Jedro

Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo obtoženčevo pritožbo z dne 4. 11. 2020, oddano Upravi Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora C. (v nadaljevanju Uprava ZPMZKZ C.) dne 8. 11. 2020, zoper sodbo istega sodišča z dne 23. 9. 2020, opr. št. III K 39041/2020. 2. Obtoženi sklep o zavrženju pritožbe izpodbija s pravočasno pritožbo v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pritožbeni rok zamudil, ker je mislil, da se dnevi vikenda ne štejejo v pritožbeni rok. Sodišče prosi, da mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 2 izpodbijanega sklepa, je bila obtožencu sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 9. 2020, opr. št. III K 39041/2020, osebno vročena 29. 9. 2020, njegovemu zagovorniku pa 30. 9. 2020. Skladno določbi četrtega odstavka 120. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je tridesetdnevni rok (prvi odstavek 366. člena ZKP) za vložitev pritožbe zoper sodbo začel teči od zadnje vročitve. Ker se po drugem odstavku 88. člena ZKP dan, ko je bila opravljena vročitev, ne šteje v rok in se za začetek roka vzame prvi naslednji dan, je torej pritožbeni rok začel teči 1. 10. 2020. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, se je torej rok za vložitev pritožbe iztekel v petek 30. 10. 2020. Po prvem odstavku 87. člena ZKP se roki, ki so določeni v ZKP, ne smejo podaljšati, razen, če to zakon izrecno dovoljuje. Le, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 88. člena ZKP).

5. Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave).

6. Po 389. členu ZKP se pritožba zavrže s sklepom kot prepozna, če se ugotovi, da je bila podana po preteku zakonskega roka. Po drugem odstavku 375. člena ZKP pa prepozno pritožbo zavrže s sklepom že predsednik senata (sodnik posameznik) sodišča prve stopnje, kot je bilo pravilno storjeno tudi v obravnavanem primeru.

7. Po prvem odstavku 89. člena ZKP sicer lahko sodišče obtožencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo odda tudi pritožbo. Kot pogoj za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje citirano zakonsko določilo torej zahteva ″opravičene razloge‶, med katere pa nikakor ni moč šteti po pritožniku zatrjevano nepoznavanje prava.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.