Jedro

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge zlasti z zaslišanjem predlaganih prič, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki dne 31. 12. 2015, da je bila pogodba o zaposlitvi med njima sklenjena za nedoločen čas ter da tožnici 31. 12. 2015 delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo do 28. 3. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožnici od 31. 12. 2015 do 28. 3. 2016 obračunati bruto znesek nadomestila v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.373,00 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 8.238,00 EUR bruto ter plačila neto zneska po plačilu davkov in prispevkov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic. Navaja, da je odločilno sporno dejstvo v predmetni zadevi, ali je obstajal začasno povečan obseg dela pri toženi stranki. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo ugotovitev, da je obstajal začasno povečan obseg dela pri sklepanju vsake od treh pogodb o zaposlitvi, oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke ter treh prič, zaposlenih pri toženi stranki (A.A., B.B. in C.C.), pri čemer ni upoštevalo, da so vse navedene priče zaposlene pri toženi stranki, v razmerju odvisnosti do nje ter zaposlene v kadrovski službi, torej tudi odgovorne za zatrjevane napake, zaradi česar niso nepristranske. Opozarja na neskladnosti v izpovedih prič A.A. in B.B., zlasti glede ugotovitve, da tožnica ni opravila dela vzpostavitev kadrovskih evidenc in e-kadrovskih map, ob tem pa ji je ostajal čas za opravljanje kadrovskih del, ki niso bila povezana z uvajanjem programa G.. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni ustrezno kritično ocenilo in obrazložilo, zakaj je verjelo pričam B.B., A.A. in C.C., ne pa nasprotni izpovedi tožnice in listinam v spisu, ki to potrjujejo. Trdi, da je tožena stranka po prejemu tožbe z C.C. sklenila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto in nasprotuje ugotovitvi, da ta opravlja povsem drugačno delo administratorja. Navaja okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je bilo sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi z njim prirejeno za potrebe te pravde in trdi, da se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da je bil njen dokazni predlog z vpogledom v izpisek iz registra ZZZS za C.C. neutemeljeno zavrnjen, obrazložitev zavrnitve pa neustrezna. Vztraja, da je opravljala redna dela v kadrovski službi, takšno delo pa je neposredno po prenehanju njenega delovnega razmerja pri toženi stranki nadaljeval C.C., ki je bil s strani nadrejene sodelavcem predstavljen kot novi kadrovnik, tako pa se podpisuje v elektronski pošti, odgovarja na elektronska sporočila kandidatov za zaposlitev, sedi na njenem delovnem mestu ... Navaja, da C.C. ne pregleduje potnih stroškov za zaposlene v podjetju, ampak to dela F.F., njeno zaslišanje pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnilo. Meni, da bi morala tožena stranka za delo, ki ga sedaj opravlja C.C., zaposliti tožnico za nedoločen čas, saj je očitno, da ima trajne potrebe po delu kadrovskega referenta. Zatrjuje, da ugotovitev, da tožnica in C.C. nista opravljala del iz podpisanih pogodb o zaposlitvi, nasprotuje listinam v spisu in drugim dokazom, kar je kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da iz predloženih listin očitno izhaja, da v kadrovski službi tožene stranke v letih 2014, 2015 in 2016 ni obstajal začasno povečan obseg dela, pač pa so bile potrebe po delu, ki ga je opravljala tožnica, trajne in stalne. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je tožena stranka tožnico v začetku usposabljala prav za delo v kadrovski služb, pri čemer je bila po študentskem delu celo že usposobljena za konkretno delo pri toženi stranki, obseg dela pa ni bil začasno povečan. Ponavlja, da tožena stranka sistemsko zaposluje za določen čas, ne glede na to, ali za to obstajajo utemeljeni razlogi ali ne, sama pa je kot redno delo v kadrovski službi tudi pripravljala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za zaposlene. Navaja, da se je G. ob njenem prihodu k toženi stranki uporabljal v celoti, razen obračuna plač, sama pa je že kot študentka v okviru svojih rednih opravil v kadrovski službi delala s G., tožena stranka pa ni imela dela z vzpostavljanjem G. ali z enkratnim vnašanjem podatkov vanj. Navaja, da kadrovska služba ne obračunava plač, pač pa to dela računovodstvo, s prvim obračunom plače v G. maja 2015 pa ni bilo nobenih težav, niti ni imela sama opravka s tem. Trdi, da njena zadnja pogodba o zaposlitvi ni imela nikakršne povezave z uvajanjem G.. Pove, da je samostojno opravljala razgovore s kandidati za zaposlitev pri toženi stranki že v času študentskega dela, kar je redno opravilo v kadrovski službi. Meni, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanja predlaganih prič, pridobitve njihovih pogodb o zaposlitvi, pridobitve izpiska iz registra z ZZZS za C.C., seznama pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki ter postavitve izvedencev informacijske in kadrovske stroke). Zaradi nepravilne odločitve sodišča prve stopnje graja tudi sklep o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica to kršitev uveljavlja, ker naj bi nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje nasprotovale listinam v spisu, pa tudi preostalim dokazom. S tem tožnica nasprotuje dokazni oceni, to pa je pritožbeni razlog nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ne zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

8. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo zakonitost treh zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas in posledično zakonitost prenehanja zadnje izmed njih z dne 31. 12. 2015. Glede na navedene razloge v pogodbah o zaposlitvi za določen čas (v prvi priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje ter v drugih dveh začasno povečan obseg dela) je v predmetni zadevi ključno, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo kadrovskega referenta oziroma kadrovska dela, ki so bila navedena v njeni pogodbi o zaposlitvi; kolikšen delež tožničinih nalog so predstavljala dela, povezana z uvajanjem sistema G., in kolikšnega druga (redna) dela v kadrovski službi; ali je bila pri toženi stranki potreba po opravljanju del, ki jih je opravljala tožnica v času pogodb o zaposlitvi za določen čas, trajne in stalne narave; ter s tem povezano vprašanje, ali C.C., ki se je zaposlil pri toženi stranki neposredno po prenehanju veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnice, opravlja enaka dela kot jih je tožnica.

Tožnica je v povezavi s temi odločilnimi dejstvi predlagala med drugim tudi vpogled v izpis iz registra ZZZS za C.C., tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga zavrnilo z obrazložitvijo, da iz izpovedi A.A., B.B. in D.D. ter izvedenih listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka C.C. zaposlila za opravljanje drugih, administrativnih del ter da omenjeni ne opravlja enakih nalog kot jih je opravljala tožnica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem sodišče prve stopnje sprejelo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ustrezno substanciranega dokaznega predloga namreč ne bi smelo zavrniti z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da je za ugotovitev, ali je navedeni opravljal pri toženi stranki enako delo, kot ga je pred tem tožnica, lahko pomembno tudi, kako (pod kakšno šifro) je tožena stranka navedenega delavca prijavila v zavarovanja pri ZZZS.

Dalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazna predloga za zaslišanje E.E. in F.F. ter predložitev vseh njenih pogodb o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da E.E. ni zaslišalo, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov sodišče že prepričalo, da je pri vseh treh tožničinih pogodbah o zaposlitvi obstajal navedeni zakonski razlog za sklepanje pogodb za določen čas. Kot razlog za zavrnitev zaslišanja F.F. in vpogleda v njene pogodbe o zaposlitvi pa je navedlo, da je iz izpovedi zaslišanih prič jasno, da je tožena stranka zaposlila F.F. zaradi nadomeščanja delavke B.B., ki je bila na materinskem oziroma starševskem dopustu. Tožnica je na naroku 18. 5. 2016 pojasnila, da bi F.F. lahko izpovedovala o delu tožnice pri toženi stranki, zaslišanje priče E.E., ki je bila zaposlena v računovodstvu tožene stranke, pa je predlagala v zvezi z vprašanjem njenega sodelovanja s tožnico pri obračunavanju plač in drugih opravilih, ki spadajo v redno delo kadrovskega referenta, ki ga je tožnica opravljala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi navedeno pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. (Neizvedeni) dokazi, ki jih je predlagala tožnica, bi lahko privedli do drugačne rešitve spora. Šele po zaslišanju predlaganih prič in pridobitvi predlaganih listinskih dokazov v zvezi z relevantnimi dejstvi bo sodišče prve stopnje lahko dokazno ocenilo izpovedi prič in strank ter listin v spisu in ugotovilo, kaj je tožnica pri toženi stranki dejansko delala oziroma, ali sta obstajala zatrjevana zakonska razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge zlasti z zaslišanjem predlaganih prič, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnica v pritožbi ponavlja, da tožena stranka sistemsko nezakonito zaposluje delavce za določen čas. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavrnilo vrsto predlaganih dokazov s strani tožnice, pri čemer tožnica teh dokazov ni predlagala v povezavi s svojimi trditvami o nezakonitem sklepanju njenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Za odločitev v predmetni zadevi so bistvena zgoraj navedena dejstva, trditve o siceršnjih kršitvah pa le, kolikor bi zadevale neposredno tožnico. Tudi če bi tožnica dokazala, da je tožena stranka kršila delovnopravne predpise pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci, to samo zase ne bi pomenilo, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Glede na to tožničine pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvajati dokaze, s katerimi bi ugotavljalo, ali so bile nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci pri toženi stranki, niso utemeljene.

10. Ker je sodišče prve stopnje že zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je tožnica predlagala za ugotovitev pravno pomembnih dejstev v predmetni zadevi, bistveno kršilo določbe ZPP in je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršitev postopka pa glede na njihovo naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo (354. člen ZPP). Zadevo je bilo zato treba vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo ob upoštevanju stališč iz tega sklepa izvesti vse dokaze, potrebne za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pri dokazni oceni bo moralo upoštevati metodološki napotek iz 8. člena ZPP in se pri tem opredeliti do nasprotij med izpovedmi posameznih prič in tožnice oziroma navesti, zakaj je nekaterim izpovedim sledilo, drugim pa ne. Pri tem bo moralo zavzeti stališče tudi glede s strani tožnice zatrjevane neverodostojnosti posameznih prič. Za ugotovitev o tem, ali je bilo tožničino delo pri toženi stranki trajne ali začasne narave, je lahko pomembno tudi, koliko oseb je bilo zaposlenih pri toženi stranki v kadrovski službi pred tožničino zaposlitvijo, v času, ko je bila pri toženi stranki zaposlena tožnica, in po izteku njene zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ter kako je bilo med delavce razporejeno (redno) delo v kadrovski službi. V novi sodbi se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do trditev tožnice, da je bila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja z C.C. po prejemu tožbe prilagojena sodnemu postopku.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.