Jedro

Ker je torej sodba o obdolžilnem predlogu postala pravnomočna pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, storilčeva pritožba ni dovoljena, saj zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, ni samostojne pritožbe. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obdolžencu dalo napačen pravni pouk.

Izrek

Pritožba se zavrže. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dne 23. 3. 2012 vloženi predlog storilca J. K. za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje obdolženec, ki v pritožbi obširno pojasnjuje svoje nestrinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede odgovornosti za storjeni prekršek in glede zavrnitve njegovega predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, vendar njegova pritožba ni dovoljena.

Ob prejemu pritožbe in spisa pritožbene zadeve mora pritožbeno sodišče predvsem presoditi dovoljenost in pravočasnost pritožbe. Prvi odstavek 113. d člena ZP-1 določa, da se lahko obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje na njegov predlog pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku oziroma pred izvršitvijo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, takšen predlog pa lahko do pravnomočnosti odločitve o obdolžilnem predlogu obdolženec vloži pri sodišču, ki je izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, po pravnomočnosti pa pri sodišču, ki je pristojno za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tretji odstavek 113.d člena ZP-1 pa določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, ni pritožbe, sklep, s katerim se predlog zavrže ali zavrne, pa se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če je ta pravnomočna, pa v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje 13. 1. 2012 izdalo sodbo o prekršku (listna št. ... do ...), zoper katero je obdolženec 9. 2. 2012 vložil pritožbo (listna št. ... do ...). Obdolženčeva pritožba zoper sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče predložilo Višjemu sodišču v Celju v pristojno reševanje 20. 2. 2012, nato pa je storilec 23. 2. 2012 vložil predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. O obdolženčevi pritožbi zoper sodbo o prekršku je pritožbeno sodišče odločilo 2. 3. 2012 s sodbo PRp 103/2012, ki je obdolženca bila odpravljena 30. 3. 2012, s čimer je sodba prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna (drugi odstavek 199. člena ZP-1), kar je tudi potrjeno s potrdilom o pravnomočnosti na izvirniku sodbe o prekršku prvostopenjskega sodišča (listna št. ...). Po prejemu sodbe Višjega sodišča v Celju je nato prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom izdanim 2. 4. 2012 odločilo tudi o obdolženčevem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Ker je torej sodba o obdolžilnem predlogu postala pravnomočna pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, storilčeva pritožba glede na jasno določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 ni dovoljena. Namreč iz navedene določbe jasno izhaja, da zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, ni samostojne pritožbe. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obdolžencu dalo napačen pravni pouk, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba v osmih dneh od njegovega prejema na Višje sodišče v Celju, saj sodišče ne more z napačnim pravnim poukom obdolžencu dati več pravic, kot mu gre po zakonu. Odločitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo z izpodbijanim sklepom, bo tako obdolženec lahko izpodbijal v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga bo izdalo prvostopenjsko sodišče pristojno za območje, na katerem ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče. Ker je v drugem odstavku 161. člena ZP-1 določeno, da je pritožba med drugim nedovoljena tudi, če pritožba po zakonu ni dovoljena, bi jo moralo kot takšno na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZP-1 zavreči že prvostopenjsko sodišče, vendar ker tega ni storilo, jo je na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo pritožbeno sodišče kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ker je obdolženčeva pritožba bila zavržena, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo tudi, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.