Up-220/03 - 6

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. Z., ki jo zastopa C. C. iz V. V., njo pa A. A., ter Č. Č. iz U. U., ki ga zastopa skrbnica D. D. iz Š. Š., njo pa A. A., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 938/2001 z dne 17. 1. 2003 se zavrže.

2.

Ustavna pritožba B. B. in Č. Č. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 938/2001 z dne 17. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.

A. A. je vložil ustavno pritožbo zoper v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da jo vlaga v imenu B. B., Č. Č. in E. E. kot pooblaščenec dedičev denacionalizacijske upravičenke F. F. in denacionalizacijskega upravičenca G. G. in v svojem imenu, kot nečak in dedič žene denacionalizacijskega upravičenca. Pozvan na predložitev pooblastil je predložil pooblastila za B. B. in Č. Č., za E. E. pa je navedel, da je pokojna.

2.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče ugodilo tožbi Državnega pravobranilstva, in odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka (končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Velenje št. 321-140/93-03 z dne 23. 8. 1994 in s pravnomočno dopolnilno odločbo z isto številko z dne 28. 12. 1994) ter zadevo Ministrstvu vrnilo v nov postopek.

3.

Pritožniki obnovi denacionalizacijskega postopka nasprotujejo. Menijo, da obnova denacionalizacijskega postopka ni mogoča, ker je odločba o jugoslovanskem državljanstvu za denacionalizacijskega upravičenca pravnomočna. Izpodbijani odločitvi zato očitajo pomanjkanje pravne argumentacije in arbitrarno poseganje v že pravnomočne odločbe. Zatrjujejo kršitev 2., 14., 18., 21., 26. in 33. člena Ustave.

B.

4.

Okoliščina, da je Č. Č. umrla, ne more pomeniti, da lahko pooblaščenec ustavno pritožbo vloži brez ustreznega pooblastila. Ker A. A. ni priložil ustreznega pooblastila ne od dedičev ne od skrbnika zapuščine (131. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD), je Ustavno sodišče štelo, da je v tem delu ustavno pritožbo vložil A. A. A. A. pa zgolj z zatrjevanjem, da je nečak žene denacionalizacijskega upravičenca še ni izkazal, da bi bil tisti, ki bi mu bila z izpodbijanima posamičnima aktoma kršena človekova pravica in temeljna svoboščina. Za vložitev zahteve za denacionalizacijo sicer zadošča, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano, vendar je bil A. A. v upravnem sporu, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, pooblaščenec pritožnikov (pravnih naslednikov upravičenca do denacionalizacije) in ne stranka. Ustavno sodišče pa v postopku z ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more ugotavljati, ali je poleg pravnih naslednikov, ki jih zastopa, tudi sam pravni naslednik. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, v katerem jo vlaga v svojem imenu in v imenu pok. E. E., zavrglo (1. točka izreka).

5.

V delu, v katerem je A. A. ustavno pritožbo vložil v imenu drugih dveh pritožnikov, pa je ustavna pritožba sicer dopustna, vendar navedbe v ustavni pritožbi ne izkazujejo zatrjevanih kršitev. Pritožnika namreč ustavno pritožbo utemeljujeta z oporekanjem pravilni uporabi prava glede dopustnosti obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe zgolj na kršitev 2. člena Ustave niti ni mogoče sklicevati. Ta člen namreč ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

6.

Za presojo Ustavnega sodišča bi lahko bil relevanten le očitek o neobrazloženosti in arbitrarnosti posega v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, bi lahko šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Vrhovno sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, po katerem za začetek postopka obnove denacionalizacijskega postopka iz razloga po 4. točki 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - ZDen-B) ob smiselni uporabi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91in nasl. - ZDen) zadošča vsaka okoliščina, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve o državljanstvu. Vrhovno sodišče je svojo odločitev, ki temelji na navedenem pravnem stališču, dovolj izčrpno obrazložilo in jo utemeljilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti, argumentirano pa je zavrnilo tudi pritožbeni ugovor, da je obstoj navedenega obnovitvenega razloga mogoče izkazati le z novo in drugačno pravnomočno odločbo o državljanstvu. Zgolj dejstvo, da se pritožnika ne strinjata z izpodbijano odločitvijo in da pravo razumeta drugače od sodišč, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

7.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče njune ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

8.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje ailneje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan