Jedro

Skladno z izvršilnim naslovom, pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 23.11.1994, bi bil upnik upravičen med drugim do plačila glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 do plačila, vendar se sme glede na 2. odst. 64. čl. ZPPSL takšen izvršilni naslov nasproti dolžniku izvršiti samo ob pogojih potrjene prisilne poravnave. Slednja pa upniku ne priznava zakonskih zamudnih obresti, ampak le obresti v višini PIBOR + 1.

Izrek

Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se 2. odst. 1. tč. izreka pravilno glasi: ". v preostalem delu, glede glavnice 108.876,90 SIT z obrestmi po obrestni meri PIBOR+1 od 5.11.1998 do plačila ter glede upnikovih izvršilnih stroškov v znesku 5.701,07 SIT z obrestmi po obrestni meri PIBOR+1 od 5.11.1998 do plačila, pa se ugovor zavrne;" v preostalem delu, torej glede 2. tč. izreka (nadaljnji izvršilni stroški) pa se pritožba dolžnika zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 29.11.2005 delno ugodilo in v 1. točki izreka sklepa izvršbo ustavilo glede: glavnice v znesku 161.123,10 SIT in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 27.4.1994 dalje, od zneska 108.876,90 SIT pa od 27.4.1994 do 4.11.1998 ter stroškov v znesku 10.396,93 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 23.11.1994 dalje, od zneska 5.701,07 SIT pa od 23.11.1994 do 4.11.1998; v preostalem delu, glede glavnice 108.876,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1998 do plačila ter glede upnikovih izvršilnih stroškov v znesku 5.701,07 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1998 do plačila, pa je ugovor zavrnilo; 2.) dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni upniku povrniti njegove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 28.828,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Proti navedenemu sklepu je v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov ugovor glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 4.11.1998 do plačila ter glede višine nadaljnjih izvršilnih stroškov, dolžnik vložil pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ustavi izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od 4.11.1998 do plačila ter adekvatno spremeni tudi izrek o stroških. Meni, da grajana odločitev sodišča ni pravilna. Potrjena prisilna poravnava vpliva na izvršilne naslove tako, da se lahko izvršijo nasproti upniku le pod pogoji le-te. Ker iz zadevnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave (St) ne izhaja, da bi bil upnik upravičen še do zakonskih zamudnih obresti od 4.11.1998 dalje do plačila, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je dovolilo izvršbo tudi v tem obsegu. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude ne more biti predmet obravnavanja v izvršilnem postopku. Zakon (v obravnavanem primeru 277. čl. ZOR) tudi ni izvršilni naslov, zato na njegovi podlagi ni mogoče dovoliti izvršbe za plačilo zamudnih obresti. Pri odmeri stroškov pa sodišče ni upoštevalo kriterija uspeha, poleg tega pa je prezrlo priglašene dolžnikove stroške.

Pritožba dolžnika je delno utemeljena.

V obravnavani izvršilni zadevi izterjuje upnik svojo terjatev iz naslova glavnice, zakonskih zamudnih obresti in stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi sklepa o izvršbi z dne 23.11.1994, ki je postal pravnomočen. Nad pravnim prednikom dolžnika je bila v zadevi St začeta in dne 14.10.1997 sklenjena prisilna poravnava, ta sklep je postal pravnomočen 4.11.1997. Upnik svoje terjatve, ki jo izterjuje v tem postopku, ni prijavil v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom. Glede na to ima prav sodišče prve stopnje, da prihaja zanj v poštev uporaba 3. odst. 59. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), po katerem ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka prisilne poravnave, in 2. odst. 64. čl. ZPPSL, po katerem se smejo izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3. odst. 59. čl. ZPPSL izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. Skladno s potrjeno prisilno poravnavo spada upnikova terjatev v 2. razred upnikov in pritožbeno sodišče na podlagi sklepa St 15/97 z dne 14.10.1997 (l.št. 40) ugotavlja, da je za upnike tega razreda določeno, da "jih dolžnik izplača v višini 20 % v roku 1 (enega) leta z obrestmi po obrestni meri PIBOR + 1, obresti na neodplačani dolg se plačujejo kvartalno". Navedeni sklep torej poleg procenta poplačila določa višino obrestne mere, s katero se obrestuje (znižana) upnikova terjatev in rok plačila (eno leto, pri čemer med strankami tega postopka očitno ni sporno, da ta rok teče od dneva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave). To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da v primeru, če dolžnik plača znižano terjatev kasneje, po preteku enoletnega roka, obresti v višini, kot je določena v potrjeni prisilni poravnavi, prenehajo teči (ali pa da od poteka roka izpolnitve tečejo kakšne druge obresti, napr. zakonske zamudne), ampak pomeni, da tečejo takšne obresti tudi nadalje, vse do poplačila. Gre za to, da bi bil skladno z izvršilnim naslovom, pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 23.11.1994, upnik upravičen med drugim do plačila glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 do plačila, vendar se sme glede na 2. odst. 64. čl. ZPPSL takšen izvršilni naslov nasproti dolžniku izvršiti samo ob pogojih potrjene prisilne poravnave. Slednja pa upniku ne priznava zakonskih zamudnih obresti, ampak le obresti v višini PIBOR + 1. Glede na to ni mogoče upniku priznati zakonskih zamudnih obresti za čas zamude, tj. Od 4.11.1998 dalje, čeprav je do takšnih obresti za primer zamude sicer upnik upravičen na podlagi zakona (277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V obravnavanem primeru je ključno dejstvo, da teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova, med izvršilne naslove pa zakon ne spada (17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), zato ni mogoče zaključiti, da je od zamude dalje na mesto izvršilnega naslova oz. sedaj pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, stopil zakon, na podlagi katerega bi nadalje tekle (zakonske) zamudne obresti. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to navedeno v 1. odst. izreka (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da ni sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo kriterija uspeha (ter da je prezrlo priglašene dolžnikove stroške). V izvršilnem postopku namreč glede povrnitve stroškov ne velja kriterij uspeha, kot to velja v pravdi, ampak velja ureditev, da mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (5. odst. 38. čl. ZIZ), upnik pa mora povrniti dolžniku tiste stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (6. odst. 38. čl. ZIZ). V obravnavanem primeru pa ni mogoče reči, da je upnik neutemeljeno povzročil kakšne dolžnikove stroške (to niso stroški v zvezi z ugovorom, v katere je dolžnik uveljavljal, da dolguje upniku le znižano terjatev pod pogoji potrjene prisilne poravnave), po drugi strani pa so bili potrebi upnikovi stroški za odgovor na ugovor dolžnika, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje (1. odst. 58. čl. ZIZ), in mu jih je zato dolžnik dolžan povrniti, kot je to navedeno v 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa.