Up-320/05 - 5

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 204/2005 z dne 11. 3. 2005 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 194/2002 z dne 13. 12. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožnikovo tožbo na ugotovitev obstoja denarne terjatve. Ugotovilo je, da je bila po pravnomočnosti sklepa o zaključku stečajnega postopka tožena stranka (stečajni dolžnik) izbrisana iz sodnega registra. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožnik ni pritožil, eno leto in pol po izdaji tega sklepa pa je predlagal nadaljevanje postopka. Sodišče prve stopnje je predlog za nadaljevanje postopka zavrnilo. Štelo je, da ni izkazano pravno nasledstvo tožene stranke. Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožnikovo pritožbo zoper takšno odločitev. Zavzelo je stališče, da po pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe ni mogoče predlagati nadaljevanja postopka.

2.Zoper sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za nadaljevanje postopka vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi ugovarja pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da ni izkazano pravno nasledstvo tožene stranke. Meni, da so stečajni upniki, na katere je bilo ob zaključku stečajnega premoženja preneseno preostalo premoženje tožene stranke, njeni singularni pravni nasledniki. To naj bi izhajalo tudi iz odločb Vrhovnega sodišča št. VS06238 z dne 4. 10. 2001 in št. VS40405 z dne 12. 4. 2001. Meni tudi, da je z izbrisom tožene stranke iz sodnega registra prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu, kar je imelo za posledico prenehanje teka vseh rokov za pravdna dejanja in s tem tudi roka za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe. Stališče Višjega sodišča o pravnomočnosti tega sklepa naj bi bilo zato povsem napačno. Zato naj bi mu bile kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave. Ob tem se sklicuje tudi na odločitve Vrhovnega sodišča št. VS40184 z dne 4. 12. 1998, št. VS31505 z dne 11. 6. 2003 in št. VS40617 z dne 5. 12. 2002, iz katerih naj bi bila razvidna pravilna uporaba pravil o prekinitvi postopka. Z zavrženjem tožbe naj bi mu bila kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklepa sodišč, s katerima je bil zavrnjen njegov predlog za nadaljevanje postopka. Navedbe pritožnika, ki se nanašajo izključno na sklep o zavrženju tožbe, zato ne morejo biti predmet obravnave Ustavnega sodišča v postopku s to ustavno pritožbo. Glede na to se je Ustavno sodišče osredotočilo le na obravnavo očitkov pritožnika v zvezi s sklepoma o zavrnitvi predloga za nadaljevanje postopka.

4.Pritožnik oporeka stališčema sodišč, da ni izkazano pravno nasledstvo tožene stranke in o pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe, ki preprečuje nadaljevanje sodnega postopka. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Ustavnopravno relevantni bi sicer lahko bili očitki pritožnika o očitni napačnosti izpodbijanih sklepov in o odstopu od sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko namreč kršena tudi z izdajo očitno napačne sodne odločitve, ki ji je mogoče očitati samovoljnost, in kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnik teh kršitev ni izkazal.

5.Stališču sodišč, da stečajnih upnikov, na katere je bilo po zaključku stečajnega postopka preneseno preostalo premoženje stečajne mase, ne gre šteti za pravne naslednike stečajnega dolžnika, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Iz sodb Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje pritožnik, tudi ne izhaja, da bi takšno stališče odstopalo od ustaljene sodne prakse. Gre namreč za različne primere. V obravnavani zadevi je bilo preostalo premoženje stečajne mase preneseno na stečajne upnike stečajnega dolžnika. Iz citiranih sodb pa izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da so pravni nasledniki družbe, ki je prenehala obstajati, delničarji (družbeniki) te družbe, glede premoženja, ki je bilo ob prenehanju družbe preneseno nanje. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je stečajno sodišče, na podlagi ugotovitve, da bi nadaljnja izvedba postopka povzročila nesorazmerne stroške, ustavilo nadaljnje vnovčenje razdelitvene mase in zaključilo stečajni postopek zoper toženo stranko, preostalo premoženje pa preneslo na posamezne stečajne upnike (170. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – ZPPSL), tudi stališču Višjega sodišča o pravnomočno končanem sodnem postopku, katerega nadaljevanje je predlagal pritožnik, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Ob predpostavki, da tožena stranka, ki je prenehala obstajati, ni imela pravnih naslednikov, namreč ni moglo priti do prekinitve postopka po tretji točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Glede na določbo prvega odstavka 208. člena ZPP bi namreč le v primeru pravnega nasledstva bili izgledi, da se bo prekinjeni postopek lahko tudi nadaljeval. To pa pomeni, da z navedbami, da ni tekel rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, zaradi česar ta sklep ni mogel postati pravnomočen, pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Ob ugotovitvi, da ni prišlo do prekinitve postopka, pa je nebistveno tudi sklicevanje pritožnika na odločitve Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da med prekinitvijo postopka ne tečejo roki za pravdna dejanja.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan