Jedro

Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v znesku 6.406,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.239,89 EUR, ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik se ne strinja z razlogi sodbe, da naj ne bi bila izpolnjena prva predpostavka odškodninske odgovornosti, tj. protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožnik je prava neuka stranka, zato je zoper sklep direktorice tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2013 vložil pritožbo, pravna služba tožene stranke pa te pritožbe ni zavrgla kot bi morala, če bi smatrala, da pritožba ni dopustna, temveč je pritožbo tožnika z dne 4. 1. 2013 obravnavala po vsebini in nato v pravnem pouku sklepa ... z dne 7. 1. 2014, s katerim je bilo odločeno, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena, zapisala, da ima delavec pravico zoper navedeni sklep zahtevati sodno varstvo v roku 30 dni od prejema. Tako se zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana protipravnost izkaže kot povsem napačen, saj odgovornosti zato, da je tožena stranka v sklepu navedla napačen pravni pouk, ni mogoče naprtiti ravnanju tožnika, kot delavca tožene stranke in prava neuki osebi. Tožnik tožbe zoper sklep direktorice tožene stranke z dne 30. 12. 2013, ki je bil tožniku vročen 2. 1. 2014 ni vložil v roku 30 dni izključno in samo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je v pravnem pouku sklepa tožene stranke z dne 7. 1. 2014 napačno navedla, da ima tožnik pravico zahtevati sodno varstvo pred Delovnim sodiščem v Celju v roku 30 dni od prejema sklepa. Opozarja, da napačen pravni pouk delodajalca ne sme imeti škodljivih posledic za delavca, kot tudi izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 403/2009. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožnika, da je tožena stranka v sklepu z dne 7. 1. 2014 namenoma navedla napačen pravni pouk in to izključno in samo iz razloga, da bi s tem tožnika zapeljala, da tožbe ne bi vložil v 30-dnevnem roku. Prvostopno sodišče je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika po zaslišanju prič A.A., nekdanjega predstojnika oddelka B. pri toženi stranki, C.C., nekdanje predstojnice dispanzerja za žene in D.D., nekdanje odgovorne sestre specialističnih dejavnosti pri toženi stranki, katere bi vse lahko potrdile trditve tožnika, da je njegova uspešnost in politična prepričanost motila nekatere njegove sodelavce, kar je bil tudi razlog, da je tožena stranka v sklepu z dne 7. 1. 2014 navedla napačen pravni pouk, s čimer je tožnika zapeljala, da tožbe ni vložil v 30-dnevnem roku. Glede na dejstvo, da je bil pravni pouk, kot ga je tožena stranka navedla očitno napačen, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti škodo, ki jo je le-ta utrpel zaradi napačnega pravnega pouka. Da je delodajalec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo delavec utrpi, ker se ravna po napačnem pravnem pouku, ki ga je podal delodajalec, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 527/2007. Tožnik je zaradi napačnega pravnega pouka podanega s strani tožene stranke ter posledično nemožnosti uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije, utrpel škodo najmanj v višini dvoletne razlike med plačo, ki jo prejema sedaj ter plačo, ki bi jo prejemal kot vodja programa specialistične zdravstvene dejavnosti. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2016 ne obstoji. Tožena stranka je po opravljenem izbirnem postopku v katerem je obravnavala kandidature za objavljena vodstvena delovna mesta dne 30. 12. 2013 izdala sklep, s katerim je bila za vodjo specialistične zdravstvene dejavnosti imenovana E.E.. V tem sklepu tožena stranka ni podala pravnega pouka, saj tega ne določa ZDR-1. Tožena stranka pa se je na ta sklep pritožila, čeprav z zakonom za tovrstne primere ni predviden dvostopenjski postopek pred delodajalcem. Tožnik se je zoper tak sklep pritožil, tožena stranka je o pritožbi odločila s sklepom z dne 7. 1. 2014, v katerem je podala napačen pravni pouk, za katerega ni imela pravne podlage. Poudarja, da je tožeča stranka po izdanem sklepu z dne 7. 1. 2014 še vedno imela skoraj cel mesec časa, da zahteva sodno varstvo zoper sklep z dne 30. 12. 2014 in je tudi iz tega razloga sklepati, da tožeči stranki zaradi napačnega pravnega pouka ni bila povzročena škoda, še manj pa, da je tožena stranka namenoma podala napačen pravni pouk. Zaslišanje predlaganih prič A.A., C.C. in D.D. ne bi pripomoglo k razrešitvi spornega pravnega vprašanja, zato je sodišče pravilno odločilo, da jih ne zasliši. Zatrjevanje tožeče stranke, da je trn v peti novemu vodstvu tožene stranke in da je zaradi tega v sklepu navedla napačen pravni pouk, ne drži, saj je isto vodstvo tožečo stranko imenovalo za predstojnika specialistične pulmološke in alergološke ambulante, kar je tožeča stranka izpovedala na glavni obravnavi dne 25. 11. 2015. V kolikor bi bile te trditve tožeče stranke resnične, ga tožena stranka vsekakor ne bi imenovala za predstojnika te specialistične ambulante. Tožeča stranka v pritožbi večkrat navede, da je bila v postopku izbire kršena zakonska prepoved diskriminacije, kar pa ne drži in tožeča stranka s tem svojim zahtevkom v sodnem sporu ne bi mogla uspeti. Napačen pravni pouk ni nujno podlaga za odškodninsko odgovornost, morajo namreč obstajati vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 527/2007, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep izdan na glavni obravnavi dne 25. 11. 2015, glede dovolitve spremembe tožbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da v predmetni zadevi ne dovoli spremembe tožbe s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka, kot ga je podala tožeča stranka z vlogo z dne 27. 3. 2015 in posledično podredni tožbeni zahtevek zavrže kot nedopusten. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrženje pritožbe oziroma podredno zavrnitev pritožbe zoper sklep sprejet na glavni obravnavi dne 25. 11. 2015. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja na določbo sedmega odstavka 185. člena ZPP iz katere izhaja, da zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe ni posebne pritožbe, zato bi bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavreči že iz tega razloga. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

7. Pritožba zoper sodbo je neutemeljena.

8. K pritožbi zoper sklep Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep sprejet na obravnavi 25. 11. 2015, preden ji je bil vročen pisni odpravek sodbe, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka kot ga je postavil tožnik z vlogo z dne 27. 3. 2014, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 6.406,80 EUR zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Po določbi sedmega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ki se na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe ni posebne pritožbe. Glede na navedeno zakonsko določbo je pritožba, ki jo je vložila tožena stranka dne 3. 12. 2015 zoper sklep sprejet na glavni obravnavi dne 25. 11. 2015, nedovoljena. Pritožbeno sodišče se tako ni spuščalo v presojo, ali je šlo v konkretni zadevi dejansko za spremembo tožbe in ali je bil sprejet sklep pravilen, torej v vsebinsko presojo, ker mu to preprečuje navedena zakonska določba. Tako je na podlagi določbe prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožbo zoper sklep z dne 25. 11. 2015 zavrglo.

9. K pritožbi zoper sodbo Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej ni nobenih nasprotij in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se je opredelilo do vseh trditev tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Prav tako je izvedlo vse relevantne predlagane dokaze. Dejstvo, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča in njegovim pravnim stališčem, pa ne pomeni kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot se to zmotno zavzema v svoji pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje A.A., C.C., D.D., saj je tožnik navedene priče predlagal v zvezi z dokazovanjih svojih trditev, da naj bi njegova uspešnost in politična prepričanost motila nekatere njegove sodelavce in da naj bi bil to razlog za njegovo diskriminacijo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je predmet presoje pravno vprašanje, zato njihova izvedba ne bi pripomogla k odločitvi sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka in nanjo tudi ne bi mogla vplivati. S takim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ki so: Tožena stranka je dne 30. 12. 2013 izdala sklep, s katerim je bila za vodjo programa specialistične zdravstvene dejavnosti imenovana E.E., ta sklep je bil vročen tožniku, kot neizbranemu kandidatu dne 2. 1. 2014. Tožnik je zoper sklep z dne 30. 12. 2013 vložil pritožbo pri toženi stranki dne 4. 1. 2014. Tožena stranka je s sklepom z dne 7. 1. 2014 zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno in v sklepu dodala pravni pouk, da ima delavec pravico zoper ta sklep zahtevati sodno varstvo pred Delovnim sodiščem v Celju, v roku 30 dni od prejema.

Tožnik je vložil tožbo na Delovno sodišče v Celju zaradi kršitve prepovedi diskriminacije dne 5. 2. 2014 in nato dopolnitev tožbe, s katero je zahteval tudi plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, dne 27. 3. 2014. Sodišče je tožbo v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom glede odškodnine zaradi diskriminacije v zvezi z nezakonitim sklepom o izbiri zavrglo kot prepozno s sklepom Pd 236/2014 z dne 5. 5. 2015, potrjenim s sklepom Pdp 635/2015 z dne 6. 6. 2015. 13. Tako je v tem individualnem delovnem sporu odločalo še o podrednem tožbenem zahtevku zaradi plačila odškodnine zaradi napačnega pravnega pouka.

14. Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDR-1 mora delodajalec v 8 dneh po zaključenem postopku izbire pisno obvestiti neizbranega kandidata o tem, da ni bil izbran. Zakon ne določa, da bi tako obvestilo moralo vsebovati pravni pouk. V zvezi z izbiro kandidata oziroma neizbranim kandidatom zakon določa sodno varstvo v petem odstavku 200. člena ZDR-1, kjer določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožena stranka je ravnala skladno z navedeno zakonsko določbo, ko je tožniku dne 2. 1. 2014 vročila sklep z dne 30. 12. 2013, iz katerega je razvidno, kdo je bil izbran za vodjo specialistične zdravstvene dejavnosti.

15. Rok določen v petem odstavku 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok, kateri zavezuje neizbranega kandidata. Ker zakon ne predpisuje v teh primerih pravnega pouka, je bilo obvestilo pravilno oblikovano, ko pravnega pouka ni vsebovalo. Zato so neutemeljene tožnikove zahteve, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi napačnega pravnega pouka v kasnejšem sklepu z dne 7. 1. 2014. Relevantni sklep o neizbiri kandidata namreč ni imel nobenega pravnega pouka.

16. Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, vložil pritožbo na direktorico tožene stranke. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. Tako je v tem primeru ravnal mimo zakona. Tožena stranka je o njegovi pritožbi odločala in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep (tj. sklep z dne 7. 1. 2014!) pred Delovnim sodišče v Celju, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. Vendar to ravnanje tožene stranke ni moglo predstavljati zavajanja tožnika, da bi zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu potekal potem, ko je bilo obvestilo že izdano in vročeno delavcu, neizbranemu kandidatu, v našem primeru tožniku v tem sodnem sporu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila z dne 30. 12. 2013 ni mogel vplivati. Tožnikovo zmotno razumevanje pravnega položaja in nepoznavanje predpisov pa ne predstavlja temelja za odškodninsko odgovornost delodajalca. Kot je bilo namreč že obrazloženo le-ta ni bil dolžan obvestilu o neizbiri priložiti tudi pravni pouk.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo pa k pritožbeni rešitvi nista pripomogla (154., 155. in 165. člen ZPP).