpoved tega razmerja možna le pod zapisanimi pogoji, to je, da bo nepremičnine potrebovala tožnica oz. njena pravna prednica za družbene namene. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica v zvezi z nepremičninami, ki so predmet tega postopka, v letu 2009 objavila poziv za zbiranje ponudb za ustanovitev stavbne pravice, kar ponovno dokazuje, da nepremičnin ne potrebuje. Sodba o tem, ali lahko glede na vzpostavljeno razmerje s toženci glede rabe nepremičnin, tožnica brez vsakih vsebinskih razlogov zahteva vračilo nepremičnin in odstranitev objektov, med ostalim celo večjega dela poslovno stanovanjske hiše tožencev, razlogov nima. Sodišče tudi ni podalo materialnopravne presoje ali prekarij, ki ga kot neodplačno rabo do preklica zatrjuje tožnica, sploh možen v sistemu družbene lastnine, ki je veljal v letu 1984, ko je KS Ž. sprejela sklep, katerega vsebina vsebuje besedo "zakup" ter pogoje zakupa in ne prekarij. Toženci so sicer trdili, da so pred izvedbo posegov pridobili pravico uporabe, ki se je nato ob prehodu v sistem zasebne lastnine preoblikovala v lastninsko pravico, vendar pa je za zavrnitev zahtevka tožnice v konkretnem postopku dovolj, da imajo toženci tudi druge obligacijske pravice, ki niso prenehale.

Ob zaključku pritožba izpostavlja, da so gradnjo poslovno stanovanjske stavbe s celotno zunanjo ureditvijo ter kanaliziranjem hudournika izvedli na podlagi predhodno pridobljenega lokacijskega dovoljenja, dveh gradbenih dovoljenj in vseh soglasij ter dovoljenj, ki so bili potrebni za navedene posege, kajti sicer v časih družbene lastnine zagotovo ne bi bili v položaju, da bi kot investitorji lahko izvedli tako obsežno gradnjo in finančno zahteven poseg v prostor. Zaradi ravnanja tožnice, ki je sprva v soglasju s toženo stranko začela usklajevati neusklajeno zemljiškoknjižno stanje, nato želela ustanoviti stavbno pravico na istih parcelah o katerih je vodila razgovore s toženo stranko, nazadnje pa vložila predmetno tožbo z vrnitvenim in opustitvenim zahtevkom, kar vse ne temelji na izkazanem javnem interesu, podala tudi trditve in predlagala dokaze, da gre v ravnanju tožnice najti tudi elemente nedopustnosti in zlorabe pravic, česar sodišče ravno tako ni upoštevalo in sodba o tem, razen navedbe, da gre za nerelevantne okoliščine, nima razlogov ali drugačnih zaključkov. Tožena stranka specificirano uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

6. Na pritožbo je po pooblaščenki obširno odgovorila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami, z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava in je zato odločitev sodišča pravilna in zakonita. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev je delno utemeljena.

K pritožbi tožnice:

8. Tožnica sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izrek sodbe nasprotuje sam sebi. Pritožbeno sodišče nasprotja v izreku ni ugotovilo in je zato ta pritožbeni očitek neutemeljen. Zakaj ni nasprotja bo pojasnjeno v točki 10 obrazložitve. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, ki se nanaša na dokazno oceno v zvezi z uporabo parkirišča na parcelni št. 234/4. Pritožbeno sodišče ne sprejema pravnih in dejanskih zaključkov pritožbe, pač pa soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi sodišča. To je dokaze ocenilo tako, kot mu nalaga določba 8. člena ZPP. Skrbno in vestno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je zato prepričljivo zaključilo, da le tretji toženec z družino uporablja sporno parkirišče. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno in je pritožba s sklicevanjem na izpovedi strank in prič ni izpodbila. Kdo je parkirišče uredil pa za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno.

10. Pritožba neuspešno graja tudi dokazni zaključek sodišča, da toženci jugovzhodnega dela parcele 234/5 ne uporabljajo in da nanj tudi ne sega nadstrešek za vozila. Sodišče ni napačno presodilo strani neba. Tako iz skice ogleda (list. št. 142 spisa) kot tudi iz izrisa geokodiranih podatkov (priloga A/2- MAPA 2) namreč izhaja, da na jugovzhodni del parcele (gre za del v okolici tromeje parcel 234/5, 238/5 in 235/5) nadstrešek za vozila ne sega. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 353. člena ZPP v izpodbijanem zavrnilnem delu (prvi odstavek III. točke in druga alineja drugega odstavka III. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev stroškov postopka, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe. O stroških tožencev za odgovor na pritožbo ni bilo potrebno odločati, ker jih toženci niso uveljavljali.

K pritožbi tožencev:

11. Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se postopek lahko prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP). Vsebinsko gledano je zato prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je predlog za prekinitev postopka zaradi vložene ustavne pritožbe zavrnilo. To pa je v formalnem pogledu tudi pravilno izpeljalo, ker te odločitve ni povzelo v izrek odločbe marveč le v njeno obrazložitev. Če zakon določa, da ni posebne pritožbe2, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (nesamostojna pritožba - drugi odstavek 363. člena ZPP).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh, s strani tožencev, predlaganih dokazov. Sicer pa pritožba tudi ne pojasni, kako bi izvedba teh dokazov lahko vplivala na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da dokaz z izvedencem geodetom, ki naj bi prikazal dovoljene posege tožencev glede na izdane upravne odločbe, ni relevanten za ta postopek. Neutemeljene so tudi vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na nepravilno izvedbo dokaza s pridobitvijo izvirnega upravnega spisa in vpogledom v ta spis, saj dejstvo, ali so bili posegi na spornih nepremičninah dovoljeni z upravnimi odločbami, v tem postopku ni pravno pomembno.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženci nimajo veljavnega pravnega naslova, ki bi jim dajal pravico do posesti spornih nepremičnin. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča, da toženci na spornih nepremičninah nimajo ne stvarno-pravnih ne obligacijsko pravnih pravic. Da toženci nimajo lastninske pravice na parceli št. 234/1 je bilo pravnomočno ugotovljeno v pravdni zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 583/2009, ki je bila pravnomočno zaključena že 13.1.2015 in je o zadevi razsodilo tudi že Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 151/2015 z dne 11.2.2017. Sodišče prve stopnje je tako v tej zadevi popolnoma po nepotrebnem presojalo ugovore tožencev, ki so se nanašali na pridobitev lastninske pravice na parceli 234/1. Glede ostalih spornih nepremičnin toženci niso zatrjevali pridobitve lastninske pravice. Pravico do posesti na parcelni št. 234/4 so utemeljevali na trditvah, da gre za javno parkirišče, ki je kot tako dostopno vsakomur in vselej. Glede nepremičnine s parcelnimi št. 234/5 in 230/5 in 233/23 pa so trdili, da objekti, ki sta jih zgradila prvotna toženca, na tožničine nepremičnine niti ne segajo, če že, je to posledica neurejene meje med parcelo 234/2, ki je v lasti tožencev in parcelne št. 234/5, ki je v lasti tožnice oziroma parcelne št. 233/30, ki je v lasti I. S.. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožencem pravice do posesti spornih nepremičnin ne daje niti soglasje KS Ž. z dne 10.5.1984. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in pritožba te ugotovitve niti ne izpodbija, na podlagi citiranega soglasja toženci nikakor niso bili upravičeni do zidave objektov na zemljišču, kvečjemu le do uporabe in obdelave. Pritožba ne more uspeti tudi z izpostavljanjem izraza "zakup", ki je vsebovan v navedenem soglasju. Soglasje KS Ž. namreč lahko pomeni le osnovo za sklenitev zakupne pogodbe. Da bi pravni prednik tožnice in prvotna toženca sklenila zakupno pogodbo oziroma katerokoli drugo trajno pogodbeno razmerje pa toženci v tem postopku niso izkazali. Tako se izkažejo za pravno nepomembne tudi trditve pritožbe v zvezi z odpovedjo razmerja, ki naj bi bilo možno le pod določenimi pogoji.

14. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ne zahteva rušitve škarp, podpornih zidov in struge hudournika (drugi odstavek na 16. strani sodbe), pritožba ne izpodbija, zato tudi ni mogoče argumentirano odgovoriti na pritožbene navedbe, da pravica tožnice nikakor ne more obsegati upravičenja za rušitev navedenih objektov.

15. Ne držijo pritožbene trditve, da je bilo v postopku ugotovljeno, da parcela 234/4 predstavlja javno parkirišče. Ugotovljeno je bilo, da gre za parcelo, ki je v lasti tožnice, ki ni javno dobro. Drži sicer, da je sodišče ugotovilo, da navedeno parkirišče, poleg tretjega toženca in njegove družine, uporabljajo tudi sosedje Š. in R., vendar pa s tem, ko je sodišče odločalo v okviru tožbenega zahtevka, ki je uperjen samo zoper člane družine S., ni mogoče trditi, da je sodišče določilo izključujoč način rabe navedene površine, saj tudi ni rečeno, da tožnica tudi od ostalih uporabnikov ne bo zahtevala izročitev nepremičnine v posest. 16. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je nedoločen izrek sodbe v delu, ki se nanaša na severozahodni del parcele št. 233/23 in severovzhodni del parcele 230/53, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča zahtevek določen, dovolj natančen in preciziran, da je povsem jasno, kakšna je obveznost tožencev.

17. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da tožnica v tem postopku zlorablja svoje pravice. Ker toženci pravnega naslova za posest spornih nepremičnin nimajo, so te nepremičnine dolžni izročiti lastniku. Pridobitev lastne nepremičnine v posest pa je v skladu z namenom in naravo stvari in ne pomeni zlorabe lastninske pravice.

18. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je napačna ugotovitev sodišča, da so toženci prepozno podali trditve o spornem poteku meje, saj naj bi spornost mej začeli izpostavljati šele v vlogi z dne 21.6.2016. V odgovoru na tožbo so navajali, da niso urejene meje le glede parcel 234/5, 233/23 in 230/5, vendar so že v pripravljalni vlogi z dne 7.4.2015 (list. št. 49 spisa) navajali, da je vprašanje meja med parcelami predhodno vprašanje v tem postopku in da sta sporni lega in površina vseh nepremičnin katerih izročitev v neposredno posest in prepoved nadaljnjega vznemirjanja zahteva tožnica v tem postopku. Tudi ni mogoče slediti navedbam tožnice v odgovoru na pritožbo, ki meni, da so toženci prekludirani, ker niso podali pripomb na skico izvedenca geodeta, v kateri je prikazana meja in lega nepremičnin. Izvedenec je namreč v opisnem delu izvedenskega mnenja izrecno pojasnil, da meje parcele 234/2, ki je v lasti tožencev, niso dokončno urejene, da je v primeru ureditve meje potrebno upoštevati natančnost katastrskih podatkov, katera je ocenjena na +- 0,5 m in da bo potrebno v primeru, če sodišče odredi odstranitev objektov, izdelati skico s koordinatami točk, katere precizno opredelijo poseg. Drži sicer, da je bil namen predmetnega pravdnega postopka odločitev o tožbenem zahtevku na izročitev v posest in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in ne urejanja meja med sosednjimi nepremičninami pravdnih strank. Je pa bilo sodišče prve stopnje, zaradi v tej smeri postavljenih ugovorov tožencev, dolžno presojati, kje točno poteka meja med nepremičnino tožencev in nepremičninami tožnice. V sodni praksi tako Vrhovnega sodišče RS4, kot tudi v praksi višjih sodišč5 je bilo že večkrat poudarjeno, da je meja parcele oziroma prostorski obseg lastninske pravice posamezne stranke, tipično predhodno vprašanje in da je usoda negatorne tožbe odvisna od predhodne rešitve mejnega spora, s katerim se odloči o prostorskem obsegu lastninske pravice. To vprašanje pa lahko reši sodišče samo v pravdi ali pa postopek prekine in počaka do pravnomočne odločitve v nepravdnem postopku, ki so ga toženci, kot izhaja iz podatkov spisa, že sprožili. Pri odločanju o tem, ali naj postopek prekine ali naj predhodno vprašanje reši samo, bo moralo sodišče upoštevati načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

19. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu delno razveljavilo (354. člen ZPP) in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče samo natančno ugotoviti mejo med nepremičninami s parcelno št. 234/2 in tožničinimi nepremičninami s parcelo št. 234/1 in 234/5 ali pa postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v nepravdnem postopku. Ni pa za ta postopek pravno pomembno, da ni dokončno urejena meja med tožničinimi parcelami št. 230/5, 233/23 in 234/1 in parcelama št. 233/30 in 233/32, ki sta v lasti I. S., ki tudi ni stranka tega postopka. Z ugovorom v tej smeri zato pritožniki ne morejo uspeti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker je sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških, saj uspeh pravdnih strank v tem postopku še ni znan. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Ker se vse relevantne nepremičnine nahajajo na območju katastrske občine S., bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče opustilo navajanje katastrske občine. 2 Skladno z določbo drugega odstavka 211. člena ZPP zoper sklep sodišča o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka ni posebne pritožbe. 3 Gre za nepremičnini, ki sploh ne mejijo z nepremičnino tožencev. 4 Prim. II Ips 64/2006, II Ips 568/2000 in II DoR 387/2013. 5 Prim. VSL sklep I Cp 415/1999, VSL sklep II Cp 1045/1993, VSK 767/1995, VSL sodba II Cp 3069/2015, VSL sodba II Cp 761/2016.