Jedro

Zahtevo za sodno varstvo je mogoče vložiti le zoper odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji. Ker se je kaznovani prepozno pritožil zoper odločbo prve stopnje in je s tem postala pravnomočna odločba organa prve stopnje, zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal za odgovornega za prekršek po členu 226/I točka 29 ZTVCP in ga kaznoval s kaznijo 5 dni zapora. Pritožba kaznovanega je bila z odločbo istega sodnika za prekrške v zvezi z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške zavržena kot prepozna.

V svoji laično napisani zahtevi za sodno varstvo kaznovani smiselno uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter predlaga ugoditev svoji zahtevi.

Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Zahtevo za sodno varstvo je mogoče vložiti le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, s katero je bila med drugim izrečena kazen zapora (člen 202 točka 1 zakona o prekrških). Taka odločba pa je bila v obravnavanem primeru izdana le na prvi stopnji, dočim na drugi stopnji ni bila, saj se kaznovani zoper odločbo prve stopnje, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ni pravočasno pritožil. Ker je torej zaradi prepozne pritožbe odločba o prekršku, s katero je bila izrečena kazen zapora, postala pravnomočna že z odločbo prve stopnje, v obravnavanem primeru ni pogojev za zahtevo za sodno varstvo in jo je bilo zato treba zavreči (204/II zakona o prekrških). Kaznovani je tudi predlagal, naj se odloži izvršitev odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o zahtevi za sodno varstvo. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno.