Jedro

Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ).

Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase.

Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2015 z dne 2. 10. 2015), je bilo tovrstno njuno ravnanje torej nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba druge toženke se zavrne glede plačila druge toženke v znesku 1.684,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila in se v tem delu potrdi 8. točka izreka sodbe.

II. V preostalem delu se pritožbama prve in druge toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2., 3.,4., 5., 6., 7., preostalem delu 8. točke in v 9. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa je dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.183,08 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 2.720,38 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.010,27 EUR, drugi toženki pa stroške pritožbenega postopka v znesku 2.232,69 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, - da se v razmerju med tožečo stranko B. d. o. o. v stečaju in prvo toženo stranko V. d. o. o. ter drugo toženo stranko M. d. o. o. razveljavijo pravni učinki dne 25. 5. 2015 sklenjene Pogodbe o najemu proizvodnje B. d. o. o. št. 1/2015, na podlagi katere je tožeča stranka drugo toženi stranki naročila, naj namesto njej plača prvo toženi stranki njen zapadli dolg v višini 52.166,50 EUR, povečano za DDV, skupaj 63.643,13 EUR, s tem dejanjem pa je drugo tožena stranka v celoti oproščena plačila najemnine po Pogodbi o najemu proizvodnje B. d. o. o. št. 1/2015 (oziroma po računu št. 126/2015) vse do 31. 3. 2016 (1. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo in prvo ter drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki Pogodbe o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015, na podlagi katere je prvo tožena stranka drugo toženi stranki odstopila terjatev v višini 7.026,27 EUR, ki jo je imela do tožeče stranke, iz naslova neplačanih najemnin po Pogodbi o najemu poslovnih prostorov NAJ/SKL/06-2013-BT, sklenjene v notarskem zapisu notarke N. T., opr. št. SV 820/13 in Aneksa št. 1. k tej pogodbi, v notarskem zapisu iste notarke SV št. 1657/13 z dne 23. 12. 2013, in je tako prvo tožena stranka postala prednostno poplačana v višini 7.026,27 EUR (2. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo in prvo ter drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki Pogodbe o odstopu terjatve z dne 6. 7. 2015, sklenjene v obliki notarskega zapisa pri notarju U. K., opr. št. SV 759/15, na podlagi katere je prvo tožena stranka drugo toženi stranki odstopila terjatev v višini 49.461,57 EUR, ki jo je imela do tožeče stranke, iz naslova neplačanih najemnin po Pogodbi o najemu poslovnih prostorov NAJ/SKL/06-2013-BT, sklenjene v notarskem zapisu notarke N. T., opr. št. SV 820/13, Aneksa št. 1. k tej pogodbi, sklenjenega v notarskem zapisu iste notarke, opr. št. SV št. 1657/13 z dne 23. 12. 2013 ter Aneksa št. 2 k tej pogodbi, sklenjenega v notarskem zapisu iste notarke, opr. št. SV 749/14 z dne 9. 6. 2014 in je tako prvo tožena stranka postala prednostno poplačana v višini 49.461,57 EUR (3. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo in prvo ter drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki Aneksa k Pogodbi o odstopu terjatev št. SV 759/15, sklenjenega v obliki notarskega zapisa z dne 27. 10. 2015, na podlagi katerega je prvo tožena stranka drugo toženi stranki odstopila svojo terjatev v višini 1.684,26 EUR, ki jo je imela do tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin po Pogodbi o najemu poslovnih prostorov NAJ/SKL/06-2013-BT, sklenjene v notarskem zapisu notarke N. T., opr. št. SV 820/13, Aneksa št. 1. k tej pogodbi, sklenjenega v notarskem zapisu iste notarke opr. št. SV št. 1657/13 z dne 23. 12. 2013 ter Aneksa št. 2 k tej pogodbi, sklenjenega v notarskem zapisu iste notarke, opr. št. SV 749/14 z dne 9. 6. 2014, in je tako prvo tožena stranka postala prednostno poplačana v višini 1.684,26 EUR (4. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki predloga za kompenzacijo št. 1 z dne 31. 8. 2015, na podlagi katerega sta tožeča stranka in drugo tožena stranka medsebojno pobotali terjatev, ki jo je imela drugo tožena stranka do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 6. 7. 2015, sklenjene v obliki notarskega zapisa pri notarju U. K., opr. št. SV 759/15 v višini 49.461,57 EUR, z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do drugo tožene stranke v tej višini na podlagi računa št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 (5. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki predloga za kompenzacijo št. 2 z dne 31. 8. 2015, na podlagi katerega sta tožeča stranka in drugo tožena stranka medsebojno pobotali terjatev, ki jo je imela drugo tožena stranka do tožeče stranke v višini 1.595,27 EUR, z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke v tej višini na podlagi računa št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 (6. točka izreka sodbe); - da se v razmerju med tožečo ter drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki predloga za kompenzacijo št. 6-2015 z dne 5. 10. 2015, na podlagi katerega sta tožeča stranka in drugo tožena stranka medsebojno pobotali terjatev, ki jo je imela drugo tožena stranka do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015 v višini 7.026,27 EUR in na podlagi Aneksa k Pogodbi o odstopu terjatev št. SV 759/15, sklenjenega pri notarki M. R.-T. dne 27. 10. 2015 v višini 1.684,26 EUR, v skupni višini 8.710,53 EUR z nasprotno terjatvijo v tej višini, ki jo je imela tožeča stranka po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in računu št. 169/2015 (7. točka izreka sodbe); - da morata prvo tožena in drugo tožena stranka solidarno tožeči stranki plačati terjatev v višini 58.172,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila, drugo tožena stranka pa mora tožeči stranki plačati še terjatev v višini 11.944,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2015 do plačila, v 15 dneh (8. točka izreka sodbe) ter - da morata prvo tožena in drugo tožena stranka solidarno tožeči stranki povrniti 4.885,63 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (9. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je prva toženka vložila pritožbo. V celoti jo je izpodbijala v 1., 2., 3., 4. in 9. točki izreka, delno pa v 8. točki izreka (v delu, ki se glasi: „Prvo tožena in drugo tožena stranka morata solidarno tožeči stranki plačati terjatev v višini 58.172,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila.“). Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 1., 2., 3., 4., 8. in 9. točki izreka v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da mora prvo toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka in zahtevala, da ji jih povrne tožeča stranka.

3. Zoper citirano sodbo v celoti pa je pritožbo vložila druga toženka in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka drugo tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje - pri tem naj tožeči stranki pritožbeno sodišče naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka drugo tožene stranke, vse v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Na pritožbi obeh toženk je tožeča stranka odgovorila s predlogom po njuni zavrnitvi. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, solidarno od obeh toženk.

O zadevi (navedbe tožeče stranke)

5. Tožeča stranka (stečajni dolžnik) je (bila) najemnik poslovnih prostorov prve toženke, in sicer na podlagi Pogodbe o najemu poslovnih prostorov št. NAJ/SKL/06-2013-BT z dne 1. 7. 2013 (notarski zapis št. SV 820/13). S pogodbo je tožeča stranka v najem vzela poslovne prostore v lasti prve toženke in se zavezala za te prostore plačevati mesečno najemnino v višini 4.647,20 EUR ter tekoče stroške.

6. Druga toženka je (bila) najemnik strojev tožeče stranke. Pravni osebi sta namreč dne 25. 5. 2015 sklenili Pogodbo o najemu proizvodnje B. d. o. o. št. 1/2015 (v nadaljevanju Pogodba št. 1/2015 ali Pogodba z dne 25. 5. 2015), v kateri sta se dogovorili, da bo tožeča stranka drugi toženki oddala stroje za mesečno najemnino 5.000,00 EUR in da jih bo ta uporabljala samo v najetih prostorih prve toženke. Dogovorili sta se tudi, da bo druga toženka pristopila k dolgu, ki ga ima tožeča stranka do prve toženke iz naslova neplačanih najemnin za uporabo prostorov v višini 52.166,50 EUR, povečano za DDV, ter da bosta najemnino strojne opreme iz te pogodbe kompenzirali tako, da bo druga toženka namesto tožeče stranke prvi toženki plačala zapadel dolg, ki ga ima tožeča stranka do prve toženke - (2. člen; prim. list. št. 2).

7. Denarne obveznosti iz navedenih pogodb naj bi nato stranke izpolnile na podlagi poslov, ki so povzeti v tožbenem zahtevku in katerih pravne učinke želi tožeča stranka razveljaviti s tožbo v tem sporu.

8. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem sporu te posle izpodbija kot pravna dejanja stečajnega dolžnika1 (Pododdelek 5.3.4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Navaja, da pogodbe, ki so povzete v 1. točki te obrazložitve, na videz sicer niso povezane, da pa jih dejansko povezuje 2. člen Pogodbe z dne 25. 5. 2015. Na njegovi podlagi so bili namreč ustvarjeni učinki nedovoljene, izpodbojne asignacije - tožeča stranka je z njim naročila drugi toženki naj namesto nje plača njen zapadli dolg prvi toženki, slednjo pa je pooblastila, da takšno plačilo sprejme. Druga toženka je s plačilom pridobila terjatev od prve toženke, ki jo je nato pobotala z nasprotno terjatvijo tožeče stranke po računu št. 126/2015 in 169/2015. 9. S tem ko je tožeča stranka naročila drugi toženki, da pristopi k dolgu, ki ga ima tožeča stranka do prve toženke, druga toženka pa je to dejansko storila in namesto tožeče stranke plačala njen dolg do prve toženke ter kasneje to plačilo kompenzirala z zneskom, ki bi ga sicer morala druga toženka plačati tožeči stranki po računih št. 126/2015 in 169/2015 (ki ju je tožeča stranka drugi toženki izstavila na podlagi določbe 2. člena Pogodbe št. 1/2015), so pravdne stranke dejansko izvršile prikrito asignacijo. Prva toženka je tako v obdobju izpodbijanja prišla do poplačila svoje terjatve v višini 58.172,10 EUR pred drugimi upniki tožnice, do katerega sicer ne bi prišla (kar pomeni, da je za ta znesek obogatena), druga toženka pa je bila s sklenitvijo cesijskih pogodb in z izvedenimi medsebojnimi kompenzacijami s tožečo stranko oproščena plačila v višini 70.166,77 EUR, ki bi ga sicer morala tožeči stranki plačati po računih št. 126/2015 in 169/2015 (prim. list. št. 4).

10. Prva toženka bi morala terjatve v višini 49.461,57 EUR, 1.684,26 EUR in 7.026,27 EUR (skupaj torej 58.172,10 EUR) prijaviti v stečajni postopek nad (bodočim) dolžnikom (tj. v stečajni postopek tožeče stranke), pa je ni, saj je prišla do poplačila na drug način, in sicer ko je druga toženka po naročilu tožeče stranke (ki izhaja iz 2. člena Pogodbe št. 1/2015) pristopila k dolgu tožeče stranke do prve toženke iz naslova najemnin tako, da je s prvo toženko sklenila pogodbe o cesiji zapadlih terjatev.

11. Vse v navidezni asignaciji udeležene pogodbe (razen Pogodba o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015) so bile sklenjene tri mesece pred uvedbo stečajnega postopka ali celo po uvedbi stečajnega postopka, kar pomeni, da je v tem delu izpolnjena domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Prav tako je po njenem mnenju izpolnjena domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je prva toženka prejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve medsebojnih obveznosti, druga toženka pa se je s sklenitvijo pogodb o cesiji in izvedenimi medsebojnimi kompenzacijami razbremenila plačila svojega dolga do tožeče stranke po računih št. 126/2015 in 169/2015 v višini 70.166,77 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje

12. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo. Pri tem je kot nosilne razloge svoje odločitve navedlo: (1) ko se vse posle poveže v ekonomsko celoto in oceni končne posledice z vidika izpodbojnosti pravnih dejanj (bodočega) stečajnega dolžnika, je mogoče takoj zaznati vse znake in pogoje, ki jih ZFPPIPP predpisuje za uspešno izpodbijanje; (2) izpodbijana pravna dejanja predstavljajo ekonomsko celoto in zaključna dejanja imajo za posledico zmanjšanje stečajne mase oziroma manjše poplačilo upnikov stečajnega dolžnika, kot če izpodbijana pravna dejanja ne bi bila storjena, (3) tožeča stranka je v Pogodbi z dne 25. 5. 2015 naročila drugi toženki, naj namesto nje plača njen zapadli dolg prvi toženki, slednjo pa je pooblastila, da takšno plačilo sprejme (pri čemer ni nepomembno, predvsem glede ocene dogovora iz 2. člena Pogodbe z dne 25. 5. 2015 ter kasneje izvedenih poslov, da sta zakonita zastopnika tožeče in drugo tožene stranke brata); (4) način nadaljnje izvedbe poslov oziroma medsebojnih poplačil in dogovorjenih pobotov izhaja iz 2. člena Pogodbe št. 1/2015; (5) bistveni so učinki oziroma privilegiji za obe toženki - prva toženka bi morala terjatev do tožeče stranke v skupni višini 58.172,10 EUR prijaviti v stečajni postopek, pa tega ni storila, saj je že prej in privilegirano pred drugimi upniki prišla do poplačila, in sicer na način, ki je bil predhodno dogovorjen v 2. členu Pogodbe št. 1/2015; (6) druga toženka je pridobila terjatev od prve toženke, ki jo je pobotala z nasprotno terjatvijo tožeče stranke po računih št. 126/2015 in 169/2015 in ji tako ni bilo potrebno plačati dolga po navedenih računih, ter (7) glede na ugotovljene sorodstvene povezave zakonitih zastopnikov tožnice in druge toženke v času sklenitve poslov ter glede na dejstvo, da je imela prva toženka že več mesecev odprte terjatve do tožeče stranke, je jasno, da sta bili obe toženki seznanjeni z insolventnostjo tožeče stranke.

13. Toženki se z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča ne strinjata.

O pritožbi prve toženke

14. Pritožba je utemeljena.

15. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

16. Pri plačilu z asignacijo se poplačata dva dolga, saj dolžnik pooblasti svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika), da dolg namesto njemu izpolni upniku, medtem ko upnika pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega (to je dolžnikovega) dolžnika. Asignacija je namreč po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev.

17. Asignacijo sestavljata torej dva enostranska pravna posla. S prvim asignant pooblasti asignata, da opravi dajatev na račun asignanta; z drugim pa asignatarja, da sprejme izpolnitev od asignata.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevaje zatrjevano vsebino 2. člena Pogodbe št. 1/2015 (ki ga je kot del trditvene podlage tožeče stranke povzelo v 2. točki svoje obrazložitve) in opisan način nadaljnje izvedbe vseh pravnih poslov (tj. poslov, ki so opisani v 3., 4., 5. in 6. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe) zavzelo stališče, da so bili v obravnavanem primeru doseženi 'učinki izpodbojne asignacije'. Sprejelo je trditev tožnice, da je ta v 2. členu Pogodbe št. 1/2015 drugi toženki naročila, da naj namesto nje plača njen zapadli dolg2 prvi toženki, slednjo pa da takšno plačilo sprejme oziroma da iz omenjenega člena izhaja način nadaljnje izvedbe pravnih poslov oziroma medsebojnih poplačil in dogovorjenih pobotov. Obrazložilo je tudi, da nobena od toženk ni zanikala sklenitve v tožbi navedenih poslov.

19. Ugotovitev, da je tožeča stranka v 2. členu Pogodbe z dne 25. 5. 2015 (drugi toženki naročila, naj namesto nje plača njen zapadli dolg prvi toženki, in) prvo toženko pooblastila, da sprejme plačilo drugo toženke, je - kot pravilno opozarja pritožnica - napačna3. Do takšnega sklepa pa je po presoji pritožbenega sodišča mogoče priti že na podlagi same tožbene naracije. Tožeča stranka je namreč pojasnila, da je bilo v 2. členu Pogodbe z dne 25. 5. 2015, ki sta jo sklenili tožnica in druga toženka4, dogovorjeno, da bo druga toženka pristopila k dolgu, ki ga ima tožeča stranka do prve toženke iz naslova neplačanih najemnin za uporabo prostorov v višini 52.166,50 EUR, povečano za DDV, ter da bosta najemnino strojne opreme iz te pogodbe kompenzirali tako, da bo druga toženka namesto tožeče stranke prvi toženki plačala zapadel dolg, ki ga ima tožeča stranka do prve toženke (pri čemer je poudariti, da o pristopu k dolgu v tem primeru nikakor ni mogoče govoriti - pristop k dolgu je pogodba med upnikom (prvo toženko) in tretjim (drugo toženko), s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, in s katero stopi tretji v zavezo poleg dolžnika; prim. 432. člen OZ). Pooblastilo prvi toženki v vsebini navedenega člena torej ni najti.

20. Zatrjevanega pooblastila ne dokazuje niti sama listina (Pogodba z dne 25. 5. 2015; A 4), na katero se v obrazložitvi izrecno sklicuje prvostopenjsko sodišče. Ko je slednje ugotovilo, da je z omenjeno določbo tožeča stranka prvo toženko pooblastila, da naj sprejme plačilo druge toženke, je torej dejansko stanje zmotno ugotovilo. Takšno pooblastilo iz vsebine 2. člena Pogodbe z dne 25. 5. 2015 ne izhaja. Prav tako ga ni mogoče domnevati na podlagi nadaljnje izvedbe poslov (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

21. Tožeča stranka s svojimi trditvami (in dokazi) o vsebini 2. člena Pogodbe št. 1/2015 torej ni utemeljila svoje nadaljnje trditve, da je prvo toženko pooblastila, da naj sprejme plačilo druge toženke - še manj trditev, da naj plačilo druge toženke sprejme kot izpolnitev obveznosti, ki jo ima tožeča stranka do prve toženke iz naslova neplačanih najemnin. Prav tako tožnica (upoštevaje zatrjevano vsebino spornega člena) ni utemeljila svoje navedbe, da je druga toženka po naročilu tožeče stranke pristopila k dolgu tožeče stranke do prve toženke iz naslova najemnin tako, da je s prvo toženko sklenila pogodbe o cesiji zapadlih terjatev.

22. V takšni situaciji pa po presoji pritožbenega sodišča o asignaciji (niti učinkih asignacije!) ni mogoče sklepati. 2. člena Pogodbe z dne 25. 5. 2015 je ne potrjuje. Ne utemeljujejo je niti ostale trditve tožeče stranke o izvedenih poslih. Poleg tega tožeča stranka ni trdila5, da je bila zatrjevana dvojna pooblastitev (ki predstavlja zakonski dejanski stan 1035. člena OZ) opravljena ustno oziroma da so se vse tri v domnevni asignaciji udeležene osebe ustno dogovorile, na kakšen način bodo izvedle posle in da naj prva toženka plačila kupnin po cesijskih pogodbah (plačila kupnin po cesijskih pogodbah so v tem postopku med strankami nesporno dejstvo) sprejme kot izpolnitev svoje terjatve, ki jo ima do tožeče stranke iz naslova zapadlih in neplačanih najemnin6. Strinjati se je namreč s pritožbenim navajanjem, da brez navedenih dogovorov o ekonomski celoti pravnih poslov, ki naj bi ustvarili učinke nedovoljene, izpodbojne asigancije, ni mogoče sklepati (prim. navedbe v 5.2. točki pritožbe). Brez izkazanega (in zatrjevanega) pooblastila prvi toženki, da naj plačila kupnin po cesijskih pogodbah (ki so bile med prvo in drugo toženko sicer nedvomno sklenjene) sprejme kot izpolnitev svoje terjatve, ki jo ima do tožeče stranke, ni mogoče zaključiti, da so bili posli izvedeni usklajeno in s skupnim končnim ciljem, ki bi bil usmerjen v prednostno poplačilo enega upnika bodočega stečajnega dolžnika (tj. prvo toženke). Tožeča stranka na podlagi določila 2. člena Pogodbe št. 1/2015 (kot pravilno izpostavlja pritožnica) in opravljenih poslov ni izkazala, da je prva toženka sodelovala v konstruktu (asignacije), ki je natančno predstavljen v tožbeni trditveni podlagi. Tudi način izvedbe pravnih poslov - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - asignacije ne potrjuje. Na podlagi sklenjenih poslov ni mogoče domnevati obstoja pooblastila prvi toženki (prav tako ne na podlagi dejstva, da sta zakonita zastopnika tožnice in druge toženke brata, na kar pravilno opozarja pritožnica).

23. Ker prva toženka pri zatrjevani asignaciji, ki naj bi izhajala iz 2. člena Pogodbe z dne 25. 5. 2015 in po kateri naj bi bila prva toženka prednostno poplačana, ni sodelovala, pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni imelo podlage, da ugodi zahtevku iz 1. točke izreka, da se v razmerju med tožečo ter prvo in drugo toženo stranko razveljavijo pravni učinki dne 25. 5. 2015 sklenjene Pogodbe št. 1/2015. Prav tako ne, da se v razmerju med istimi subjekti razveljavijo učinki cesijskih pogodb - pri sklenitvi pogodb o odstopu terjatve7 tožeča stranka ni sodelovala, zaradi česar ni podlage za ugoditev zahtevku iz 2., 3. in 4. točke izreka. Poleg tega so lahko predmet izpodbijanja le pravna dejanja stečajnega dolžnika (prim. prvi odstavek 271. in prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP; prim. sodba VS RS z dne 5. 9. 2002 III Ips 32/2002), ne pa pravna dejanja tretjih oseb. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem oziru materialno pravo zmotno uporabilo, je zato utemeljena.

24. Utemeljene pa so tudi ostale pritožbene navedbe prve toženke.

25. Na podlagi 2. člena Pogodbe št. 1/2015 in načina nadaljnje izvedbe pravnih poslov (ki so sledili omenjeni pogodbi) ni mogoče ugotoviti, da je prva toženka prejela plačila svojih zapadlih terjatev iz naslova najemnin oziroma uporabnin. Prva toženka od tožnice (kot dolžnice iz naslova najemnin) nikoli ni prejela izpolnitve obveznosti v zneskih 49.461,57 EUR, 1.684,26 EUR in 7.026,27 EUR (skupaj 58.172,10 EUR), plačila, ki jih je v navedenih zneskih prejela od druge toženke, pa tudi nimajo pravne narave izpolnitve obveznosti tožeče stranke8. Prva toženka je omenjene terjatve prenesla na drugo toženko oziroma je drugi toženki terjatve, ki jih je imela do tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin, odstopila, in sicer na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015 v znesku 7.026,27 EUR, Pogodbe o odstopu terjatve z dne 6. 7. 2015, opr. št. SV 759/15, v znesku 49.461,57 EUR in Aneksa k Pogodbi o odstopu terjatve št. SV 759/15 z dne 27. 10. 2015 v znesku 1.684,26 EUR ter zanje prejela kupnino od druge toženke.

26. Posledica odstopa terjatve s pogodbo (cesija) je sprememba pripadnosti določene pravice pravni sferi pravnega subjekta - terjatev od upnika preide na prevzemnika terjatve. S cesijo terjatev ne preneha. Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ).

27. Z odstopom terjatve prvo toženke do tožeče stranke torej niso bile izpolnjene obveznosti tožeče stranke do prve toženke, spremenila se je le njihova upnica. Upoštevaje pogodbe, opisane v 3., 4. in 5. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, je upnica terjatev iz naslova neplačanih najemnin postala druga toženka, prva toženka pa je bila za odstopljene terjatve upravičena do plačila kupnine. Prva toženka tako ni prejela plačila oziroma izpolnitve svojih terjatev, ki jih je imela do tožeče stranke in torej njena terjatev do tožeče stranke ni prenehala, kar bi bila situacija v primeru po tožeči stranki zatrjevane asignacije, če bi prva toženka (kot asignatar) prejela plačilo od druge toženke (kot asignata) po pooblastilu tožeče stranke (kot asignanta). Od druge toženke je prejela plačilo kupnine za odstopljene terjatve v znesku 58.172,10 EUR (to navsezadnje dokazuje tudi dejstvo, ki ga v izpodbijani sodbi ugotavlja samo prvostopenjsko sodišče, in sicer da je druga toženka kasneje prevzete terjatve uveljavljala v pobot proti nasprotnim terjatvam tožeče stranke do nje). Da je bila prednostno poplačana v smislu določb Pododdelka 5.3.4 ZFPPIPP, zato ni mogoče sklepati. Prav tako ni mogoče zaključiti, da se je zaradi sklenjenih pogodb, s katerimi so bile drugi toženki odstopljene terjatve prve toženke, zmanjšala (bodoča) stečajna masa. Prva toženka s strani druge toženke ni bila poplačana na račun tožeče stranke. Objektivni pogoj izpodbojnosti v obravnavanem primeru tako ni podan.

28. Posledično, zaradi zmotne presoje, da odstopi terjatev s pogodbo predstavljajo pravna dejanja stečajnega dolžnika, da so ta izpodbojna (ker so del ekonomske celote pravnih poslov in je na njihovi podlagi prva toženka privilegirano pred ostalimi upniki prišla do poplačila svojih zapadlih terjatev iz naslova najemnin) in da je zato potrebno razveljaviti njihove učinke, pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi, da je v obravnavanem primeru v razmerju do prve toženke utemeljen povračilni tožbeni zahtevek (8. točka izreka izpodbijane sodbe). Drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP določa, da če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe. Ker prva toženka v danem primeru (kot že obrazloženo) ni prejela izpolnitve svoje terjatve do tožeče stranke, temveč plačilo kupnine po pogodbi o odstopu terjatve, pa za uporabo navedene določbe ni bilo osnove. Tožeča stranka ni dokazala, da je druga toženka na račun tožnice izpolnila obveznost, ki jo je tožnica imela do prve toženke in da je prva toženka plačilo sprejela kot izpolnitev iz naslova neplačanih najemnin. Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ). Ugotoviti je torej potrebno, da je sodišče prve stopnje v danem primeru zmotno uporabilo določbe OZ, posledično pa tudi določilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zmotno je tudi presodilo, da za plačilo zneska 58.172,10 EUR obstaja solidarna zaveza druge toženke.

29. S tem je pritožbeno sodišče presodilo pritožbene navedbe, ki so za prvo toženko odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Do drugih se v nadaljevanju zato ni opredeljevalo. Že pojasnjene kršitve prvostopenjskega sodišča so pritožbenemu sodišču namreč narekovale ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe na način, kot je razviden iz II. točke izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

O pritožbi druge toženke

30. Pritožba je delno utemeljena.

31. Druga toženka s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje napada v celoti - torej tudi odločitev v 5., 6., 7. ter celotni 8. točki izreka. Pritožbeno sodišče se je na tem mestu zato osredotočilo na presojo te odločitve. V okviru obravnavanja pritožbe prve toženke je namreč že pojasnilo, zakaj meni, da za odločitev, kakršna izhaja iz 1. do 4. ter delno 8. točke izreka (tj. v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obe toženki obsodilo na solidarno plačilo 58.172,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila), ni podlage.

32. Druga toženka (enako kot prva toženka) pritožbeno pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre v primeru opisanega konstrukta tožeče stranke za ekonomsko celoto, katere zaključna dejanja naj bi imela za posledico zmanjšanje stečajne mase oziroma manjše poplačilo upnikov stečajnega dolžnika, kot če izpodbijana dejanja ne bi bila storjena. Obrazloženo je že bilo, da Pogodba o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015, Pogodba o odstopu terjatve z dne 6. 7. 2015, opr. št. SV 759/15, in Aneks k Pogodbi o odstopu terjatve št. SV 759/15 v znesku 1.684,26 EUR, ne predstavljajo pravnih dejanj stečajnega dolžnika in kot takšna niso izpodbojna (na njihovi podlagi prvo toženka tudi ni prišla do prednostnega poplačila svoje terjatve). Ker gre pri navedenih poslih za samostojne posle tretjih oseb (prve in druge toženke), pa tudi pobotov, ki so zaobseženi v 5., 6. in 7. točki izpodbijane sodbe, ni mogoče obravnavati kot izpodbojna pravna dejanja. Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase.9

33. Druga s tožbo izpodbijana pravna dejanja (kot obrazloženo) nimajo pravnega učinka na stečajno maso. To pomeni, da zaradi njih ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase, s tem pa tudi ne do oškodovanja upnikov. Čim pa je tako, pobota kot samostojnega pravnega dejanja iz razlogov, navedenih zgoraj, ni mogoče izpodbijati (prim. še pravno mnenje VS RS z dne 7. 10. 1995, Pravna mnenja I/1995, str. 16). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru torej zmotno presodilo, da gre v 5. do 7. točki izreka za izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika in na tej podlagi zahtevku v tem obsegu ugodilo.

34. Poleg tega je bilo pobotanje terjatev, ki jih je druga toženka od prve toženke pridobila na podlagi cesijskih pogodb z dne 9. 4. 2015 (terjatev v višini 7.026,27 EUR, ki jo je prva toženka imela do tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin po Pogodbi o najemu poslovnih prostorov NAJ/SKL/06-2013-BT) in 6. 7. 2015 (terjatev v višini 49.461,57 EUR iz istega naslova), z nasprotnimi terjatvami tožeče stranke do druge toženke po računih št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 v višini 63.643,13 EUR z rokom plačila 28. 6. 2015 in št. 169/2015 z dne 2. 10. 2015 v višini 6.473,64 EUR, tudi dovoljeno. Če tožeča stranka in druga toženka terjatev ne bi pobotali na podlagi poslov, ki so zajeti v 5., 6. in delno v 7. točki izreka izpodbijane sodbe oziroma opisani v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, bi do pobota prišlo po samem zakonu (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP). Pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka je namreč ena izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov.

35. Navedeno v prejšnji točki te obrazložitve pa ne velja za pobot terjatve z dne 5. 10. 2015, ki se nanaša na terjatev v višini 1.684,26 EUR10. Prva toženka je namreč drugi toženki to terjatev iz naslova neplačanih najemnin odstopila šele dne 27. 10. 2015 (kar je po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 12. 10. 2015). Terjatve do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka in ki jo je novi upnik po začetku stečajnega postopka pridobil na podlagi cesije prejšnjega upnika, pa ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do novega upnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (263. člen ZFPPIPP). Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2015 z dne 2. 10. 2015), je bilo tovrstno njuno ravnanje torej nedovoljeno. Do učinkov pobota v opisanem primeru zato ni prišlo.

36. Takšna ugotovitev narekuje zavrnitev pritožbe druge toženke zoper del odločitve prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 8. točke izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo (tj. da pobot medsebojnih terjatev tožeče stranke in druge toženke v znesku 1.684,26 EUR ni dovoljen) namreč pravilno razsodilo, da je druga toženka dolžna tožeči stranki plačati terjatev v višini 1.684,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila (gre torej za znesek, ki je vsebovan v zahtevku za solidarno plačilo 58.172,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo druge toženke zoper 8. točko izreka zavrnilo glede plačila 1.684,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2015 dalje do plačila in sodbo sodišča prve stopnje v 8. točki v tem obsegu potrdilo, kot je razvidno iz I. točke dispozitiva te sodbe (353. člen ZPP). V preostalem delu pa je utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz II. točke dispozitiva sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

37. V okviru pooblastila iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče preizkusilo še drugi del odločitve prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 8. točke izreka izpodbijane sodbe (tj. da mora druga toženka tožeči stranki plačati še terjatev v višini 11.944,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2015 do plačila).

38. Ugotovilo je, da odločitev ni pravilna. Iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja želena pravna posledica (zaradi česar niti ni pritožbeno relevantno, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka sploh ni navedlo nobenih razlogov - 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

39. Tožeča stranka je v tožbeni naraciji namreč zatrjevala, - da je na osnovi Pogodbe št. 1/2015 drugi toženki izstavila račun št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 v višini 63.643,13 EUR z rokom plačila 28. 6. 2015, - da je drugi toženki izstavila tudi račun št. 169/2015 z dne 2. 10. 2015 v višini 6.473,64 EUR, ki se nanaša na blago, ki ga je tožeča stranka prodala drugi toženki, - da nobenega od navedenih računov druga toženka ni plačala, temveč so pravdne stranke napravile poravnavo medsebojnih obveznosti, - da je bila druga toženka s sklenitvijo cesijskih pogodb in z izvedenimi medsebojnimi kompenzacijami (ki so po njenih siceršnjih trditvah izpodbojne) oproščena plačila v višini 70.116,77 EUR, ki bi ga sicer morala plačati po računih št. 126/2015 in 169/2015. 40. Iz tožbene trditvene podlage in zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj izhaja, da tožeča stranka zahteva razveljavitev učinkov pravnih dejanj, ki naj bi privedli do prednostnega poplačila 58.172,10 EUR. V presežku za 11.944,67 EUR pa tožeča stranka ne ponudi trditvene podlage, iz katere bi izhajalo izpodbojno dejanje stečajnega dolžnika in ki bi v posledici uspelega izpodbijanja privedlo do povračilnega zahtevka iz 278. člena ZFPPIPP.

41. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le še, da v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe v tem gospodarskem sporu prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane mu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 18. točki svoje obrazložitve je s pojasnilom, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel dne 12. 10. 2015 in da je tožeča stranka predmetno tožbo vložila dne 12. 4. 2016, namreč zavrnilo ugovor toženk, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 13. 4. 2016. Razlogi o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti tožbe so torej podani. Zgolj iz razloga, ker pri tem ni pojasnilo, da je bila 12. 4. 2016 tožba poslana priporočeno po pošti (in da jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 13. 4. 2016) in da se zato po izrecni določbi drugega odstavka 112. člena ZPP dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena, o nasprotnem ni mogoče sklepati.

O stroških postopka

42. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

O pravdnih stroških prve toženke

43. Po spremembi izpodbijane sodbe oziroma skladno z odločitvijo, ki izhaja iz izreka te sodbe, je tožeča stranka v odnosu do prve toženke v celoti propadala. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora zato prvi toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

44. Pravdni stroški prve toženke znašajo 2.183,08 EUR (1.789,41 EUR + 22 % DDV) in zajemajo: - stroške za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 19.1 v zvezi s tar. št. 18.1) v vrednosti 1.100 točk, - stroške za sestavo prve obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 19.1) v vrednosti 1.100 točk, - stroške za sestavo druge obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 19.2) v vrednosti 825 točk, - stroške zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20.3) v vrednosti 275 točk, - stroške zastopanja na nadaljnjem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20.2) v vrednosti 550 točk ter - izdatke odvetnika (11. člen Odvetniške tarife) v vrednosti 48,5 točk, vse povečano še za 22 % DDV.

O pravdnih stroških druge toženke

45. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka v odnosu do druge toženke propadala v 97,6 % (oziroma uspela z 2,4 %). Ker torej druga toženka ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka drugi toženki povrniti vse njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP).

46. Pravdni strošku druge toženke znašajo 2.720,38 EUR in zajemajo: - stroške za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 19.1 v zvezi s tar. št. 18.1) v vrednosti 1.100 točk, - stroške za sestavo prve obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 19.1) v vrednosti 1.100 točk, - stroške za sestavo druge obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 19.2) v vrednosti 825 točk, - stroške za sestavo tretje obrazložene pripravljalne vloge (tar. št. 19.3) v vrednosti 550 točk, - stroške zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20.3) v vrednosti 275 točk, - stroške zastopanja na nadaljnjem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20.2) v vrednosti 550 točk, - stroške posveta s stranko in pregled zadeve v vrednosti 400 točk ter - izdatke odvetnika (11. člen Odvetniške tarife) v vrednosti 58 točk, vse pa povečano še za 22 % DDV.

47. Stroški druge toženke pa ne zajemajo stroškov sestanka s stranko in pregleda zadeve v vrednosti 1000 točk. Pritožbeno sodišče jih namreč ocenjuje kot nepotrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

48. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.183,08 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 2.720,38 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbenih stroških toženk

49. Tožeča stranka je po enakem kriteriju uspeha kot pravdne stroške toženkama dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Obema mora torej povrniti vse stroške postopka s pritožbo, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

50. Pritožbeni stroški prve toženke znašajo 2.010,27 EUR (783,27 EUR + 1.227,00 EUR). Ti zajemajo strošek sodne takse v znesku 1.227,00 EUR, stroške za sestavo pritožbe v vrednosti 1.375 točk, izdatke odvetnika v vrednosti 23,75 točk ter 22 % DDV.

51. Pritožbeni stroški druge toženke pa znašajo 2.232,69 EUR (783,69 EUR + 1.449,00 EUR). Obsegajo namreč strošek sodne takse v znesku 1.449,00 EUR, stroške za sestavo pritožbe v vrednosti 1.375 točk, izdatke odvetnika v vrednosti 24,49 točk ter 22 % DDV.

52. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.010,27 EUR, drugi toženki pa stroške pritožbenega postopka v znesku 2.232,69 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Stečajni postopek nad tožečo stranko se je začel dne 12. 10. 2015. 2 Po Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 1. 7. 2013. 3 In so tudi razlogi sodbe v nasprotju s 1. točko izreka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). 4 Ne pa tudi prva toženka! 5 Pa tudi ne dokazovala. 6 Na navedbe prve toženke iz odgovora na tožbo (da ni vedela in ni mogla vedeti za Pogodbo z dne 25. 5. 2015 in za obstoj dogovora iz 2. člena navedene pogodbe med tožnico in drugo toženko in da je zakoniti zastopnik druge toženke, ki je bila uporabnica strojev, dal pobudo za odkup terjatev prve toženke do tožnice iz naslova neplačane najemnine, saj je imel pravni interes) je tožnica odgovorila zgolj, da so stranke medsebojno sodelovale že dlje časa in da je tožnica že prej pooblaščala prvo toženko, da od asignata sprejme nakazan znesek kot plačilo terjatve, ki jo ima prva toženka do tožeče stranke, kar pa za predmetni postopek ni relevantno, saj s takšnimi trditvami tožnica ni mogla utemeljiti konkretne pooblastitve. 7 Pogodba o odstopu terjatve z dne 9. 4. 2015, Pogodba o odstopu terjatve z dne 6. 7. 2015, sklenjena v obliki notarskega zapisa pri notarju U. K., opr. št. SV 759/15, Aneks k Pogodbi o odstopu terjatve SV 759/15. 8 Tožeča stranka ni zatrjevala, da je prvo toženko pooblastila, da naj plačila kupnin po pogodbah o odstopu terjatve sprejeme kot izpolnitev obveznosti iz naslova najemnin. 9 Prim. Sodba VS RS III Ips 32/2002. 10 Gre za terjatev iz naslova uporabnine prostorov, stroškov električne energije in odvoza smetina podlagi računov št. PRA15-1173, ki se nanaša na obdobje od 2. 6. 2015 do 1. 7. 2015, št.PRA15-1174, ki se nanaša na obdobje od 1. 7. 2015 do 6. 7. 2015 ter št. PRA15-1195, ki senanaša na obdobje od 1. 7. 2015 do 6. 7. 2015.