Jedro

Tožnica je v predlogu za obročno plačilo sodne takse le pavšalno navajala, da je upokojenka ter ima druge denarne obveznosti, pri tem pa niti dohodkov, niti višine drugih denarnih obveznosti ni konkretno opredelila in dokazov, kljub pozivu sodišča, ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse z dne 18. 5. 2018 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa plača sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 538,00 EUR na podlagi že izdanega plačilnega naloga (II. točka izreka).

2. Zoper sklep o plačilu sodne takse se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da pred pozivom na glavno obravnavo ni bila obveščena o obveznosti plačila sodne takse in tudi ne o višini. Prav tako ni bila seznanjena, da je potrebno na delovnem sodišču plačati sodno takso. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da tožeča stranka ni dolžna plačati sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami; ZST-1) v 3. členu določa, da mora sodne takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznih dejanj, če ni s tem zakonom predpisano drugače. ZST-1 določa, da je plačilo taksne obveznosti procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa procesni zakon. ZST-1 v 2. členu določa, da se takse plačujejo v postopku delovnih in socialnih sporov, razen če za posamezne vrste postopkov v delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače (2. točka 2. člena). Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila denarnega zahtevka. V skladu s 3. točko 5. člena Zakona o sodnih taksah, nastane taksna obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici vročilo sodbo dne 3. 5. 2018 in posledično je bil tožnici dne 4. 5. 2018 vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse, po tar. št. 2311 ZST-1, v znesku 538,00 EUR.

6. Tožnica je vložila predlog za obročno plačilo sodne takse in ker predlog ni vseboval vseh podatkov, določenih z 12. členom ZST-1, je sodišče tožnico s sklepom z dne 22. 5. 2018 pozvalo na dopolnitev predloga ter ji določilo 15 dnevni rok. Sodišče prve stopnje je hkrati tožečo stranko opozorilo na pravne posledice v primeru, če ne bo ravnala v skladu z zahtevo sodišča. Tožnica predloga za obročno plačilo sodne takse v odrejenem roku ni dopolnila, zato je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) predlog za obročno plačilo sodne takse zavrglo.

7. Tožnica je v predlogu za obročno plačilo sodne takse le pavšalno navajala, da je upokojenka ter ima druge denarne obveznosti, pri tem pa niti dohodkov, niti višine drugih denarnih obveznosti ni konkretno opredelila in dokazov kljub pozivu sodišča ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da naj pritožbeno sodišče tožečo stranko oprosti plačila sodne takse, ker predhodno ni bila seznanjena, da se v delovnih in socialnih sporih takse plačujejo.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 165. člena ZPP.