Jedro

Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.

Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.

Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže. Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da se navedena točka izreka sedaj glasi: „1. Tožena stranka Občina je motila zadnjo mirno posest tožečih strank U. U., A. A., S. S., D. D., P. P. in K. K. na nepremičnini ID znak: parcela 0001, k. o. X, parc. št. 1 (ID 0009), s tem, da je dne 21. 2. 2018 začela z gradbenimi deli na podlagi gradbene pogodbe o ureditvi kolesarske steze in hodnika za pešce ob Cesti z dne 17. 10. 2016 in z dne 25. 10. 2016 posegati na navedeno parcelo.

2. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje z gradbenimi deli ali kakršnimikoli podobnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke na nepremičnini ID znak parcela 0001, k. o. X, parc. št. 1 (ID 0009).

3. V preostalem delu se tožba zavrže.“ Sicer pa se v ostalem pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (1) zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki) za izdajo začasne odredbe, (2) dovolilo spremembo tožbenega zahtevka in (3) ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) motila zadnjo mirno posest tožnikov na nepremičnini parc. št. 11, k. o. X, s tem, da je dne 21. 2. 2018 začela z gradbenimi deli, gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo posegati na navedeno parcelo ter s tem, da je ob izvedbi navedenih gradbenih del z nasipom posegla v navedeno parcelo v lasti in posesti tožnikov (III./ 1. in 2. točka izreka); toženki je prepovedalo bodoče motenje mirne posesti tožnikov na predmetni nepremičnini s prej opisanimi ali podobnimi dejanji ter ji naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da odstrani gradbeni nasip ali katerikoli drug del cestnega telesa, ki je bil zgrajen na navedeni nepremičnini tožnikov (III., 3. točka izreka); preostali del tožbenega zahtevka zavrnilo (III., 4. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo 1.990,84 EUR pravdnih stroškov tožnikov (III., 5. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko (z izjemo III., 4. točke) navedenega sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da ne dovoli spremembe tožbe, prvotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, podredno, da spremenjeno tožbo v razširjenem delu zavrže, v preostalem delu pa zavrne, še podredneje pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovnimi posledicami.

Glede na to, da med pravdnima strankama ni sporno toženkino upravičenje do izvajanja gradbenih del na svoji nepremičnini parc. št. 5, ampak le, ali je toženka pri izvajanju del prekoračila mejo na nepremičnino tožnikov, meni, da spor zaradi motenja posesti ne predstavlja dopustne oblike varstva pravic tožnikov. Vprašanje poteka meje v motenjskih pravdah ni relevantno. Presoja o smotrnosti dovolitve spremembe tožbenega zahtevka ni pravilna, saj z odločitvijo v tej zadevi, upoštevaje dejstvo, da so med pravdnima strankama odprti postopek III P 961/2017 in nekateri drugi upravni postopki, razmerje med pravdnima strankama ne bo dokončno urejeno. Ni pravilno stališče sodišča o pravočasnosti spremembe tožbe. Iz navedb tožbe in nadaljnjih vlog izhaja, da so tožniki 22. in 23. 2. 2018 na terenu ugotovili, da je bila na njihovi nepremičnini postavljena gradbiščna ograja, da na njej stojijo gradbeni stroji in da so se gradbena dela izvajala 1 m v notranjost parcele, kar je razvidno tudi iz priloženih fotografij, sprememba tožbe pa je bila vložena šele 11. 4. 2018. To stališče potrjujeta tudi izpovedbi prvega in tretjega tožnika. Iz fotografij, priloženih tožbi, ki so bile posnete 5. 3. 2018, izhaja tudi, da je že tedaj obstajal nasip. Če so ga tožniki fotografirali, so bili z njim seznanjeni. Napačna je presoja sodišča, da so tožniki za dodatna motenja izvedeli 12. 3. 2018. Tožniki za konkretno pravno varstvo nimajo pravnega interesa, saj so celo sami navedli, da je toženka z gradbenimi deli že zaključila. Sodna praksa ugotovitvenih zahtevkov ne dovoljuje kot samostojnih zahtevkov, ampak le ob restitucijskih in prepovednih. Tožniki glede gradbenih del, gradbiščne ograje in gradbenih strojev niso vložili restitucijskega zahtevka, prepovedni pa ni potreben. Do navedb glede pravnega interesa se sodišče ni niti opredelilo. Tožniki niso upravičeni do posestnega varstva, ker niso izvrševali posesti na svoji nepremični. V postopku za razlastitev so namreč tožniki trdili, da so od začetka gradnje Centra onemogočeni v dostopanju do parcele in njenem gospodarskem koriščenju. Ugotovitev, da so spremljali situacijo na terenu, ne zadošča za obstoj posesti. V zvezi s to predpostavko se je sodišče nepravilno oprlo na verodostojnost izpovedbe dveh tožnikov. Sodišče se ni opredelilo do tega, kako, kdaj in kje je prišlo do motenja posesti z gradbenimi deli. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta kolesarska steza in hodnik za pešce v celoti na toženkini nepremičnini in ni razvidno, da bi bila kakšna gradbena dela opravljena na nepremičnini tožnikov. Tožbeni zahtevek glede nasipa je neutemeljen, ker je uspela dokazati, da je po prejemu izvedenskega mnenja naročila odstranitev tega dela s parcele tožnikov, kar obširneje tudi utemeljuje. V zvezi s slednjim uveljavlja več procesnih kršitev, predvsem v zvezi z določbami o dokazovanju. Navaja še, da ugotovitev lastninske pravice tožnikov ne sodi v izrek izpodbijanega sklepa. Sodišče je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v izreku sklepa navedlo, da sega nasip v predmetno nepremičnino 8 km2, namesto 8 m2, kot je ugotovil izvedenec. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje nobene obrazložitve glede zatrjevanega motilnega ravnanja z gradbenimi stroji. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožniki v tej pravdi zahtevajo posestno varstvo. V bistvenem trdijo, da toženka neutemeljeno izvaja gradbena dela na nepremičnini v posesti tožnikov. Te trditve so po vsebini trditve o motenju posesti. Pritožbeni pomisleki toženke glede tega so zmotni. Določanje poteka meje ni bistvo konkretnega spora, ampak le spremljajoča okoliščina z vplivom na utemeljenost zahtevkov.

6. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.

Glede tožbenega zahtevka po spremembi tožbe

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe z dne 11. 4. 2018 (II. točka izreka). Strinjati se je s presojo sodišča prve stopnje, da je takšen sklep smotrno izdati zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama glede vprašanja motenja posesti oziroma v povezavi z vsemi motilnimi dejanji, ki izvirajo iz gradnje kolesarske steze in hodnika za pešce (torej iz istega vzroka) in posegajo na isto sporno nepremičnino. Toženkino stališče, da sprejeti presoji o smotrnosti nasprotuje dejstvo, da so med pravdnima strankama odprti še postopek III P 961/2017 in nekateri drugi (upravni) postopki, je zmotno, saj gre v teh drugih postopkih za pravna razmerja, temelječa na drugačni pravni podlagi.

8. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.

9. Drži namreč, kar navaja toženka v pritožbi2, da so tožniki, glede na trditve v tožbi, že 22. in 23. 2. 2018 ugotovili, da je vsaj 1 m v njihovo nepremičnino postavljena gradbiščna ograja in da na njej stojijo oziroma se vozijo gradbeni stroji. Tožniki so torej za te posege res vedeli več kot 30 dni pred spremembo tožbe 11. 4. 2018. Enako izhaja tudi iz tožbi priloženih fotografij in izpovedb prvega ter tretjega tožnika. Sodišče prve stopnje je zato napačno presodilo ugovor nepravočasnosti ugotovitvenega in prepovednega zahtevka glede omenjenih motilnih ravnanj.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pri presoji pravočasnosti spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na nasip (ugotovitveni, prepovedni in restitucijski zahtevek) spregledalo, da so tožniki za takšno poseganje očitno vedeli že več kot 30 dni pred uveljavljanjem spremembe. Kot pravilno opozarja pritožba, je iz tožbi priloženih fotografij, posnetih 5. 3. 2018 (prilogi A25, 26), razvidno, da se je na gradbišču nasip nahajal že tega dne. Tožniki so bili torej z njim seznanjeni najkasneje s trenutkom, ko so bile fotografije posnete. To še toliko bolj ob upoštevanju njihovih trditev, da so redno sami spremljali dogajanje na terenu in logičnega dejstva, da je predstavljala postavitev nasipa (za kolesarsko stezo in hodnik za pešce) eno izmed prvih gradbenih dejanj. Pritožbeno sodišče dodatno prepričuje še okoliščina, da tožniki po tem, ko je toženka pravočasnosti obravnavanih zahtevkov nasprotovala, niso ponudili tehtnih nasprotnih trditev, ki bi lahko pripeljale do drugačnih zaključkov.

11. Na tožnikih sta bila trditveno in dokazno breme, da je do motilnih dejanj, na katera se sklicujejo v spremembi tožbe, prišlo šele na dan 11. 3. 2018, vendar tega bremena niso zmogli. Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka3 kot prepozna zavrže. Upoštevaje slednje je odpadla potreba po odgovoru na obširne pritožbene navedbe v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka in procesnimi kršitvami v tem delu.

Glede v tožbi postavljenega tožbenega zahtevka

12. Tožniki so v pravočasno postavljenem zahtevku zahtevali ugotovitev obstoja motenj na njim lastni nepremičnini v obliki poseganja z gradbenimi deli ter prepoved takšnih ravnanj v bodoče. 13. Toženka neutemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje glede obstoja (zadnje mirne) posesti tožnikov na nepremičnini parc. št. 1 in glede obstoja motilnih dejanj v zvezi z gradbenimi deli. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z jasnimi, logičnimi in dokazno podprtimi zaključki sodišča prve stopnje. Dokazna ocena glede navedenega je natančna, podprta s prepričljivimi argumenti ter skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji to sodišče v celoti pridružuje in se nanjo sklicuje. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v tem delu izpodbijanega sklepa ne bi bila (ustrezno) ovrednotena.

14. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede obstoja posesti tožnikov na sporni nepremičnini, pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da toženka z izpostavljanjem trditev tožnikov v postopku razlastitve (da je njihova nepremičnina zanje izgubila gospodarski pomen s trenutkom začetka gradnje Centra, ko jim je bilo onemogočeno dostopanje in gospodarsko koriščenje nepremičnine), sprejete presoje ne more omajati. Povzete trditve so bile podane z namenom doseganja drugačnega namena v upravnem postopku in jih (tudi zaradi izvzetosti iz relevantnega konteksta) v konkretni pravdi ni mogoče uporabiti v breme tožnikom. Poleg tega posest na nepremičnini ni pogojena zgolj z njenim obdelovanjem, ampak tudi drugačnim (kakršnimkoli) koriščenjem. Iz istega razloga gre kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi posestnega varstva tistim tožnikom, ki so (upoštevaje izpovedbo prvega tožnika) v zadnjem času opustili delo na nepremičnini.

15. Presoja sodišča prve stopnje glede obstoja obravnavanih motilnih ravnanj ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja. Kot je pokazal dokazni postopek (sploh priložene fotografije, na katere se v tem delu sklicuje tudi sodišče prve stopnje), so gradbena dela potekala na celotnem spornem območju. Ker torej tak zaključek izhaja iz ostalih dokazov, (izrecna) ugotovitev izvedenca v tej smeri niti ni bila potrebna. Njegova ugotovitev, da sta kolesarska steza in hodnik za pešce v celoti izgrajena na toženkini nepremičnini, pa ne izključuje sklepa, da so se dela za njeno izgradnjo izvajala na širšem območju.

16. Odločitev o motilnem ravnanju je tudi zadostno in ustrezno obrazložena. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, s kakšnimi gradbenimi deli (kdaj in kje) naj bi toženka motila posest tožnikov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za opredelitev posegov zadostuje pojem gradbenih del. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem oziru ni podana.

17. Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena.4 Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.

Sklepno

18. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi v zgoraj opredeljenem delu delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. alineje 365. člena v zvezi s 366. členom in 1. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo, tako kot to izhaja iz I. točke izreka predmetnega sklepa. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. alineja 365. člena ZPP).

19. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških, hkrati pa odločilo tudi o pritožbenih (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. V predmetni zadevi sta stranki uspeli vsaka s približno polovico svojih zahtevkov oziroma ugovorov. Stroški obeh pravdnih strank so bili približno enako visoki, saj sta obe zastopala odvetnika, vsaka pa je krila tudi polovico stroškov izvedenca. V pritožbenem postopku je toženka uspela le delno, tožnikom pa so nastali stroški z odgovorom na tožbo, ki je vseboval delno utemeljene ugovore. Upoštevaje nanizane okoliščine, gre v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča za situacijo, ki upravičuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je v III./1. tč. izreka izpodbijanega sklepa nepremičnino očitno pomotoma označilo s parc. št. 2, vendar je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je obravnavalo motenje posesti na (pravi) nepremičnini parc. št. 1. 2 S temi navedbami pa zgolj ponavlja ugovore glede pravočasnosti iz postopka pred sodiščem prve stopnje. 3 Pritožbeno sodišče je zavrglo tako tisti del spremenjenega tožbenega zahtevka, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo, kot tudi tisti, ki ga je zavrnilo (zahtevek, ki se nanaša na prepoved in restitucijo ugotovljenih motilnih ravnanj znotraj eno metrskega varovalnega pasu na nepremičnini ID znak parcela 0005). 4 Sodišče se je posredno opredelilo do navedb toženke v tej smeri v 26. tč. obrazložitve.