Jedro

Ker tožnica ni uspela izpodbiti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja glede velikosti objekta (12 x 3m) ter opredelitve njegove razvrstitve glede na zahtevnost gradnje (enostaven objekt po Uredbi) in dovoljevanje gradnje (po prvem odstavku 5. člena GZ za enostaven objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno), je iz navedenega treba izhajati pri presoji tožbenega ugovora, da je izpodbijano odločbo, ki jo je izdal inšpektor medobčinske inšpekcije, izdal nepristojni organ. To pa pomeni, da so glede na določbo drugega odstavka 8. člena GZ za inšpekcijski nadzor nad njegovo gradnjo (kot objekta, za katerega gradbeno dovoljenje ni predpisano) v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, v okviru izvirne pristojnosti občine pristojni občinski inšpektorji ali skupni občinski inšpektorji, ki delujejo v okviru skupne občinske uprave, na katere območju se objekt izvaja ali na katerem je objekt zgrajen.

Kolikor pa tožnica tožbene ugovore podaja tudi v smeri, da je do spremembe površine in/ali namembnosti spornega objekta prišlo po izdaji izpodbijane odločbe, pa sodišče takšne navedbe presoja kot pravno nerelevatne. Enako tudi toženkine navedbe, podane v smeri, da od začetka leta 2021 površina spornega objekta znaša več kot 40 m2. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) je namreč za odločitev pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe prvostopenjskega organa ne morejo vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Inšpektor Medobčinske inšpekcije Skupne občinske uprave Občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica z zemljišča s parc. št. 1691, k. o. ..., na svoje stroške odstraniti nedokončan enostaven objekt, sestavljen iz petih betonskih stebrov in dveh kovinskih okvirjev, vsak okvir je dimenzij 12 x 3 m (1. točka izreka), da je rok izvršitve ukrepa pod točko 1 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), da mora tožnica o izvedbi ukrepa iz točke 1 te odločbe v roku treh dni obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 31. 3. 2020 po uradni dolžnosti opravil ogled na kraju samem ter ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. 1691, k. o. ..., postavljenih pet betonskih stebrov, katerih oblika spominja na enojni kozolec, vendar ni nameščenih prečnih nosilcev. Obojestransko je postavljen kovinski okvir dimenzij cca 12 x 3 m. Zatem je v postopku ugotovil, da je lastnik tega objekta tožnica. Dalje navaja, da je njen direktor je na zapisnik (med drugim) izjavil, da gre za enostaven objekt, da je dejavnost tožnice tudi 46.110 posredništvo pri prodaji kmetijskih surovin, živih živali, tekstilnih surovin, polizdelkov in 46.210 trgovina na debelo z žiti, tobakom, semeni in krmo ter da s postavitvijo enorednega kozolca ne krši nobenega zakona in nobenega odloka. Prvostopenjski organ se v nadaljevanju sklicuje na določbe 5. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), drugega odstavka 8. člena GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba) ter zaključuje, da je tožnica sporni objekt zgradila v nasprotju z določili tretjega odstavka 76. člena Odloka o prostorskem načrtu Občine Slovenske Konjice (v nadaljevanju Odlok), zato je na podlagi 82. člena GZ izdal izpodbijano odločbo.

2. Župan Občine Slovenske Konjice je pritožbo tožnice, v kateri je ta zatrjevala, da s postavitvijo enorednega kozolca ne krši nobenega zakona in nobenega odloka ter da prvostopenjski organ ni pristojen za nadzor nad njegovo gradnjo, z odločbo z dne 29. 10. 2020 zavrnil. V obrazložitvi je zapisal, da je navedeno zemljišče kmetijsko zemljišče in da je nesporno, da je tožnica postavila enoredni kozolec, saj temu v inšpekcijskem postopku ni oporekala ter je predložila tudi najemno pogodbo, sklenjeno med njo in lastniki nepremičnine, vendar pa je objekt postavljen v nasprotju s tretjo točko (pravilno: tretjim odstavkom; opomba sodišča) 76. člena Odloka.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Z opisano odločitvijo se tožnica ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem zatrjuje, da sporni objekt ni kozolec, saj ni namenjen sušenju žita in trave ter nima lat in strehe; v inšpekcijskem postopku sploh še ni bilo znano, za kakšne namene so ti betonski stebri namenjeni. Ugovarja tudi dimenzijam kovinskih okvirjev, ki po njeni oceni niso 12 x 3 m, temveč 16,22 x 4,70 m, kar znaša 80 m2. Zato je sporni objekt po Uredbi kvečjemu nezahteven, in ne enostaven objekt. To pa pomeni, da je, upoštevajoč določila 8. člena GZ, za nadzor pristojen gradbeni, in ne občinski inšpektor, saj inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb GZ, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji. Izpodbijano odločbo je tako izdal nepristojen organ. Tožnica sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in drugostopenjske odločbe z dne 29. 10. 2020 ter izpostavlja, da je tožnica v postopku sama izjavila, da gre za enostaven objekt enoredni kozolec. Opozarja, da ni sporno, da je zemljišče s parc. št. 1691, k. o. ..., kmetijsko zemljišče, na katerem je gradnja enostranskega kozolca dopustna, vendar tožnica ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 76. člena Odloka. Ni namreč vpisana v register kmetijskih gospodarstev in ne izpolnjuje pogoja oddaljenosti od obstoječih objektov kmetije. Toženka glede na navedeno meni, da je tožba neutemeljena.

5. V pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2021 toženka dodatno navaja, da jo je prvostopenjski organ obvestil, da je ugotovil, da je tožnica v začetku leta 2021 začela uporabljati enoredni kozolec kot pano za oglaševanje, katerega površina znaša več kot 40 m2. Ker je tožnica svoje navedbe spremenila in trdi, da gre za nezahteven objekt (objekt za oglaševanje dimenzij 16,22 x 4,7 m), in ne za enostaven objekt, gre za objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Inšpekcijski nadzor nad gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, pa izvaja gradbeni in ne občinski inšpektor.

6. Toženka se je na naroku za glavno obravnavo 14. 3. 2023 opredelila, da je izpodbijana odločba pravilna tako glede na predpise, ki so veljali v času njene izdaje, kot tudi glede na trenutno veljavne predpise. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

7. Ker je senat ocenil, da obravnavana zadeva v pravnem in dejanskem pogledu ni zapletena, je sodišče 14. 2. 2023 na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 14. 3. 2023. **Glavna obravnava**

8. Sodišče je 14. 3. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, ki se je je udeležila toženkina pooblaščenka odvetnica A. A. _Tožnica se, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, glavne obravnave ni udeležila, sodišču pa tudi ni predložila opravičila za svoj izostanek_.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnice (drugostopenjsko odločbo z dne 29. 10. 2020 (A2) in izpodbijano odločbo (A3)) ter listine toženke (redni izpis iz sodnega/poslovnega registra za tožnico (B2), prvostopenjski spis v zadevi (B3) in drugostopenjski spis v zadevi (B4)). Sodišče pa je kot nerelevanten zavrnilo toženkin dokazni predlog za vpogled v dopis prvostopenjskega organa toženki z dne 29. 9. 2021 (B5). Ta namreč, kot je obrazloženo v nadaljevanju, na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnica z zemljišča s parc. št. 1691, k. o. ..., na svoje stroške odstraniti nedokončan enostaven objekt, sestavljen iz petih betonskih stebrov in dveh kovinskih okvirjev, vsak okvir je dimenzij 12 x 3 m. Tožnica ugovarja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno: da namreč sporni objekt ni kozolec in da ni dimenzij 12 x 3 m, pač pa 16,22 x 4,70 m, torej s površino 80 m2. Glede na to pa po Uredbi ni enostaven objekt, zato zanj ne veljajo določbe GZ, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, za opravljanje inšpekcijskega nadzora pa tako tudi ni pristojen občinski inšpektor, pač pa državni gradbeni inšpektor.

12. Sodišče tožničine ugovore: - da (ob izdaji izpodbijane odločbe) sporni objekt, katerega odstranitev ji je naložil prvostopenjski organ, ni bil kozolec, - da v inšpekcijskem postopku sploh še ni bilo znano, za kakšne namene so ti betonski stebri namenjeni, in - da površina spornega objekta ni znašala 12 x 3 m, temveč 16,22 x 4,70 m, s katerimi uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, presoja kot nedovoljene. Tožnica namreč pred tem, v pritožbi, ni ugovarjala v prvostopenjskem postopku ugotovljeni površini spornega objekta z navedbo drugačne površine. Prav tako je v pritožbenem postopku sama zatrjevala, da je sporni objekt (nedokončan) enoredni kozolec. To pa pomeni, da gre za nedovoljene navedbe novih dejstev, ki niso bile prej podane (in izkazane) ne v prvostopenjskem ne v pritožbenem postopku ter za katere v tožbi tudi ni opravičeno, zakaj niso bile navajane že v upravnem postopku. Teh nedovoljenih tožbenih novot zato sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati (52. člen ZUS-1). Ker je tožnica s temi tožbenimi navedbami presegla pritožbene navedbe, sodišče teh navedb ni moglo vsebinsko presojati tudi iz razloga materialne neizčrpanosti pritožbe. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 (namreč) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Enako velja, da so nedopustni ugovori, ki v sicer (pravočasno) vloženi pritožbi niso bili uveljavljani.1

13. Tudi tožničini nadaljnji tožbeni ugovori so nedovoljeni. Tožnica namreč ugovorov, da obravnavani objekt po Uredbi ni enostaven objekt in da zanj (tako) ne veljajo določbe GZ, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, v pritožbi ni uveljavljala. (Tudi) navedenih tožbenih ugovorov sodišče ne more upoštevati in vsebinsko presojati iz razloga materialne neizčrpanosti pritožbe (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

14. Ker tožnica glede na navedeno ni uspela izpodbiti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja glede velikosti objekta (12 x 3m) ter opredelitve njegove razvrstitve glede na zahtevnost gradnje (enostaven objekt po Uredbi) in dovoljevanje gradnje (po prvem odstavku 5. člena GZ za enostaven objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno), je iz navedenega treba izhajati pri presoji tožbenega ugovora, da je izpodbijano odločbo, ki jo je izdal inšpektor medobčinske inšpekcije, izdal nepristojni organ. To pa pomeni, da so glede na določbo drugega odstavka 8. člena GZ za inšpekcijski nadzor nad njegovo gradnjo (kot objekta, za katerega gradbeno dovoljenje ni predpisano) v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, v okviru izvirne pristojnosti občine pristojni občinski inšpektorji ali skupni občinski inšpektorji, ki delujejo v okviru skupne občinske uprave, na katere območju se objekt izvaja ali na katerem je objekt zgrajen. Iz tega sledi, da je bil inšpektor Medobčinske inšpekcije Skupne občinske uprave Občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče, ko je presojal gradnjo spornega enostavnega objekta glede na 76. člen Odloka o prostorskem načrtu Občine Slovenske Konjice2, za to tudi pristojen. Tako se tožničin ugovor, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ, izkaže kot neutemeljen.

15. Kolikor pa tožnica tožbene ugovore podaja tudi v smeri, da je do spremembe površine in/ali namembnosti spornega objekta prišlo po izdaji izpodbijane odločbe, pa sodišče takšne navedbe presoja kot pravno nerelevatne. Enako tudi toženkine navedbe, podane v smeri, da od začetka leta 2021 površina spornega objekta znaša več kot 40 m2. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) je namreč za odločitev pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe prvostopenjskega organa ne morejo vplivati.3 V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnica na navedenem kmetijskem zemljišču zgradila objekt, sestavljen iz petih betonskih stebrov in dveh kovinskih okvirjev, vsak okvir je dimenzij 12 x 3 m. Tožnica temu, kot že pojasnjeno, ne v prvostopenjskem ne v pritožbenem postopku ni ugovarjala, prav tako pa je ves čas postopka zatrjevala, da gre za (nedokončan) enoredni kozolec. Če pa se je po izdaji izpodbijane odločbe površina ali namembnost tega spornega objekta spreminjala, to za obravnavani postopek ni pomembno, saj je, kot navedeno, relevantno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe. Iz tega razloga je sodišče kot nerelevaten zavrnilo tudi toženkin dokazni predlog za vpogled v dopis prvostopenjskega organa toženki z dne 29. 9. 2021 glede stanja spornega objekta po datumu izdaje izpodbijane odločbe.

16. Ker je sodišče vse tožbene ugovore presodilo kot nedovoljene oziroma neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 **Smrekar, N.**: 6. člen, v: **Kerševan, E. (ur.)**: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 56. 2 Navedeni odlok v 76. členu določa pogoje za posege (gradnjo med drugim enostavnih in nezahtevnih objektov) na območju kmetijskih zemljišč. 3 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009 in **Kovač, P.**: 138. člen, v: **Kovač, P.**, in **Kerševan, E. (ur.)**: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga. Uradni list RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 81.