Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri presoji izpolnjevanja pogojev za legalizacijo objekta daljšega obstoja ni ključna projektna dokumentacija, pač pa dejansko stanje v naravi, kar pomeni, da je dopustno legalizirati le tiste objekte, ki imajo v bistvenem enake dimenzije in bistveno enako namembnost, kot so jo imeli na dan 1. 1. 1998.
I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Koper, št. 351-198/2019-16 z dne 29. 7. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Tožnik je 22. 2. 2019 pri Upravni enoti Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) vložil zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja, stavbe št. 6866, stoječe na parc. št. 670/10 in 670/11, vse k.o. ..., ki jo je prvostopenjski organ z odločbo, št. 351-198/2019-18 z dne 29. 7. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnil.
2.Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve citira določbo 117. člena GZ. Ugotavlja, da je v zemljiški knjigi tožnik vknjižen kot lastnik parc. št. 670/10 in 670/11, vse k.o. ... in s tem izkazuje pravico graditi. Uradna oseba, ki je vodila predmetni postopek, je z vpogledom v portal PREG Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), pridobila ortofoto posnetke teh parcel za leta 1997, 2000, 2003, 2006, 2012, 2014 in 2016. Iz teh podatkov je razvidno, da sporni objekt v letu 1997 še ni bil zgrajen, je pa objekt viden na posnetku iz leta 2000. Med letoma 2003 in 2006 je vidna izgradnja nove strehe, ki se je spremenila še med letoma 2014 in 2016. Iz posnetkov na spletu izhaja, da se je v letu 2013 streha zazidanega objekta podaljšala v nadstrešek. Nadstrešek je bil podaljšek osnovne stavbe, ki je bil zaprt na zahodni strani, na preostalih straneh pa odprt. Prvostopenjski organ je pridobil tudi ortofoto posnetek GIS portala Mestne občine Koper, zajet maja 2017, ki ob primerjavi s posnetkom GURS leta 2016 pokaže pozidavo predprostora na severni strani in nasutje terena na jugozahodni strani, kjer je sedaj klet.
3.Prvostopenjski organ ugotavlja, da je Upravna enota Koper dne 15. 7. 1997 tožniku izdala odločbo, št. 351-181/97, s katero so bila dovoljena priglašena dela, in sicer gradnja shrambe za kmetijsko orodje in pridelke na takratni parc. št. 670/9 k.o. ..., iz katere sta kasneje nastali parc. št. 670/10 in 670/11 te k.o. Predvidena je bila shramba pritlične izvedbe površine 29,70 m2, s tlorisom pritličja dimenzij 7,40 m x 5,10 m ter z dimenzijami najbolj izpostavljenih delov objekta 8,20 m x 6,12 m. Tožnik je v predmetnem postopku predložil gradbeno pogodbo, sklenjeno 22. 8. 1997, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili za izvedbo poljskega objekta na ... pri Kopru, ki pa po mnenju prvostopenjskega organa zgolj potrjuje namero gradnje na neopredeljenem zemljišču in ne dokazuje, da je bila sporna gradnja tudi dejansko izvedena pred 1. 1. 1998.
4.GURS je 2. 7. 2008 izdala odločbo, s katero je ukinila prej obstoječo parc. št. 670/9 k.o. ... ter vzpostavila dve novi parceli - parc. št. 670/10 k.o. ..., ki se je evidentirala kot njiva površine 946 m2 in parc. št. 670/11 te k.o., ki se je evidentirala kot dvorišče v izmeri 36 m2 in zemljišče pod stavbo površine 40 m2. Po presoji prvostopenjskega organa to izkazuje, da je leta 2008 na zemljišču stal objekt površine 40 m2, kar pa je bistveno manj od objekta, ki je predmet postopka legalizacije. V letu 2017 je prvostopenjski organ prejel tožnikovo zahtevo za rekonstrukcijo nezahtevnega objekta, in sicer pomožnega kmetijsko - gozdarskega objekta, iz katere ne izhaja, da bi bil objekt namenjen prebivanju, pač pa da je namenjen shranjevanju pridelkov in kmetijskega orodja. Ker se tovrstni objekti po takrat veljavni zakonodaji niso opredeljevali kot nezahtevni objekti, pač pa kot enostavni objekti, za katere izdaja gradbenega dovoljenja ni bila predvidena, je prvostopenjski organ vlogo tožnika zavrgel.
5.Iz fotografij je razvidno, da je predmet postopka razmeroma nov objekt, ki ga obdaja lesena pergola, stavba je ograjena z ograjo, na stebru premične kovinske ograje pa je tablica hišne številke in poštni nabiralnik. Iz predložene projektne dokumentacije izhaja prikaz obstoječega tlorisa objekta, izhaja pa tudi, da je na jugozahodni strani objekta vkopana klet, ki je konstrukcijsko povezana z osnovnim objektom, torej, da gre za prizidavo. Prav tako je na severni strani pred vhodom v objekt prizidan predprostor dimenzije 1,5 m x 3,6 m, ki je konstrukcijsko in funkcionalno povezan z osnovno stavbo. Tožnik je svoji vlogi priložil tudi izjave prič A. A. in B. B., katerih vsebino prvostopenjski organ povzema, vendar pa ugotavlja, da ne sovpadata z izjavo tožnika iz leta 2018, ko je navajal, da gre v primeru spornega objekta za kmetijski objekt in nadstrešek, namenjen spravilu kmetijskih priključkov.
6.Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjski organ zaključil, da ni zadostnih dokazov, da je bil sporni tožnikov objekt zgrajen pred 1. 1. 1998, vsekakor pa od tega datuma dalje ne obstaja v enakem obsegu in z enako namembnostjo, kar vse pomeni, da pogoji za legalizacijo objekta daljšega obstoja po 117. členu GZ niso izpolnjeni. Prvostopenjski organ je s svojimi ugotovitvami seznanil tožnika ter mu dal možnost, da se o njih izjavi, kar je tožnik tudi storil s tem, da je kot dokaz, da je bil objekt zgrajen pred 1. 1. 1998, predložil fotokopijo gradbene pogodbe z dne 22. 8. 2007 (pravilno 1997, opomba sodišča), fotokopijo izjave o dokončanju del z dne 8. 10. 1997 ter primopredajni zapisnik z istega dne, vse vezano na gradnjo objekta po prej navedeni pogodbi. Predložil je tudi skenogram z datumom 23. 7. 1997 brez žiga in podpisa, iz katerega je razvidno, da je parcela nepozidana, nadalje arhivski posnetek Geodetskega inštituta Slovenija, aerosnemanja k.o. ... dne 22. 3. 2020 ter dopis - pojasnilo v zvezi z dokazovanjem obstoja in namembnosti spornega objekta. Tožnik trdi, da se nadstrešek ni nikoli prizidal, pač pa da je bil objekt ves čas v enakih gabaritih, v decembru 1997 pa zaprt z železnimi profili in zastekljen kot zimski vrt. Ob rekonstrukciji so se zamenjali osnovni leseni elementi in kritina, klet za shranjevanje kmetijske mehanizacije pa je bila izvedena v letu 2013. Klet ima po zatrjevanju tožnika samostojno konstrukcijo in je od osnovnega objekta dilatirana s 3 cm stirodurjem. Tožnik je predložil tudi dokumentacijo za gradnjo enostavnega objekta - vkopane kleti z datumom 5. 3. 2013, pri čemer je, kot navaja prvostopenjski organ, iz grafičnih prikazov jasno razvidno, da gre za konstrukcijsko povezan objekt, saj se klet na severni strani nasloni na južno steno osnovne stavbe ter nima samostojne nosilne konstrukcije.
7.Prvostopenjski organ zaključuje, da je tudi po pregledu dodatnih dokazov, ki jih je predložil tožnik, ko se je izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, prišel do enakega zaključka, to je, da sporni objekt ne izpolnjuje pogojev iz 117. člena GZ za njegovo legalizacijo. Ugotavlja, da se je objekt po letu 1998 večkrat prizidal ter tudi rekonstruiral, zato ne obstaja v enakem obsegu kot v letu 1997, spremenila pa se je tudi njegova namembnost iz kmetijske - nestanovanjske namembnosti v stanovanjsko namembnost.
8.Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-165/2020-3-KB z dne 10. 9. 2020, zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi povzema potek postopka, vsebino obrazložitve odločitve prvostopenjskega organa, pravno podlago za sprejeto odločitev (117. člen GZ) in vsebino tožnikove pritožbe. Pojasnjuje, da morajo biti za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 117. člen GZ. Ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da objekt, za katerega tožnik predlaga legalizacijo, ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998. Četudi bi bil objekt res zgrajen v jeseni 1997, kot to trdi tožnik, je bil v nadaljnjih letih deležen obsežnih prizidav: nadstreška velikosti preko 20 m2, kasneje pa še vkopane kleti in nadstreška velikosti 5,4 m2. Objekt torej ne obstaja v enakem obsegu, kot je bil na dan 1. 1. 1998 in zato ne izpolnjuje pogojev za legalizacijo po 117. členu GZ. Gradbena pogodba, ki jo je prvostopenjskemu organu predložil tožnik, izkazuje namero za izvedbo poljskega objekta. Skupaj z izjavo o dokončanju del in primopredajnim zapisnikom dokazuje, da je bila gradnja po tej pogodbi izvedena, dokumenti pa ne omenjajo za katero gradnjo naj bi šlo, niti ni navedeno zemljišče, na katerem naj bi se ta gradnja nahajala. Ker pa je bila tožniku v juliju 1997 izdana odločba o priglasitvi del za gradnjo shrambe za kmetijsko orodje in pridelke na parc. št. 670/9 k.o. ..., drugostopenjski organ meni, da se najverjetneje nanaša na sporni objekt, ki pa je bil kasneje deležen obsežnih predelav. Iz vpogleda Street Wiew, ki prikazuje stanje v juliju 2013, je razvidno, da je nadstrešek, to je podaljšek objekta na vzhodni strani, zgrajen kot podaljšek strehe starega objeta. Zgrajen je na dveh stebrih in ni zaprt, kar naj bi bil po tožnikovih navedbah že od leta 1997 dalje. Tudi klet je konstrukcijsko povezana z osnovnim objektom in ni dilatirana, kar pomeni, da gre za prizidavo in ne za samostojni objekt. Tožnik je torej osnovni objekt dozidaval in ga spreminjal. Večkrat ga je poskušal tudi legalizirati, vendar pa neuspešno, saj je lociran na kmetijskem zemljišču.
9.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se njegovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja na parc. št. 670/10 in 670/11, vse k.o. ..., ugodi in se mu tako dovoljenje izda, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
10.Tožnik v tožbi uvodoma povzema dosedanji potek postopka in vsebino določbe 117. člena GZ. Ugotavlja, da ni sporno, da je lastnik parc. št. 670/10 in 670/11, vse k.o. ... in da je s tem izkazal pravico graditi, ne strinja pa se s stališčem tožene stranke, da naj ne bi izkazal, da objekt obstaja od 1. 1. 1998 naprej ves čas v enakem obsegu in z bistveno enako namembnostjo. V točki 4.0. (tehnično poročilo) in točki 4.1. dokumentacije za objekt daljšega obstoja, št. načrta SI-1/2019, ki ga je v februarju 2019 izdelalo podjetje C., s.p., je opisana obstoječa gradnja in njene tehnične značilnosti. Iz tega poročila izhaja, da je bil objekt zgrajen proti koncu leta 1997 in da je po tedanji področni zakonodaji spadal med enostavne pomožne objekte. Za gradnjo tega objekta je tožnik pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 351-181/97, ki jo je dne 15. 7. 1997 izdala Upravna enota Koper, plačal pa je tudi odškodnino za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča. Po dokončani gradnji je bil objekt vrisan v zemljiški kataster in vpisan v kataster stavb. V letu 2008 je bilo zemljišče parc. št. 670/9 k.o. ..., na katerem je bil lociran sporni objekt, razdeljeno na stavbišče pod zgrajenim objektom in na kmetijsko zemljišče, to je na parc. št. 670/10 in 670/11, vse k.o. ... Tožnik še pojasnjuje, da se je objekt po končani gradnji v letu 1997 pričel uporabljati z namenom, ki ni bil skladen z izdano odločbo o dovolitvi priglašenih del, in sicer tudi za stanovanjski namen, namesto da bi se uporabljal le za shranjevanje kmetijskega orodja in kmetijskih pridelkov.
11.Objekt je maksimalnih zunanjih dimenzij 12,60 m x 4,80 m, ima dvokapno streho, ki je pokrita s korci, naklon strešin pa je 18 stopinj. Ima značilno istrsko obliko (pravokotnik v eni etaži, višina napušča je 3,5 m). Vhod v objekt je na severovzhodni strani pod nadstreškom. Predviden prostor za shranjevanje kmetijskega orodja se je preoblikoval v sobo za počitek, kasneje v sobo za prenočitev, uredila se je manjša kopalnica in kmečka kuhinja. Objekt je bil priključen na obstoječo komunalno infrastrukturo, odvajanje fekalij je urejeno z MČN na zemljišču. Dokončan je bil pred 31. 12. 1997 in je ves čas namenjen bivanju. Vse to je tožnik pojasnil in izkazal že v svoji izjasnitvi z dne 8. 7. 2020, ki jo v nadaljevanju tožbe povzema.
12.V postopku je moral tožnik dokazati, da se objekt, ki je bil prvotno predviden kot pomožni kmetijski objekt, uporablja pretežno za stanovanjske namene ter v manjšem delu za spravilo pridelkov, kar je tudi storil. Dokazal je tudi, da je bil objekt legalno zgrajen z odločbo o priglasitvi del ob koncu oktobra 1997 in da se od takrat dalje ves čas uporablja za stanovanjske namene, zaradi česar je tudi zahteval njegovo legalizacijo po 117. členu GZ.
13.Navedbe prvostopenjskega organa, da je iz ortofoto posnetkov iz let 2003 in 2006 vidna izgradnja nove strehe, ne drži. Nadstrešek se je nevarno povešal in je obstajala celo možnost njegove zrušitve, zato se je večkrat popravljal. Če se nadstrešek podre ali se ga nadviša, je treba del kritine odmakniti, konstrukcijo z zvitimi gredami odmakniti, nato zvite grede nadomestiti z novimi gredami in jih na novo prekriti. Izvajanja vzdrževalnih del ni prepovedoval noben zakon, ki se je nanašal na gradnjo objektov. Navedba prvostopenjskega organa, da se iz ortofoto posnetkov iz leta 2013 vidi, da se je nadstrešek prizidal k osnovnemu objektu, ne drži, saj je nadstrešek z zalednim zidom in stebri stal že od vsega začetka postavitve objekta, kar pomeni, da je objekt v sedanjem obsegu obstajal že v letu 1997. Tudi navedbe, da se vidi, da je bil nadstrešek odprt, ne dokazuje neobstoja objekta, pač pa izkazuje njegovo obnovo oziroma prenovo. Tudi ortofoto posnetek iz leta 2016 ne more izkazovati prizidave, saj te ni bilo. Prišlo je le do nasutja terena, saj se je delno nekontroliran plazovit teren ob nalivih nevarno bližal objektu in je bilo zato treba vkopano klet popolnoma zasuti.
14.Tožnik oporeka navedbam drugostopenjskega organa, da sence na posnetkih iz leta 2000 in 2003 prikazujejo bistveno krajši objekt, kot pa je objekt na posnetkih od leta 2006 dalje ter poudarja, da je obseg objekta od leta 1997 dalje nespremenjen. Sklepanje drugostopenjskega organa, da naj bi večja senca objekta iz posnetka v letu 2006 glede na leto 2000 in 2003 izkazovala povečanje objekta, je nestrokovno, saj je obseg in položaj sence odvisen od več različnih faktorjev, npr. naprave za fotografiranje, trenutka fotografiranja, vremenskih pojavov, jakosti vidljivosti, itd., do česar se drugostopenjski organ ni opredelil. Tožnik zato sodišču predlaga, naj po uradni dolžnosti pri Geodetskem inštitutu pridobi uradno in strokovno mnenje o primerjavi senc na ortofoto posnetkih iz različnih let.
15.Trditev prvostopenjskega organa, da gradbena pogodba, ki jo je predložil tožnik, izkazuje zgolj namero o gradnji in da ne izkazuje, da je bila ta gradnja tudi izvedena pred 1. 1. 1998, ne drži, saj prav ta pogodba, skupaj z drugimi dokazi (izjavo o dokončanju del in primopredajnim zapisnikom) izkazuje čas gradnje objekta. Temu je pritrdil tudi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve, ko je navedel, da se ti dokazi verjetno nanašajo na sporni objekt. Tožnik nadalje navaja, da je prvostopenjski organ tudi neutemeljeno zaključil, da je iz odločbe o parcelaciji z dne 2. 7. 2008 razvidno, da je tega leta na zemljišču stal objekt površine 40 m2, kar naj bi bilo bistveno manj od objekta, za katerega se predlaga legalizacija. GURS namreč evidentira objekt na podlagi Elaborata za vpis objekta v zemljiški kataster. Ker pa je bil nadstrešek takrat delno zastekljen kot zimski vrt, tožnik trdi, da se je elaborat izdelal le za popolnoma zidani del objekta, ki se je praktično vedno uporabljal za bivalne namene, nadstrešek pa za spravilo izdelkov. Pravilna pa je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnik 13. 9. 2017 vložil vlogo za rekonstrukcijo legalno zgrajenega objekta. To je storil zato, ker mu prejšnji predpisi niso dovoljevali drugačne vrste legalizacije oziroma pridobitve dovoljenja, na podlagi katerega bi skladno z navodili Rižanskih vodovodov Koper objekt priključil na vodovodni sistem. Ker ima registrirano družinsko kmetijo, je le na tej podlagi lahko pridobil priključek za vodo v kmetijske namene. Takrat je plačal tudi komunalni prispevek, kot da gre v primeru spornega objekta za gospodarsko poslopje, saj je bila uporaba za bivanje neskladna z izdanim dovoljenjem. Vloga za rekonstrukcijo se je reševala 10 mesecev, v tem času pa je bil sprejet GZ, ki je omogočil, da je pričel zadevo reševati drugače, in sicer kot legalizacijo objekta daljšega obstoja.
16.Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve zapisal, da Elaborat za vpis podatkov v kataster stavb z dne 10. 12. 2007 prikazuje nestanovanjsko stavbo ter da je bil skladno s tem tudi izdan sklep OGU Koper z dne 22. 8. 2008, kar pa ne drži. S sklepom št. 02132-02848/2020-2 z dne 25. 9. 2020 je bil namreč ta sklep nadomeščen tako, da se je v kataster stavb vpisala stavba s št. 2606-6866 z naslovom ..., ki je povezana s parcelo 2606-670/11 v k.o. ..., zgrajena v letu 1997. Stavbi je bila določena tudi njena dejanska raba, ki je stanovanje v enostanovanjski stavbi, vrsta prostora pa je bivalni prostor. Trditev tožene stranke, da gre za nestanovanjsko rabo spornega objekta, torej ni pravilna. Tožnik ob tem sodišču predlaga, naj se sklep z dne 25. 9. 2020 izvede kot dokaz in pojasnjuje, da pri tem ne gre za tožbeno novoto, saj ga je prejel 2. 10. 2020 in ga torej ni mogel predložiti niti v postopku prvostopenjskega organa niti pred izdajo drugostopenjske odločbe. Navedba tožene stranke, da je bila parc. št. 670/9 k.o. ... evidentirana kot njiva 4. bonitetnega razreda, ni pravno relevantna, saj je bonitetni razred zgolj informacijskega značaja in je v letu 1997 služil za izračun plačila za spremembo namembnosti zemljišča za potrebe gradnje. Prav tako je za odločitev v zadevi brezpredmetna navedba prvostopenjskega organa, da je predmet postopka razmeroma nov objekt, saj gre zgolj za osebno mnenje tistega, ki je reševal predmetni postopek legalizacije.
17.V nasprotju z mnenjem prvostopenjskega organa je iz projektne dokumentacije razvidno, da vkopana klet ni konstrukcijsko povezana z objektom, da ima nosilne AB zidove, ki nosijo tudi ozelenjeno travnato streho. Do kleti se dostopa po rampi iz zunanje strani in torej ni v ničemer povezana z objektom. Med obstoječim nosilnim zidom objekta in nosilnimi prečnimi zidovi kleti iz betona je pas dilatacije. Če se objekta dotikata, to še ne pomeni, da gre za konstrukcijsko povezavo obeh objektov, kar vse je ugotovil sodni izvedenec Č. Č. v strokovnem mnenju z dne 13. 10. 2020. Klet je bila izvedena v letu 2013, in to v roku, ki ga je dovoljevala Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in ni predmet legalizacijskega postopka ter zato ne more biti ovira za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ. Ne drži niti trditev, da je bil nadstrešek dodan k osnovnemu objektu. Nadstreške opredeljuje Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in spadajo med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Ob predpostavki, da je bil osnovni objekt legalno zgrajen že leta 1997, je dovoljena tudi izvedba takšnega nadstreška, ki delno posega na kmetijsko zemljišče.
18.Prvostopenjski organ po mnenju tožnika neutemeljeno navaja, da izjavi prič glede uporabe objekta ne sovpadata z njegovimi izjavami, ko je v letu 2018 pri dopolnitvi vloge za rekonstrukcijo objekta izjavil, da gre za pomožni kmetijski objekt in nadstrešek, namenjen spravilu kmetijskih priključkov. Izjavi prič namreč izkazujeta dejstvo, da je stavba v enakem obsegu in enake namembnosti obstajala že od leta 1997 dalje. Res je, kar je prvostopenjski organ ugotovil glede izjave tožnika v zvezi z vlogo za izdajo dovoljenja za rekonstrukcijo objekta, kar pa zgolj kaže, da je tožnik objekt uporabljal v nasprotju z njegovim namenom in je zato tudi vložil zahtevo za legalizacijo objekta po 117. členu GZ. Glede ortofoto posnetkov pa tožnik še dodaja, da je iz teh posnetkov razvidno zgolj to, da je bil objektu dodan nadstrešek in izvedena lesena pergola s kivijem, kar pa ni objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.
19.Glede Elaborata za vpis v kataster stavb z dne 10. 12. 2007 tožnik še pojasnjuje, da se je v njem objekt klasificiral po osnovnem namenu, kot je bil dovoljen z odločbo o priglasitvi del v letu 1997, kar pa ne pomeni, da se je tako tudi uporabljal. Elaborat je bil izveden v skladu z navodili o izdelavi elaborata za vpis v kataster stavb, ki niso omogočale opredelitve prostora nadstreška kot zimski vrt. Ker pod nastreškom ni pozidane terase, se namreč ta ni mogla evidentirati. Prostor pod nadstreškom je bil sicer vedno nekako zaprt, najprej s starimi železnimi profili in zastekljen, danes pa z lesenimi štirikrilnimi drsnimi vrati. Objekt je še vedno v enakem obsegu kot je bil postavljen, zgolj z dodanim nadstreškom pred vhodom, ki pa ni dozidava, pač pa izvedba enostavnega objekta. Predmet legalizacije je tako zgolj objekt in ne klet, zato v kvadraturo objekta ni všteta njena površina, kot tudi ni všteta površina nadstrešnice - enostavnega objekta. Tožnik je izkazal izpolnjevanje vseh pogojev za legalizacijo objekta daljšega obstoja po 117. členu GZ in je zato odločitev tožene stranke nezakonita.
20.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.
21.Sodišče je 20. 3. 2024 v navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca ter v odsotnosti tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo. Izvedlo je dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, z vpogledom v sklep in odločbo GURS Geodetska pisarna Postojna št. 02132-02848/2020-2 z dne 25. 9. 2020 in z zaslišanjem tožnika. Dokazne predloge za vpogled v strokovno mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke Č. Č. o razvrstitvi gradbenega objekta št. C-15/2020 z dne 23.10.2020; za poziv Geodetskemu inštitutu, da izda uradno in strokovno mnenje o primerjavi senc objekta po ortofoto posnetkih iz let 2000, 2003, 2006 pa vse do danes; za postavitev ustreznega geodetskega izvedenca; in za vpogled v elaborat, ki ga je v oktobru 2023 izdelala družba GGS (iz katerega izhaja, da je bil vetrolov dimenzije 3,6 x 1,5 m pred vhodom v objekt na severni strani v letu 2023 porušen), je sodišče zavrnilo. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe, za zadnje navedeni dokazni predlog pa sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da gre za okoliščino rušenja vetrolova na severni strani objekta, do katerega je prišlo šele v letu 2023, medtem ko sodišče presoja pravilnost izpodbijane odločbe glede na dejansko stanje v času njene izdaje. Ta dokaz zato za odločanje v zadevi ni relevanten.
22.Tožnik je zaslišan kot stranka postopka poudaril, da je bil sporni objekt postavljen v letu 1997 in se njegov obseg od takrat dalje ni spremenil. V letu 1996 je pridobil urbanistično mnenje Občine Koper, da lahko na takratni parc. št. 670/9 k.o. ... postavi stanovanjsko gospodarski objekt. Pri arhitektih je naročil izdelavo poenostavljene dokumentacije za postavitev objekta, pridobil pa je še mnenje Kmetijsko gozdarske službe in mnenje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Pirana. Vse te dokumente je predložil Upravni enoti Koper, katere uradniki so si parcelo ogledali, jo opredelili kot stavbno zemljišče in odmerili prispevek za spremembo namembnosti zemljišča, nato pa mu 15. 7. 1997 izdali odločbo, da lahko gradi. Prvi ortofoto posnetek, ki se navaja v izpodbijani odločbi, je bil izdelan 23. 7. 1997, ko na parceli ni bilo še ničesar.
23.Po tem, ko je pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del, je sklenil gradbeno pogodbo z izvajalcem. Po zaključeni gradnji sta sestavila primopredajni zapisnik, kar vse je predložil prvostopenjskemu organu in s tem izkazal, da je bil objekt postavljen v oktobru 1997. Objekt z nadstreškom ima od začetka od njegove postavitve dalje površino 47 kvadratnih metrov, ki se ni spreminjala. Objekt je z nadstreškom podaljšal zato, ker je ta prostor potreboval za spravilo kmetijskega orodja, strojev in fitofarmacevtskih izdelkov, preostali prostor pa je potreboval, da se je po delu uredil. Klet je postavil kasneje, po tako imenovani "Černačevi odločbi". Gre za samostojni objekt, ki je od osnovnega objekta ločen z dilatacijo in ni predmet postopka legalizacije objekta daljšega obstoja.
24.Ker se je sčasoma pričela streha na nadstrešku ugrezati, se je odločil, da jo popravi in je pri upravni enoti zaprosil za pridobitev dovoljenja za rekonstrukcijo tega dela objekta, vendar pa so njegov zahtevek zavrgli s pojasnilom, da dovoljenja ne potrebuje, ker je nadstrešek enostavni objekt. Ob rekonstrukciji je bilo treba odstraniti korce, zvite deske, zvite špirovce in grede, nato pa namestiti nove grede, nove deske in nove korce. Obenem je obnovil tudi streho na objektu, četudi na njej ni bilo vidnih poškodb, to pa zato, da je morebitne poškodbe preprečil. Ne glede na to, pa je objekt ves čas obstal v enakih dimenzijah; to, da je bil nadstrešek ves čas enak na istem mestu pa dokazuje tudi časopisni članek, ki je v upravnem spisu. Objekt se je ves čas uporabljal za potrebe kmetijstva in kot bivanjski objekt. V objektu se je uredila manjša kuhinja, tuš oz. sanitarije, nameščen je bil tudi kavč za počitek. Pojasnil je še, da je tisti del objekta, ki je bil v načrtu opisan kot shramba v izmeri 17,4 m2 in shramba v izmeri 12,60 m2, zgrajen v skladu z izdanim dovoljenjem, medtem ko je bila pokrita terasa površine 18,50 m2, ki je nadstrešek, zgrajena brez ustreznega dovoljenja.
K točki I izreka:
25.Tožba je utemeljena.
26.GZ (Uradni list RS, št. 61/17, 72/17, 49/20 - ZIUZEOP, 65/20, 15/21 - ZDUOP, 199/21, 206/21 - ZDUPŠOP; veljal od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022) je v 117. členu uredil legalizacijo objektov daljšega obstoja. Določil je, da se lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja, če je bil ta zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture (prvi odstavek). Zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja se priložijo: (-) dokazilo iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, če v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini; (-) posnetek obstoječega stanja (tloris, prerez in dimenzije objekta, pri stavbah tudi pogled in tlorise vseh etaž z osnovnimi merami prostorov ter seznamom prostorov s površinami); (-) dokazilo o plačanem komunalnem prispevku oziroma o tem, da so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka; in (-) dokazilo o daljšem obstoju objekta. Za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja je treba plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo v skladu z 92. členom GZ ali prvi obrok nadomestila, če je odobreno obročno odplačevanje (četrti odstavek). Dovoljenje za objekt daljšega obstoja velja pogojno in ga pristojni upravni organ za gradbene zadeve lahko razveljavi na zahtevo vlade ali občine brez odškodninske odgovornosti, če je to potrebno zaradi zavarovanja javnega interesa po predpisih, veljavnih v času gradnje objekta, in sicer ob neposredni ogroženosti zdravja in življenja ljudi ter delov okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja; razveljavitev pa ni mogoča, če je ogroženost mogoče odpraviti z drugimi milejšimi sredstvi (šesti odstavek). Za objekte daljšega obstoja, za katere je bilo izdano dovoljenje iz tega člena, se šteje, da niso nelegalen ali neskladen objekt in da imajo v času veljavnosti dovoljenja oziroma odločbe iz prejšnjega odstavka uporabno dovoljenje (deveti odstavek).
27.Med strankama ni sporno, da je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil formalno popolno zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, stavbe št. 6866, stoječe na parc. št. 670/10 in 670/11 k.o. ... Prvostopenjski organ je to tožnikovo zahtevo z izpodbijano odločbo zavrnil iz dveh razlogov: ker meni, da objekt ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998, in ker meni, da objekt ne obstaja v bistveno enakem obsegu in z enako namembnostjo, kot je obstajal v času njegove postavitve. Drugostopenjski organ je takim zaključkom prvostopenjskega organa pritrdil, oziroma jih je le delno omilil s tem, da je navedel, da je glede na v postopku izvedene dokaze verjetno, da je bil objekt postavljen pred 1. 1. 1998, tako kot zatrjuje tožnik.
28.Sodišče glede časa zgraditve objekta ugotavlja, da dokazi, ki jih je v zvezi s tem predložil tožnik (gradbena pogodba, primopredajni zapisnik, izjava izvajalca o dokončanju del, pisni izjavi A. A. in B. B.) izkazujejo, da je bil objekt postavljen v jesenskih mesecih leta 1997, torej da je bil zgrajen pred 1. 1. 1998. Takega zaključka ne morejo omajati ortofoto posnetki, na katere se sklicuje prvostopenjski organ. Prvi ortofoto posnetek je bil namreč izdelan 23. 7. 1997, to je dober teden po tem, ko je tožnik pri Upravni enoti v Kopru dobil odločbo o dovolitvi priglašenih del za sporni objekt in nekaj več kot pet mesecev pred presečnim datumom 1. 1. 1998; naslednji ortofoto posnetek pa je bil izdelan šele v letu 2000. Tožnik je v postopku predložil gradbeno pogodbo, ki jo je z izvajalcem gradbenih del sklenil 22. 8. 1997, primopredajni zapisnik za zgrajeni objekt pa je bil po končani gradnji podpisan 8. 10. 1997; istega dne je izvajalec sestavil še izjavo o dokončanju del. Vse te listine so bile torej sestavljene po tem, ko je bil izdelan prvi ortofoto posnetek dne 23. 7. 1997 in obenem pred 1. 1. 1998. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da v gradbeni pogodbi ni izrecno navedeno, da se bodo dela izvajala na takratni parc. št. 670/9 k.o. ..., vendar pa glede na nadaljnje navedbe v pogodbi, da gre za izvedbo poljskega objekta na ... pri Kopru, ter ob upoštevanju, da je bilo v odločbi Upravne enote Koper št. 351-181707 z dne 11. 7. 1997 za odmero odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v zvezi z gradnjo pomožnega kmetijskega objekta navedeno, da se ta sprememba nanaša na parc. št. 670/9 k.o. ..., da je bila za gradnjo na tej parceli izdana odločba o dovolitvi priglašenih del in da je ta parcela navedena tudi v izjavi izvajalca o dokončanju del po prej navedeni gradbeni pogodbi, sodišče zaključuje, da je tožnik izkazal, da je bil sporni objekt postavljen pred 1. 1. 1998.
29.Med strankama je sporno predvsem vprašanje, ali objekt, za katerega tožnik predlaga, da se legalizira kot objekt daljšega obstoja, obstaja v bistveno enakem obsegu in z bistveno enako namembnostjo, kot je obstajal v času njegove postavitve ob zaključku leta 1997. Sporno je predvsem vprašanje nadstreška objekta. Tožena stranka trdi, da je prvotno postavljeni objekt obsegal le 40 m2, nadstrešek pa da je bil postavljen kasneje, tako da sedaj objekt meri 47 m2. Trdi torej, da sedanji objekt ni enakega obsega kot v času izgradnje ob koncu leta 1997, pač pa da se je njegov obseg v nadaljnjih letih spreminjal. Tak zaključek opira na ortofoto posnetke. Ugotavlja, da je senca objekta na teh posnetkih v letih 2000 in 2003 krajša kot je senca objekta v letu 2006, kar po njeni presoji kaže, da je bil v tem času objekt dograjen z nadstreškom. Opira se tudi na odločbo GURS z dne 2. 7. 2008, na podlagi katere se je ukinila do takrat obstoječa parc. št. 670/9 k.o. ... ter sta se vzpostavili dve novi parceli, in sicer parc. št. 670/10, ki se je evidentirala kot njiva, in parc. št. 670/11, ki se je evidentirala kot dvorišče v izmeri 36 m2 in površina pod stavbo v izmeri 40 m2. Tožnik pa trdi drugače - da je bil nadstrešek postavljen istočasno kot objekt, da je bil postavljen z namenom spravila kmetijskih strojev, orodja in fitofarmacevtskih izdelkov, da je bil preostali del objekta ves čas bivalnega značaja, da je bil nadstrešek kot zimski vrt v začetku zastekljen in delno zaprt z železnimi profili, sedaj pa z lesenimi štirikrilnimi drsnimi vrati ter da so se na njem izvajala le vzdrževalna (rekonstrukcijska) dela, ki pa v obseg objekta niso posegala, pač pa da je šlo le za zamenjavo strešne konstrukcije nadstreška in objekta.
30.Sodišče pritrjuje tožniku, da na podlagi primerjave ortofoto posnetkov na način, kot je to ugotavljala tožena stranka, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil sporni objekt po 1. 1. 1998 spremenjen oziroma da so se spreminjale njegove dimenzije. Tožniku gre (glede na splošno znana dejstva) pritrditi, da je tolmačenje senc na posnetku odvisno od več različnih faktorjev, kot so naprave za fotografiranje, kot fotografiranja, osvetljenost, letni čas fotografiranja, ipd. V tem delu po presoji sodišča tožena stranka dejanskega stanja ni raziskala v celoti, niti ni pojasnila, ali je pri ocenjevanju senc objekta izhajala zgolj iz vizualnega pregleda posnetkov, ki so v sodnem spisu, ali pa je morebiti ob tem upoštevala še druge (tudi prej naštete) faktorje in na kakšen način. Prav tako tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bila za odločitev bistvena zamenjava strešne kritine na nadstrešku in objektu, saj je za odločitev bistvena zgolj dimenzija in namen uporabe objekta, ne pa vzdrževalna (tudi rekonstrukcijska) dela na njem. Da je določen objekt opredeljen za objekt daljšega obstoja, je namreč ključno (le), da obstaja v enakem obsegu in z bistveno enakim namenom, kot je obstajal na dan 1. 1. 1998. Sodišče dokaznega postopka tožene stranke v tem delu ni samo dopolnjevalo s tem, da bi pozvalo Geodetski inštitut, da izda strokovno mnenje o primerjavi senc objekta po ortofoto posnetkih in da bi imenovalo izvedenca geodetske stroke, kot je to predlagal tožnik (in je zato te dokazne predloge zavrnilo), saj je ugotovilo, da je dejansko stanje nepopolno raziskano tudi še glede nekaterih drugih za odločitev pomembnih okoliščin (kar bo opisano v nadaljevanju), kar vse pa zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ponovno odločanje tožene stranke, ki bo z izvedbo dokazov, za katere bo ocenila, da so ključni za odločitev v zadevi, dejansko stanje v celoti raziskala. Na tem mestu pa sodišče še kot pomembno dodaja, da je dokazno breme v postopku legalizacije objekta daljšega obstoja vendarle na strani vlagatelja tovrstnega zahtevka, kar bo toženi stranki tudi vodilo pri ponovni izvedbi postopka.
31.Tožena stranka je svojo odločitev utemeljevala tudi z odločbo GURS z dne 22. 8. 2008, na podlagi katere se je (med drugim) takrat novo nastala parc. št. 670/11 evidentirala kot dvorišče v izmeri 36 m2 in površina pod stavbo v izmeri 40 m2. Ta odločba tudi po presoji sodišča nakazuje na možnost, da je bil v letu 1998 zgrajen objekt le v izmeri 40 m2 (zidan del objekta) in ne v izmeri 47 m2 (zidani del objekta in nadstrešek). Tožnik pa z odločbo istega organa št. 021321-02848/2020-2 z dne 25. 9. 2020 izkazuje, da je bila stavba s številko 2606-6866, ki je povezana s parc. št. 2606-670/11 v k.o. ..., zgrajena leta 1997 in je obsegala površino 47,90 m2, ki je tudi uporabna površina dela stavbe, da gre za stanovanje v enostanovanjski stavbi, z vrsto prostora bivalni prostor. Ker iz obrazložitve odločbe z dne 25. 9. 2020 med drugim izhaja, da je GURS pri odločanju upoštevala tudi svojo odločbo z dne 22. 8. 2008, je sodišče odločbo z dne 25. 9. 2020 izvedlo kot dokaz v zadevi, četudi je izdana po zaključku upravnega postopka. Ta odločba namreč dopušča (tudi) razlago, da je GURS spremenila svojo predhodno odločitev z dne 22. 8. 2008 glede evidentiranja (in obsega) spornega objekta, saj je v izreku izrecno navedla, da je bila stavba z dimenzijo 47,90 m2 zgrajena že v letu 1997. Tudi v tem delu bo zato morala tožena stranka opisane okoliščine glede evidentiranja objekta ponovno preveriti zlasti, zakaj je GURS v prvo izdani odločbi navedla manjšo površino stavbe, če je nadstrešek takrat (morebiti) že obstajal, oziroma zakaj v sedaj izdani odločbi navaja večjo površino stavbe, ki naj bi kot taka obstajala že v letu 1997, če temu (kot na podlagi prve odločbe GURS ugotavlja tožena stranka) ni bilo tako. Z drugimi besedami - doslej izvedeni dokazi niso z gotovostjo niti pritrdili niti izključili obstoja nadstreška ob izgradnji preostalega objekta in bo zato morala tožena stranka v tem delu dejansko stanje raziskati v okviru predlaganih dokazov, ob tem pa se opredeliti tudi do izjav A. A. in B. B., da je bil že v oktobru 2017 sporni objekt zgrajen z nadstreškom in da v enaki dimenziji obstaja še danes. Sodišče še dodaja, da sedanji izgled objekta (ki po mnenju tožene stranke kaže na novejše prizidave) na presojo ne more vplivati, kolikor je šlo za vzdrževalna oziroma rekonstrukcijska dela na objektu, ki dimenzij objekta niso spreminjale.
32.Po presoji sodišča tudi dejansko stanje glede vkopane kleti v zadevi ni v celoti razjasnjeno. Tožnik je sodišču predlagal, naj v zvezi s tem v dokaznem postopku izvede dokaz z vpogledom v strokovno mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke Č. Č., vendar pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Mnenje je bilo namreč izdelano dne 23. 10. 2020, torej po zaključku upravnega postopka, in gre za tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svoj zaključek, da je klet konstrukcijsko povezana z osnovnim objektom, sprejela na podlagi predložene projektne dokumentacije, medtem ko tožnik trdi, da je klet izvedena kot samostojni objekt in ni predmet legalizacije objekta daljšega obstoja. Trdi, da ima samostojno konstrukcijo, ki je neodvisna od osnovnega objekta, oba objekta pa da sta med seboj ločena z dilatacijo (kar po njegovi izjavi dokazuje tudi dokumentacija za izgradnjo kleti kot enostavnega objekta, ki jo je tožnik priložil svoji izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v upravnem postopku). Sodišče meni, da je za odločitev v zadevi bistveno ugotoviti, kako je klet izvedena v naravi, torej, ali je samostojni objekt, ki ima tako konstrukcijo, da lahko obstaja neodvisno, ne glede na osnovni objekt, vsekakor pa klet ni predmet tožnikovega zahtevka za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Pri presoji izpolnjevanja pogojev za legalizacijo objekta daljšega obstoja namreč ni ključna projektna dokumentacija, pač pa dejansko stanje v naravi, kar pomeni, da je dopustno legalizirati le tiste objekte, ki imajo v bistvenem enake dimenzije in imajo bistveno enako namembnost, kot so jo imeli na dan 1. 1. 1998. Če torej v obravnavani zadevi klet ni konstrukcijsko povezana z osnovnim objektom, tako kot to trdi tožnik, pač pa ima samostojno konstrukcijo, ki je od osnovnega objekta ločena z dilatacijo, ni mogoče govoriti, da je bila dimenzija osnovnega objekta, za katerega je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, spremenjena; če pa gre za konstrukcijsko povezano celoto, pa gre za spremembo dimenzij, ki ne dopušča legalizacije objekta. Dejansko stanje v tem smislu bi bilo zato treba podrobneje raziskati z za to primernimi dokazi.
33.Tožena stranka je tudi presodila, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi se sporni objekt uporabljal z bistveno enako namembnostjo od 1. 1. 1998 do vložene zahteve za legalizacijo objekta daljšega obstoja. Svoj zaključek opira na tožnikovo vlogo, s katero je v letu 2018 pri upravni enoti zaprosil za izdajo dovoljenja za rekonstrukcijo pomožnega kmetijskega objekta in nadstreška ter ob tem izjavil, da je objekt namenjen spravilu kmetijskih priključkov. To po presoji tožene stranke kaže, da se je objekt v preteklosti uporabljal za kmetijske namene in ne za namene bivanja, kot to trdi tožnik in kot to izhaja iz pisnih izjavo A. A. in B. B. Sodišče meni, da zgolj na podlagi tožnikove vloge iz leta 2018 ni mogoče sklepati na dejansko uporabo objekta. V tem času namreč tožnik objekta ni mogel legalno uporabljati za bivanje, pač pa bi ga legalno lahko uporabljal le kot pomožni objekt za kmetijske namene. Razumljivo je torej, da je, ker je želel na parceli pridobiti možnost priključitve na vodovod (mogoče je bilo pridobiti le priključek za potrebe kmetijstva) in električno omrežje, lahko v takratnih razmerah predlagal zgolj rekonstrukcijo objekta za kmetijske namene. Ali je objekt tudi uporabljal s tem namenom ali pa morebiti za bivanje, kot trdi, pa je vprašanje, ki bi ga morala tožena stranka ugotavljati (tudi) s pomočjo dokazov, ki jih je v ta namen predlagal tožnik, ne pa se zgolj opreti na njegovo vlogo za pridobitev dovoljenja za rekonstrukcijo objekta. Določba 117. člena GZ je namreč namenjena legalizaciji objektov, ki so se (v bistveno enakem obsegu) z bistveno enako namembnostjo uporabljali vse od 1. 1. 1998 dalje, ta uporaba pa ni bila legalizirana. Določba torej zahteva, da vlagatelj zahteve za legalizacijo objekta dokaže dejanski način njegove uporabe in bi se zato tožena stranka morala do dokazov, ki jih je v zvezi s tem predložil tožnik, opredeliti po vsebini. Tožena stranka bi ob tem morala upoštevati tudi možnost, da tožnik v vlogi za rekonstrukcijo objekta v letu 2018 ni navajal resničnih podatkov, to pa s cilji, kot so pojasnjeni v prejšnjih stavkih. Tudi v tem delu bo zato morala tožena stranka dokazni postopek ustrezno dopolniti, predvsem pa slediti pojasnjenemu namenu 117. člena GZ, torej, da se na podlagi vsebine te določbe in v tej določbi predpisanih pogojev, legalizirajo tisti objekti, za katere se izkaže, da te pogoje izpolnjujejo, jih pa stranke vse do sprejetja tega zakona niso mogle legalizirati, tudi glede na njihovo dejansko uporabo, ki je odstopala od dovoljene.
34.Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče presodilo, da je tožnikova tožba utemeljena in je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka, kot je pojasnjeno v prejšnjih točkah te obrazložitve, in ponovno odločanje.
35.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena po izvedeni glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik.
Zveza
Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 117
Pridruženi dokumenti
Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.