Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, temveč lahko ukrep na tej zakonski podlagi tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazane identitete, kot utemeljeno opozarja tudi tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi tožena stranka v izpodbijanem sklepu tega, zakaj dvomi v zatrjevano istovetnost tožnika, ni prepričljivo obrazložila zgolj z navedbo, da zaradi odsotnosti tožnikovih osebnih dokumentov dvomi v identiteto tožnika, med tem ko kakršnihkoli drugih razlogov za podkrepitev svojega dvoma v tožnikovo istovetnost v izpodbijanem aktu ni ugotavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-205/2015/3 (1313-10) z dne 23. 10. 2015 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa, do pravnomočnosti odločitve, prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni ter ga premestiti v Azilni dom v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1. 1991 v kraju Lagman, državljanu Afganistana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju: Center) do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 22. 10. 2015 od 17.50ure do dne 22. 1. 2016 do 17.50 ure.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 22. 10. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje ni posedoval osebnih dokumentov, saj je imel pri sebi samo odločbo o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji z dne 18. 10. 2015. Ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena šele, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Prosilec pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Na vprašanje uradne osebe ali je imel kakšen osebni dokument, je prosilec odgovoril, da potuje brez dokumentov, ker je potoval ilegalno. Mislil je, da jih zato ne bo potreboval, zato je taskiro pustil doma. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti. Tožena stranka je zato tožniku gibanje omejila na prostore Centra, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je v konkretnem primeru uporabila strožji ukrep pridržanja na Center in se sklicuje na sodno prakso ter poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let. Navaja tudi, da so prosilcu v Centru na voljo oblačila, ki jih zagotavlja Center ter da mu je omogočen dostop do računalnika, oziroma svetovnega spleta, ter da ima dostop do svojih oblačil, kadilnice, javne telefonske govorilnice, gibanja na svežem zraku, ima pa tudi dostop do zasebnih obiskov in obiskov pravnih zastopnikov ali uradnih oseb.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ob sklicevanju na izpostavljene sodne odločbe navaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost. Namreč se ukrep na tej zakonski podlagi prosilcu odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost prosilčeve identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tega dvoma pa v tožnikovem primeru tožena stranka ni utemeljila. Nadalje uveljavlja, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center tudi ni nujen, kar obrazloženo utemeljuje. Sodišču glede na navedeno predlaga, da naj izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da zahtevi za izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve ugodi in stanje uredi tako, da mora tožena stranka po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru. Tožnik se namreč v Centru počuti izredno slabo. Zato mu bo bivanje v Centru prizadejalo nepopravljivo škodo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 5. 11. 2015 v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je na posebno vprašanje, ali ima pri sebi kakšen osebni dokument s fotografijo, sodišču predložil barvno fotokopijo svojega rojstnega lista – taskire (tožbena priloga A4), ki jo je prejel po elektronski pošti dne 4. 11. 2015 in vsebuje enake osebne podatke, kot jih je navedel tožnik na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi, enako kot pred tem že v postopku pred toženo stranko.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Slednja določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko se je v izpodbijanem sklepu oprla na določila 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Namreč glede dokaznih standardov v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti se je že izoblikovala in ustalila upravno-sodna praksa, saj sta se o tem v primerljivih zadevah že večkrat izrekla tako Upravno sodišče (na primer v sodbi št. I U 1369/12), kot tudi Vrhovno sodišče (na primer v sklepu št. I Ip 400/12)), v katerih sta, med drugim, izrazila stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, temveč, da lahko ukrep na tej zakonski podlagi tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazane identitete, kot utemeljeno opozarja tudi tožnik v tožbi. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 46/2010 izpostavilo tudi stališče, da je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj tožnik ni mogel predložiti osebnega dokumenta.

10. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu tega, zakaj dvomi v zatrjevano istovetnost tožnika, ni prepričljivo obrazložila zgolj z navedbo, da zaradi odsotnosti tožnikovih osebnih dokumentov dvomi v identiteto tožnika, med tem ko kakršnihkoli drugih razlogov za podkrepitev svojega dvoma v tožnikovo istovetnost v izpodbijanem aktu ni ugotavljala. Navedla je le, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, kar pa ne zadostuje v upravno sodni praksi izoblikovanemu standardu ugotavljanja utemeljenosti dvoma v verodostojnost zatrjevane identitete, ki med drugim izhaja iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča v primerljivih zadevah št. I U 1510/2015 z dne 29. 10. 2015 in I U 1539/2015 z dne 3. 11. 2015. Poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi dne 5. 11. 2015, ko je bil ustno zaslišan, predložil kopijo dokumenta s fotografijo, za katerega je povedal, da ga je po elektronski pošti prejel istega dne, to je 5. 11. 2015, in da je to njegov rojstni list. Tožnik pa, ko je bil ustno zaslišan, tudi ni izkazoval kakršnihkoli znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja v zvezi z njegovo identiteto.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni sledila ustaljeni pravno-sodni praksi, ker ni prepričljivo ugotovila dvoma v zatrjevano identiteto tožnika, zato po presoji sodišča tudi ni pravilno uporabila določil 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 4. odstavkom istega člena. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1.odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep odpravilo.

K točki 2:

12. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

13. V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (3. odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladni z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

14. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe določno podal zahtevek, na kakšen način naj sodišče v skladu z določilom 3. odstavka 32. člena ZUS-1 do pravnomočnosti odločitve začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Konkretno in določno opredeljeno je tudi navedel, zakaj in kakšna nepopravljiva škoda mu lahko nastane, če bo odločba tožene stranke postala pravnomočna.

15. Po presoji sodišča se je v obravnavani zadevi začasna ureditev stanja kot verjetna izkazala za potrebno, saj tožniku, ki se po svojih navedbah v Centru počuti izredno slabo in ga začenja postajati strah, tudi po presoji sodišča izrečeni sporni ukrep že po svoji naravi povzroča resne posledice, saj dni brez osebne svobode ni mogoče nadomestiti. Zato je o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo tako, da se tožnika do pravnomočnosti odločitve premesti iz Centra v Azilni dom v Ljubljani. Če bi namreč v primeru vložene pritožbe zoper predmetno sodbo in sklep v nadaljevanju predmetnega upravno sodnega postopka Vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo, se ne bi dalo več odpraviti posledic, da je bil tožnik do pravnomočne odločitve neutemeljeno v Centru za tujce v Postojni.