Jedro

Tožnik do odškodnine ni upravičen za izrečeno besedo pijanec, ker je toženka kot socialna delavka zaradi večletnega ukvarjanja s tožencem imela utemeljen razlog verjeti, da je toženec res podvržen prekomernemu uživanju alkohola. Glede na vse okoliščine primera izrečena žalitev pri tožniku ni mogla povzročiti duševnih bolečin take intenzitete in trajanja, ki bi opravičevale prisojo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti 5.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 25.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje do plačila. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prve stopnje in tožniku prisodi odškodnino za pretrpljene duševne bolečine ali pa razveljavi napadeno sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer tožena stranka (pravilno tožeča stranka) predlaga, da se izvedejo vsi potrebni dokazi o intenziteti in trajanju tožnikovih duševnih bolečin, ki so bile povzročene z ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke dne 29.1.1996 protipravno iz razloga, ker je razžalila tožnika. Vendar pa neutemeljeno zaključuje, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstva, da je tožnik podvržen alkoholu in da naj bi njegova užaljenost in prizadetost izvirala iz predhodnega dogodka, ko mu ni bil priznan status družinskega člana v zvezi z odmero denarnega dodatka. S tem tudi utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka, ne da bi upoštevalo in obrazložilo tudi druge izvedene dokaze, ki nesporno utemeljujejo tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru ni sporno, da je toženka žalila tožnika ne samo z izrazom "pijanec", temveč tudi, da je za v norišnico, da se mu sušijo možgani in da je največji "švercar" kave in zelenjave. To dejstvo potrjuje ne samo tožnik in njegova žena E.H., temveč tudi druge zaslišane priče. Zakaj naj bi bila izjava tožnikove žene "nezanesljiva", prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo in bi to tudi težko obrazložilo. Da bi izpovedala nekaj, kar ni slišala, ne bi bilo razumljivo, posebej ker je svojo izjavo podala pod prisego. Tožnik kritičnega dne ni bil pod vplivom alkohola in tudi ni podvržen alkoholu, kar ni izpovedala samo njegova žena, temveč tudi druge zaslišane priče. Kritičnega dne je prišel na Center za socialno delo, da bi se mu priznal status družinskega člana, vendar to nikakor ni bil razlog za njegovo užaljenost in prizadetost, zaradi katere je zahteval konkretno odškodnino. Da je bil zaradi žalitev toženke močno prizadet, izhaja že iz dejstva, da je tožbo podal neposredno po tem dogodku dne 14.2.1996. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je toženka žalila tožnika na javnem mestu kot uradna oseba in to v prisotnosti drugih ljudi. Takšne okoliščine pri normalnem človeku še povečajo in intenzivirajo čustveno prizadetost. Ni sporno, da je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in tožnikovo škodo. Kako je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo obseg tožnikove škode, le-temu ni znano, saj ni izvajalo o tem nikakršnih dokazov, saj o tem ni zaslišalo niti tožnika. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse za presojo odločilne dejanske okoliščine, izvedene dokaze pa je skrbno in pravilno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Storilo tudi ni nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako se je pokazalo, da noben od pritožbenih razlogov v resnici ni podan. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zelo prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je toženki glede na izveden dokazni postopek mogoče dokazati le to, da je v uradnih prostorih Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) kamor je tožnik nepovabljen prišel, očitala, da je "pijanec". Nedvomno gre za vrednostno sodbo in za žalitev toženca. Za ostale žaljive trditve, ki jih je tožnik navajal v tožbi, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni dovolj dokazov, da naj bi jih toženka res izrekla tožniku. Res je njegove trditve potrdila tudi njegova žena E.H., zaslišana kot priča, vendar se pritožbeno sodišče strinja s tem, da je njena izpoved nezanesljiva in da je nedvomno bila pod vplivom tožnika. Pritožba ne pove, katere druge priče naj bi tudi potrdile preostale žaljivke, dejansko pa nobena priča, razen tožnikove žene, teh žaljivk ni potrdila. Priči, ki jih je predlagal tožnik in ki sta z njim prišla na CSD, to je O.K. in M.P. sta namreč slišala le besedo "pijanec", ne pa tudi ostalih žaljivk. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišče prve stopnje, da je toženka glede na vse okoliščine tega primera, zlasti večletnega ukvarjanja s tožnikom, njegovo ženo in številno družino kar enajstih otrok, o tem je pravdnemu spisu priložen obširen upravni spis CSD, imela utemeljen razlog verjeti, da je tožnik res podvržen prekomernemu uživanju alkohola, zato izrečena beseda "pijanec" ne more imeti takšne teže, da bi lahko pri tožniku povzročila tako hude duševne bolečine oziroma bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki bi opravičevale prisojo odškodnine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim pomembnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik prizadet oziroma užaljen predvsem zato, ker mu toženka kot delavka CSD v uradnem upravnem postopku ni priznala statusa "družinskega člana" in prav iz tega razloga, kot tožnik ponavlja tudi v pritožbi, je takrat nevabljen prišel v pisarno toženke in se zaradi tega razburjal oziroma hotel, da bi se mu tak status priznal. Iz tega sledi tudi končni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnikova prizadetost zaradi nepriznavanja "statusa družinskega člana" ni v vzročni zvezi s tistimi posledicami, to je duševnmi bolečinami, ki jih zatrjuje v tej pravdi in za katere zahteva odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, povsem pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP). Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene takšne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.