Jedro

Pogoji za dopustitev revizije niso podani, saj obstaja praksa vrhovnega sodišča o dvakratnem plačilu dolga, odločbi, ki ju v predlogu omenja toženka, pa, čeprav obravnavata drugačno dejansko situacijo od situacije v izpodbijani zadevi, ne kažeta na drugačno prakso.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo druge stopnje, s katero je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.858,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da gre za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava kot tudi razvoj prava preko sodne prakse, o tem vprašanju pa ni aktualne sodne prakse vrhovnega sodišča. Pravno vprašanje je, ali je védenje plačnika, da svojo obveznost izpolnjuje v nasprotju z izvršilnim naslovom, utemeljen razlog za priznanje zahtevka na vrnitev danega (190. in 191. člen Obligacijskega zakonika – OZ), to vprašanje pa je v korelaciji tudi z vprašanjem izpolnitve naravne obveznosti ali moralne dolžnosti. Materialnopravna pravila o poslovni sposobnosti določajo, kdaj je oseba dovolj stara, da samostojno izvršuje svoje pravice in izpolnjuje obveznosti. Takšen mejnik je z 18 leti, zato se tožnik ni upravičeno „odločil, da je hčerka dovolj stara, da sama razpolaga s preživnino.“ Tožnik v času mladoletnosti toženke ni imel pravne podlage za nakazilo zneska neposredno njej. Po odprtju osebnega računa je preživnino zavestno plačeval na ta račun, zato pri njegovem ravnanju ni šlo za nikakršno zmoto. Mladoletnik ni dolžan vrniti koristi, razen če je zanj nastala resnična korist, toženka pa se s prejetimi nakazili ni materialno okoristila. Izpodbijana sodba predstavlja tudi arbitrarno odločitev, saj odstopa od enotne in uvejavljene sodne prakse. Vztraja pri pravilnosti doslej navedene judikature (II Ips 658/2005 in VIII Ips 139/2005), od katere izpodbijana odločitev odstopa. Vrhovno sodišče prav v zvezi z uporabo 192. člena OZ nima izoblikovane aktualne enotne in utrjene sodne prakse, ki bi ustrezala obravnavanemu primeru.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. Obstaja namreč praksa vrhovnega sodišča o dvakratnem plačilu dolga, odločbi, ki ju v predlogu omenja toženka, pa, čeprav obravnavata drugačno dejansko situacijo od situacije v izpodbijani zadevi, ne kažeta na drugačno prakso vrhovnega sodišča. Sicer pa bi morala za nadaljnjo presojo utemeljenosti predloga predlagateljica izkazati tudi okoliščine, ki kažejo, da je vprašanje tako pomembno, da utemeljuje odločanje vrhovnega sodišča. 4. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.