Jedro

Predlagateljica pri postaviti vprašanja izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki sta se razvezala 19. 4. 2001. V pravdi zaradi ugotovitve skupnega premoženja, ki je bila pravnomočno končana 19. 10. 2005, je bilo ugotovljeno, da v njuno skupno premoženje spada tudi stanovanjska hiša – s prvostopenjsko sodbo sta bili sicer pravdni stranki seznanjeni že 15. 12. 2004. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe stanovanjske hiše, in sicer za obdobje od 15. 12. 2004 do 30. 4. 2011. Trdi, da se je iz skupne hiše skupaj z otrokoma izselil zaradi nevzdržnih razmer že 18. 4. 2000, ko mu je sodišče z začasno odredbo dodelilo oba skupna otroka v vzgojo in varstvo. Na ta način je pred nasiljem zaščitil svoja otroka.

2. V postopku je bilo ugotovljeno, da so se v hiši med pravdnima strankama vrstili nenehni prepiri in fizična obračunavanja, ki so bila včasih tako huda, da je morala posredovati tudi policija. Tožnik se je skupaj z otrokoma dokončno odselil iz skupne hiše 18. 4. 2000, že pred tem pa je živel nad garažo. Dne 18. 4. 2000, ko je sodišče z začasno odredbo skupna otroka dodelilo tožniku, so njuna obračunavanja dosegla vrhunec. Tožnik se je s toženko, njenimi sinovi iz prvega zakona in starši prepiral, prišlo pa je tudi do fizičnega obračunavanja. Ugotovljeno je bilo, da tožnik toženki ni grozil s sekiro, da pa je toženka zmerjala tožnika in otroka, da sta ničvredna in da naj se poberejo. Toženka, ki je ves čas štela, da je izključna lastnica hiše in je iz tega razloga tudi zamenjala ključavnico, je tožniku preprečila, da bi se lahko z otrokoma vrnil, pa čeprav samo po njihove osebne in šolske potrebščine. Tožnik in otroci so tako morali vso opremo za vsakdanje življenje, pa tudi šolske potrebščine kupiti na novo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik proti svoji volji ni mogel uporabljati njemu solastnega dela nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato tožniku prisodilo 14.710,95 EUR odškodnine zaradi neupravičene uporabe tuje stvari z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku onemogočila uporabo skupne hiše oziroma da tožnik ni prostovoljno opustil uporabe stanovanjske hiše. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka predlog za dopustitev revizije.Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanja, ali je tožnik ob dejstvu, da je do opustitve uživanja solastnega dela nepremičnine prišlo zaradi njegovega nasilnega ravnanja neposredno pred in ob sami izselitvi upravičen zahtevati nadomestilo za nemožnost uporabe solastne nepremičnine. Meni, da sta sodišči zmotno presodili, da se tožnik ni prostovoljno izselil. Po mnenju toženke je tožnik povzročil (nevzdržne) razmere, ki so privedle do opustitve uporabe njegovega dela nepremičnine. Po oceni toženke tožnik zaradi krivdnega nasilnega ravnanja ni upravičen do plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe stvari. Če tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine v primeru prostovoljne opustitve uporabe nepremičnine, kar izhaja iz odločbe VS RS II Ips 201/2003, mu še toliko bolj ne pripada odškodnina v konkretni zadevi, kjer je do nevzdržnih razmer prišlo zaradi njegovega nasilnega ravnanja. Glede zatrjevanj v smeri, kdo je krivec za nastale nevzdržne razmere, je prvostopenjsko sodišče povedalo, da razmere med strankama niso bistvene za odločitev o zadevi, sodišče druge stopnje pa tem trditvam ni dalo nobene teže oziroma je zmotno zapisalo, da gre za pritožbene novote.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Predlagateljica pri postavitvi vprašanja izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišči namreč nista ugotovili, da je razlog za nevzdržne razmere izključno na strani tožnika, kot to zatrjuje toženka v predlogu. Ugotovljeno je bilo, da sta bili pravdni stranki že dalj časa v sporu in da sta tudi (ob sodelovanju toženkinih sinov iz prvega zakona) medsebojno fizično obračunavali. Sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi dne 18. 4. 2000, ko se je tožnik z otrokoma dokončno odselil iz stanovanjske hiše, do prepira prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika oziroma da bi tožnik tega dne grozil toženki in njenemu sinu s sekiro. Sodišči sta še ugotovili, da je toženka kasneje preprečevala tožniku z otrokoma vstop v hišo, čeprav je želel priti samo po njihove osebne in šolske potrebščine. Glede na povedano pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).