Jedro

Neresničnost navedbe, da je bil tožnik soustanovitelj družbe I. d. o. o., sama zase še ne pomeni, da je žaljiva, pravilna pa je tudi presoja, da omemba tožnika v tej zvezi niti v kontekstu celotnega prispevka, ki je obravnavalo temo v interesu javnosti in v katerem sporne omembe tožnika ni mogoče povezati z ravnanji, ki so pripisane drugim osebam, navedenim v prispevku, ne predstavlja nedopustnega posega v njegovo čast in dobro ime.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.345,85 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za objavo pravnomočne sodbe v Mag-u, Delu in na POP TV. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti pritožbene navedbe, da v članku ni govora o porabi davkoplačevalskih sredstev, je napačno. Sodba je spregledala bistvo pritožbene navedbe, da objava Poročila tajnega agenta oziroma objava navedb o tožniku v tem besedilu ni bila v interesu javnosti. Objektivni interes javnosti ni obstajal, ker je šlo za objavo neresničnih podatkov, ki so bili označeni kot strogo zaupna uradna skrivnost ter jih je toženka pridobila in objavila nezakonito. Objava neresničnih podatkov je bila sama po sebi protipravna, ker dokument ni bil posredovan javnosti s strani državnega organa in ga toženka ni pridobila uradno, ampak na nedovoljen način. Interes javnosti je bil le v seznanitvi s preverjenimi in resničnimi informacijami o določenem vprašanju širšega družbenega pomena, sporne informacije pa niso bile take. Ni sporno, da je svoboda izražanja pogoj sleherne demokracije, vendar pa je ta svoboda omejena. Izpodbijana sodba ne pojasnjuje, zakaj naj bi to načelo veljalo tudi pri objavi povsem nepreverjenih in neresničnih podatkov o fizičnih osebah, pridobljenih na nezakonit način, ki posega v pravno in moralno varnost teh oseb. Izjemno organizirana kriminalna družba ni nikoli obstajala in tožnik z njo ni imel in ni mogel imeti povezav. Prav tako tožnik ni bil soustanovitelj družbe I. d. o. o. Kljub temu, da ni vezano na odločitve Društva novinarjev Slovenije, sodišče ne more podati bistveno drugačne ocene od njegove. Stališče, da je nekaj "na meji dovoljenega", ne zadostuje; sodišče bi moralo opredeliti meje svobode izražanja. Merila za presojo civilne odgovornosti so drugačna od meril za presojo kazenske odgovornosti. Sklicevanje na kriterije kazenskega prava je posledica neustvarjalnega pristopa sodišča, da sàmo oblikuje razumne in pravične kriterije, ki so v skladu s civilno naravo stvari. Temeljni namen civilnega varstva časti in dobrega imena je ugotavljanje, ali sta čast in dobro ime ogrožena, ne pa ugotavljanje, kako je ravnal storilec. V ospredju sodbe bi zato morala biti presoja, ali je bilo poseženo v tožnikovo čast in dobro ime, ne pa, ali so podani znaki žaljivosti po kazenskem pravu. Objava neresničnega dejstva o tožniku je bila nedvomno storjena z namenom škodovati tožnikovemu dobremu imenu, saj je bil ob navedbi imena in doktorskega naziva označen kot nekdo, ki se ukvarja z nečednimi posli in je član izjemno organizirane kriminalne združbe. Kasneje je izvedel, da je bil edini namen avtorjev besedila očrniti njegovo dobro ime in preprečiti, da bi dobil dovoljenje za delo častnega konzula Republike Hrvaške v Sloveniji. Ta namen je bil dosežen. Sklep sodišča, da se tožnik dopolnjuje z gospodom P. v smislu njegovega slovesa, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je gospod P. v besedilu hudo obremenjen s pripisovanjem kriminalnega ravnanja in celo vodenjem izjemno dobro organizirane kriminalne združbe. Poleg tega je objava o soustanoviteljstvu družbe s strani osebe, ki se ni neposredno ukvarjala s podjetništvom, v obdobju propadanja mariborskega gospodarstva imela negativen predznak. Napačno je tudi stališče v zvezi s člankom Biznisi A. A. Kljub temu, da je šlo za objavo novih neresničnih dejstev, obširnih zaščitenih osebnih podatkov o tožniku in njegovih družinskih članih, pridobljenih na nezakonit način, objavo podatkov, ki sami po sebi nimajo nobene zveze s podatki iz Poročila tajnega agenta, in da so zapisani na izredno tendenciozen način, je sodišče zavzelo stališče, da tudi v tem primeru ni šlo za žaljive in zaničevalne navedbe. Sodišče neutemeljeno govori o neprerekanih dejstvih, saj je tožnik ves čas postopka opozarjal na številne neresnice v tekstu. Stališče sodišč, da je vsebina članka celo pozitivna, je povsem napačno. Žaljiv in zaničevalen je že naslov članka, saj se izraz biznisi uporablja za dvomljivo, nezakonito, moralno sporno dejavnost posameznika. Na žaljiv način je uporabljen izraz "tako ali drugače zraven", in to še posebej v povezavi z zapisom v nadaljevanju, ki se glasi "… F. d. o. o., o kateri je bilo veliko napisanega že v aferi T.". Objavljeni podatki niso pomenili poprave neresničnih podatkov, objavljenih v Poročilu tajnega agenta, ampak so pomenili dodatno blatenje tožnikovega imena. Sodišči s svojo odločitvijo sledita metodi, ki je običajna v delovanju medijev, tj. metoda moralnega omalovaževanja posameznikov na način, ki je na meji dovoljenega, pozabljata pa, da je pri ogrožanju časti in dobrega imena primarno varovana osebna dobrina posameznika. Napačen je tudi sklep izpodbijane sodbe, da tožniku niso bile povzročene negativne posledice, ker je bil imenovan za dekana in je dobil dovoljenje za delo častnega konzula. Do spremembe mnenja družbenega okolja o delovanju tožnika je namreč prišlo po sklenitvi poravnave med tožnikom in Republiko Slovenijo, na podlagi katere se je Republika Slovenija javno opravičila tožniku v Delu, Večeru, Magu in na RTV Slovenija.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, je revident dolžan zatrjevane kršitve postopka opredeliti natančno in konkretno. V nasprotnem primeru presoja o njihovi utemeljenosti ni možna. Tega tožnik v obravnavani reviziji ni storil. Uvodoma je sicer uveljavljal revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, v nadaljevanju pa teh kršitev ni opredelil, niti jih iz sicer razmeroma obsežne revizije ni mogoče izluščiti.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava niti glede prve niti glede druge objave ni utemeljen. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi zavzema stališče, da je pri presoji dopustnosti posegov v posameznikovo čast in dobro ime s strani tiska treba tehtati težo posega v varovano osebno dobrino posameznika in svobodo (novinarskega) izražanja.(1) Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, obojega v luči okoliščin konkretnega primera.(2) Revizijsko stališče, da je pri presoji o obstoju civilnopravne odgovornosti treba izhajati (le) iz tega, ali je šlo za poseg v čast in dobro ime, ni pa pomembno, kako je ravnal storilec, je torej preozko in posledično zmotno. Neutemeljeno je tudi stališče, da pri presoji odškodninske odgovornosti ne pridejo v poštev merila, ki so se izoblikovala za presojo dopustnosti posegov v čast in dobro ime na področju kazenskega prava. Tako sodna praksa kot teorija sta že zavzeli stališče o primernosti uporabe določbe o kaznivem dejanju razžalitve pri presoji o nedopustnosti ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti.(3) Neutemeljeni pa so tudi očitki, ki merijo na to, da sodba ni ovrednotila vseh relevantnih okoliščin oziroma jim ni dala ustrezne teže. 8. Sodišče je presojalo navedbo v ... objavljenem Poročilu tajnega agenta, ki se glasi: "P. slovi kot izjemno sposoben finančnik – praktik, ki se v tem dopolnjuje z dr. A. A., ki je tudi soustanovitelj I." Stališču sodišča, da ta navedba sama zase ni žaljiva, revident niti ne nasprotuje, revizijsko sodišče pa se strinja tudi s presojo sodišča, da sporna navedba niti ob upoštevanju celotnega prispevka ne predstavlja nedopustnega posega v tožnikovo čast in dobro ime. Izpodbijana sodba upošteva, da so P. P. v Poročilu pripisana obremenilna ravnanja in da je v sklepu Poročila naveden med osebami, ki naj bi sestavljali "izjemno organizirano in brezobzirno kriminalno združbo, katere edini namen je bil poneveriti čimveč denarja na škodo T." ter da tožnik v tej povezavi ni omenjen, in na podlagi tega zaključuje, da je tožnikovo dopolnjevanje s P. treba razumeti le v slovesu izjemno sposobnega finančnika – praktika, da je tožnik naveden le kot soustanovitelj družbe I., povprečno informiran bralec pa ve, da je sporna dejanja družbe mogoče pripisati le v breme organov zastopanja, ne pa v breme ustanoviteljev, da ne gre za obtožnico ali za sodbo, temveč za (nedokončano) poročilo obveščevalne službe, zaradi česar je po presoji sodišča povprečen bralec vzel trditve v članku z določeno mero rezerve, da je šlo pri sanaciji družbe T. za ogromna proračunska (davkoplačevalska) sredstva in je bil zato podan velik interes javnosti, da se nadrobno seznani z načinom porabe teh sredstev, da članek ni vzbudil obsojanja, marveč le zahtevo po pojasnilu, posamezne negativne odzive pa je treba pripisati nekritičnim bralcem, ki so prispevek prebrali površno ali pa so ga razumeli narobe oziroma tako, kot je ustrezalo njihovi že pred tem oblikovani negativni predstavi o tožniku.

9. Izpodbijana sodba pravilno izhaja iz povprečnega, celovitega pomena spornega besedila, opredeljenega v kontekstu celotne objave, ovrednoti vse relevantne okoliščine in jim daje ustrezno težo. Neresničnost navedbe, da je bil tožnik soustanovitelj družbe I. d. o. o., sama zase še ne pomeni, da je žaljiva,(4) pravilna pa je tudi presoja, da omemba tožnika v tej zvezi niti v kontekstu celotnega prispevka ne predstavlja nedopustnega posega v njegovo čast in dobro ime. Po ugotovitvi, da sporne omembe tožnika ni mogoče povezovati z ravnanji, ki so pripisana drugim osebam, navedenim v Poročilu, in da je na drugi strani Poročilo obravnavalo temo, ki je bila v interesu javnosti, za odločitev v zadevi ni bilo pomembno, na kakšen način je toženka prišla do tega poročila. Z navedbami, da je bil tožnik označen kot nekdo, ki se ukvarja z nečednimi posli in je član izjemno organizirane kriminalne združbe, tožnik izpodbija dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz istega razloga, tj. ker niso vključene v dejansko podlago sodbe, so neupoštevne tudi navedbe, da je tožnik kasneje izvedel, da je bil edini namen avtorjev očrniti njegovo dobro ime, in da so informacije o soustanoviteljstvu v družbah, ki se niso ukvarjale s podjetništvom, v obdobju propadanja mariborskega gospodarstva imele negativen predznak. Ker je tožnik uveljavljal toženkino odgovornost s trditvami o žaljivosti sporne navedbe v kontekstu celotnega Poročila, ne pa zgolj zaradi njene neresničnosti, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti revizijske navedbe, da je bila toženka pred objavo Poročila dolžna preveriti resničnost informacij, navedenih v njem.

10. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prispevkom Biznisi A. A. Na podlagi ugotovitev, da so v njem navedene družbe, s katerimi je tožnik na različne načine povezan, in da gre za odziv toženke na tožnikovo pismo, po katerem ni bil niti ustanovitelj niti družbenik družbe I. d. o. o., je izpodbijana sodba zavzela pravilno stališče, da kljub posmehljivemu načinu zapisa ne gre za nedopusten poseg v tožnikovo čast in dobro ime.

11. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe II Ips 524/95 z dne 28. 8. 1997, II Ips 179/98 z dne 28. 5. 1999, II Ips 187/2000 z dne 26. 10. 2000, II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005, II Ips 658/2004 z dne 7. 12. 2007, II Ips 703/2006 z dne 19. 2. 2009 in številne druge.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9.2010, Uradni list RS, št. 85/2010, in v njej navedeno ustavnosodno prakso.

Op. št. (3): Prim. npr. sodbe II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007, II Ips 900/2007 z dne 19. 2. 2009 ter II Ips 784/2007 z dne 25. 3. 2010 in Jadek Pensa v Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 786. Op. št. (4): Prim. sodbo II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004.