Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba III U 159/2020-11

ECLI:SI:UPRS:2024:III.U.159.2020.11 Upravni oddelek

stroški odvetnika bistveno manjše plačilo za delo neenaka obravnava odvetniška tarifa nagrada za študij spisa obrazložitev odločbe neobrazložena odločba
Upravno sodišče
30. maj 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Toženka se je, čeprav je tožnik nagrado uveljavljal kot nagrado za študij spisa po tar. št. 46/1 OT, pri odmeri oprla na tar. št. 39/2 OT, torej jo je odmerila kot nagrado za pregled spisa, ne da bi pojasnila, zakaj je nagrado opredelila in odmerila drugače, kot jo je uveljavljal tožnik. Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da svoje odločitve v tem delu toženka ni obrazložila, kot zahteva zakon.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1211/2020 z dne 29. 7. 2020 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom Bpp 1211/2020 z dne 29. 7. 2020 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice Bpp 1211/2020 z dne 1. 7. 2020 v višini 218,64 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 266,74 EUR; višji tožnikov zahtevek pa se zavrne. Iz II. točke izreka sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa; iz III. točke izreka pa je še razvidno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo toženke Bpp 1211/2020 z dne 1. 7. 2020 upravičencu A. A. dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I Kpr 58916/2019 od 30. 5. 2020 dalje; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in listinami glede zastopanja upravičenca ter predlagal, da se mu za dotlej opravljene storitve prizna skupaj 801,69 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot obrazlaga, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter vrednosti točke 0,60 EUR. Po tar. št. 39/1 OT je tožniku za uvodni posvet z upravičencem v trajanju do ene ure priznala nagrado v višini 50 točk (2 x 25 točk za vsake začete pol ure posveta) in po tar. št. 39/2 OT za uvodni pregled spisa v trajanju do ene ure nagrado v višini 50 točk (2 x 25 za vsake začete pol ure pregleda), kar je po oceni toženke primerno glede na zahtevnost postopka. Po tretji alineji tar. št. 9/1 OT je tožniku za zastopanje upravičenca na zaslišanjih prič dne 10. 7. 2020 priznala nagrado v višini 80 točk (1/2 od 160 točk). Pri tem navaja, da je tožnik to nagrado sicer priglasil trikrat (za vsako zaslišanje posebej), vendar mu je priznala le eno nagrado, ker se po ustaljeni sodni praksi (sodba Upravnega sodišča I U 1356/2019 z dne 6. 5. 2020) šteje, da gre v takem primeru za enotno zaslišanje v preiskavi. Vse tri priče so bile tudi zaslišane na isti dan. Tožniku je dalje po prvem odstavku 6. člena OT priznala urnino za udeležbo na narokih za zaslišanje prič, ki so trajali več kot eno uro, in sicer skupno 75 točk (3 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro), ter po četrtem odstavku 6. člena OT zaradi udeležbe na navedenih narokih nadomestilo za odsotnost iz pisarne v skupni višini 40 točk (2 x 20 točk za vsako stran vožnje v trajanju do ene ure). V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na obvezno razlago, ki jo je glede OT sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS) dne 12. 7. 2016 (v nadaljevanju: razlaga UO OZS z dne 12. 7. 2016) in katera da je na podlagi drugega odstavka 19. člena OT za sodišče zavezujoča, je toženka pojasnila, da je sodišče vezano le na Ustavo Republike Slovenije in zakon. Po tretjem odstavku 11. člena OT je tožniku priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 11,8 točke, ki jih je odmerila kot 2 % od nagrade do 1.000 točk, pri čemer je skladno z ustaljeno prakso upoštevala polno nagrado v višini 590 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez polovičnega znižanja po petem odstavku 17. člena ZOdv. Skupna višina tako priznane nagrade in pavšalnih izdatkov je 306,8 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 184,08 EUR. Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine za enajst voženj od ... na Okrožno sodišče v Kopru in nazaj v skupni višini 32,56 EUR (88 km x 0,37 EUR); pri tem se je oprla na spletne podatke Google Zemljevid, po katerih najbližja cestna razdalja med središčem ... in središčem Kopra v eno smer znaša 44 km. Na podlagi predloženih parkirnih lističev so bili tožniku po istem členu OT priznani tudi izdatki parkirnine v višini 2,00 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov 218,64 EUR priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 48,10 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 266,74 EUR.

Vsebina tožbe

3.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, kot navaja, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev načela pravne države in načela enakosti pred zakonom (2., 14. in 22. člen Ustave). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade, prizna še nagrada 437,58 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 533,85 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), iz katerega izhaja, da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom pa velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

5.Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje tam presojanega izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Izpostavlja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

6.Kot še navaja tožnik, primerjava nagrad po OT in po v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnem Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik SICT) kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 30,00 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 38,00 EUR (41. člen Pravilnika SICT). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 15,00 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 38,00 EUR. Tako bo odvetnik za uro in pol trajajoči narok prejel 15,00 EUR, izvedenec pa (poleg nagrade za narok) za enako trajajoče dejanje 114,00 EUR, torej bo plačan desetkrat več kot odvetnik. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 11,00 EUR (četrti odstavek 41. člena Pravilnika SICT), medtem ko odvetniku za to pripada 20 točk ali 12,00 EUR (6. člen OT), pri čemer bo kot izvajalec BPP prejel le 6,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 51,00 EUR (prvi odstavek 39. člena Pravilnika SICT), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 60,00 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 30,00 EUR. Po 47. členu Pravilnika SICT se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, zato tožnik predlaga, da sodišče prekine sodni postopek in začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

7.Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nepravilno odmerila nagrado za zastopanje upravičenca na narokih za zaslišanje prič, saj je ob sklicevanju, da gre za enoten postopek, odmerila eno nagrado v višini 80 točk (1/2 od 160 točk). Pri tem se je sklicevala na sodbo I U 1356/2019. V njej je Upravno sodišče res zavzelo stališče, da gre v primeru, ko je v kazensko-preiskovalnem postopku na isti dan zaslišanih več prič, za enotno zaslišanje v preiskavi, zato nagrada nastane samo enkrat, vendar pa je to stališče v nasprotju z razlago UO OZS z dne 12. 7. 2016, na katero je toženka vezana. Tudi sicer nikjer v OT ni določeno, da več preiskovalnih dejanj predstavlja zgolj en narok oziroma eno dejanje, četudi so opravljeni na isti dan. To stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017 in I U 150/2019 z dne 28. 5. 2019. Tožnik še navaja, da je uveljavljal tudi nagrado za porabljeni čas študija spisa do dveh ur v vrednosti 200 točk, vendar mu je toženka priznala nagrado le za eno uro pregleda, kar je po tožnikovem mnenju neprimerno glede na zahtevnost postopka, obrazložitev toženke pa je tudi sicer pavšalna, saj ni navedla razlogov, iz katerih bi izhajalo, na podlagi česa je ocenila zahtevnost postopka. Tožnik v tej zvezi pojasnjuje, da je naročil fotokopije celega spisa, ki je obsegal 72 strani, zato za njegov pregled in študij ni zadoščala zgolj ena ura.

8.Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel odločbo Bpp 1211/2020 z dne 1. 7. 2020, stroškovnik z dne 21. 7. 2020, pojasnilo UO OZS z dne 12. 7. 2016, predlagal pa je tudi svoje zaslišanje.

Nadaljnji potek upravnega spora

9.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

10.Sodišče je o tem upravnem sporu s poslano tožbo obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta sodni postopek.

11.V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

12.Tožba je utemeljena.

13.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost (glede na vsebino tožbenega predloga) izpodbijanega dela sklepa toženke z dne 29. 7. 2020, tj. zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku zavrnila obravnavano tožnikovo zahtevo za priznanje nagrade in odmero stroškov za izvajanje BPP.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

14.Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

15.Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

16.Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

17.Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izrekalo Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako; če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.

18.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje v omenjeni zadevi obravnavanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

19.Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravica do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, do prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče ponovilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

20.Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

21.Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, katerega vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

22.Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

23.Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv), pravno podlago za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa Pravilnik SICT, sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik SICT urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik SICT v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik SICT, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

24.Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

25.Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih izpostavlja tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče torej zaključuje, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo ponovi, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se tožnikove navedbe bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

26.Ker torej, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede nagrade za zagovor oziroma zastopanje v predhodnem postopku ter za udeležbo na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave

27.Tožnik ugovarja, da mu je toženka napačno odmerila nagrado za zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih treh prič, za kar mu je priznala (eno) nagrado v višini 80 točk (1/2 od 160 točk) po tretji alineji tar. št. 9/1 OT, in sicer ob razlogovanju, da so zaslišanja prič, opravljena na isti dan, kontinuirano dejanje, torej en narok. Pri tem se je sklicevala na sodbo I U 1356/2019 z dne 6. 5. 2020 in tam zavzeto stališče, da udeležba odvetnika na več zaporednih zaslišanjih prič ali obdolžencev na isti dan v isti kazenski zadevi predstavlja en narok, saj ni eksplicitno določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem zaslišanju. Tožnik trdi nasprotno, da je treba vsako zaslišanje šteti za posamezno dejanje, pri čemer se opira na obvezno razlago UO OZS z dne 12. 7. 2016 ter sodbi tega sodišča I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017 in I U 150/2019 z dne 28. 5. 2019.

28.Iz relevantnega besedila tarifne številke 9 OT je razvidno, da je višina nagrade (število točk), ki pripada odvetniku v kazenskih zadevah za zagovor ali zastopanje v predhodnem postopku ter za udeležbo na preiskovalnih ali drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave, odvisna od višine kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje. Da je glede na navedeno v obravnavani zadevi uporabljiva določba tretje alineje 1. točke tar. št. 9 OT, ki določa nagrado v višini 160 točk, ni sporno, pač pa je sporno, ali se prizna nagrada za zaslišanje vsake priče posebej.

29.Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba najprej pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi, sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka tožniku za zastopanje upravičenca na treh preiskovalnih zaslišanjih pravilno odmerila eno samo nagrado.

30.Sodišče ugotavlja, da v OT ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave oziroma v predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, če je bilo vse opravljeno na isti dan. Takšno stališče, kot pravilno meni tožnik, nima podlage v OT. Glede na povedano bi morala toženka vsako zaslišanje priče šteti za posamezno preiskovalno dejanje oziroma zaključen narok, na kar kaže tudi to, da je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju in da se na vsak posamezni zapisnik o zaslišanju na koncu podpišejo vsi prisotni in se s tem narok zaključi (vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok). Da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru, kažejo tudi upravni spisi zadeve, iz katerih izhaja, da so bili v zadevi napravljeni trije zapisniki o zaslišanju priče: prva je bila kot priča zaslišana B. B., zaslišanje katere se je začelo ob 9.00 in končalo ob 9.38 uri, nato je bil zaslišan C. C., čigar zaslišanje se je začelo ob 9.44 in končalo ob 10.05 uri, kot zadnja pa je bila zaslišana Č. Č., zaslišanje katere se je začelo ob 11.00 in končalo ob 11.15 uri; za vsako zaslišanje je bil torej sestavljen ločen zapisnik o zaslišanju priče. Toženka bi glede na obrazloženo morala vsako zaslišanje šteti za posamezno preiskovalno dejanje in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej. Takšno stališče izhaja tudi iz večinske novejše upravnosodne prakse (glej sodbe tega sodišča I U 1954/2019 z dne 9. 9. 2021, I U 1699/2019 z dne 26. 10. 2022, II U 373/2020 z dne 6. 4. 2023, I U 1406/2020 z dne 25. 8. 2023 in II U 204/2021 z dne 18. 10. 2023).

Glede nagrade za pregled oziroma študij spisa

31.Tožnik ugovarja še, da je uveljavljal nagrado za študij spisa, in sicer za dve uri študija v višini 200 točk, z izpodbijanim sklepom pa mu je toženka po tar. št. 39/2 OT priznala nagrado za uvodni pregled spisa v trajanju do ene ure v višini 50 točk, kar je po njeni oceni primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka, česar pa ni obrazložila.

32.Kot ugotavlja sodišče, je iz stroškovnika z dne 21. 7. 2020 razvidno, da je tožnik nagrado za študij spisa priglasil po tar. št. 46/1 OT. Tarifna številka 46 je uvrščena v XXVI. poglavje posebnega dela OZ, ki ureja vrednotenje storitev, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi. Po 1. točki te tarifne številke pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk. Nagrada za preglede spisov, listin in druge dokumentacije pa je opredeljena v tarifni številki 39 OT, iz katere izhaja, da lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Toženka se je, čeprav je tožnik nagrado uveljavljal kot nagrado za študij spisa po tar. št. 46/1 OT, pri odmeri oprla na tar. št. 39/2 OT, torej jo je odmerila kot nagrado za pregled spisa, ne da bi pojasnila, zakaj je nagrado opredelila in odmerila drugače, kot jo je uveljavljal tožnik. Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da svoje odločitve v tem delu toženka ni obrazložila, kot zahteva zakon (prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi z 228. členom tega zakona in drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Ker izpodbijani sklep nima konkretno obrazloženih razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku v tem delu, ga ni mogoče preizkusiti, to pa je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), ki jo bo morala toženka v ponovnem postopku odpraviti.

33.Ker je iz navedenega razvidno, da toženka izpodbijanega zavrnilnega dela I. točke izreka svojega sklepa ni v celoti obrazložila tako, da bi bilo njeno odločitev mogoče preizkusiti; da v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči, upoštevajoč stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1)

34.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in sklep v izpodbijanem delu odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, upravičenec do BPP kot stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa, čeprav mu je bila dana možnost za to, v tem sodnem postopku ni sodeloval (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem sodišče dodaja, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), saj ugotovitve postopka zanesljive podlage za to ne dajejo, pa tudi narava obravnavane zadeve tega ne terja.

K II. točki izreka

35.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na to, da je bila tožba vložena po odvetniku D. D. kot tožnikovemu pooblaščencu (ki mu je nato sicer tožnik preklical pooblastilo), odločitev o tožbi pa je bila sprejeta brez glavne obravnave, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (glej 3. člen omenjenega Pravilnika, drugi odstavek). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks. Ker tožnik sedaj nima pooblaščenega odvetnika, ki bi bil zavezanec za DDV, prav tako ni izkazano, da je bil takšen zavezanec omenjeni odvetnik, dokler je zastopal tožnika (v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je tožnikova in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljanega 22 % DDV za odvetniške storitve pooblaščenca ni priznalo. Prisojeni znesek povračila stroškov mora toženka plačati tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

36.Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo to sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Ta določba je bila nato spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.

2Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 10. 3. 2020.

3Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.

4Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia