Jedro

Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, bi sodišče moralo opraviti materialno procesno vodstvo in na ta način odpraviti vse nejasnosti.

Plačil za posamezne vrste škod ni mogoče kar poračunavati med seboj. To sicer ne drži za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj se odškodnina iz tega naslova odmerja enotno, ker so vse možne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev. Ni pa mogoče medsebojno poračunavati plačil za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki se vrednotita ob različnih trenutkih.

Sodišče ne sme odločiti, da plačani znesek za nepremoženjsko škodo zajema tudi razliko do popolnega poplačila premoženjske škode, če je dolžnik natančno navedel, koliko plačuje na račun premoženjske in koliko na račun nepremoženjske škode. Upoštevati mora tudi, da se najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica, delno plačilo pa valorizirati.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su... prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 4.192,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.02.2006 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 214,67 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Glede na očitek sodišča, da ni specificirala razdalje od svojega doma do zdravstvenega doma, pojasnjuje, da je bila natančna specifikacija priložena že tožbi, nasprotuje pa tudi, da je bilo prevozov v L. zgolj 12. S prevozi pa je bila glede na to, da tožnik ni mogel voziti, nujno povezana tudi potreba po tuji pomoči, ki bi jo moralo sodišče priznati tudi za čas prevozov ter izven priznanih dveh mesecev po nesreči. Ne strinja se s prisojeno odškodnino za utrpljeno nepremoženjsko škodo, opozarja, da sodišče meša telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, da napačno ugotovi zvin gležnja, saj tega ni bilo, pač pa le zvin stopala in da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da so tožnikove življenjske aktivnosti občutno zmanjšane. Sodišče tudi ne bi smelo odmeriti zneskov nižje, kot jih je tožena stranka že priznala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Opozarja, da tožeča stranka ni podala navedb, ki bi utemeljevale zamudo tožene stranke. Ta je lahko prišla v zamudo šele po končanem zdravljenju in ne že z dnem škodnega dogodka, kot je zamudne obresti priznalo sodišče prve stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke glede zatrjevanih stroškov za prevoze in bistvo spora, ki je v razliki med plačano in zahtevano odškodnino in ne razliki po posameznih postavkah. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnik je bil dne 16.05.2003 kot motorist poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. 07.09.2005 je tožena stranka tožniku kot povračilo utrpljene škode plačala znesek 3.911.600 SIT.

Tožena stranka je tudi pojasnila, kaj plačani znesek zajema: 120.000,00 SIT za potne stroške, 90.000,00 SIT za stroške tuje pomoči in nege, 1.600,00 SIT za stroške parkirnine, preostanek v višini 3.700.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, in sicer 1.600.000,00 SIT na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000,00 SIT na račun pretrpljenega strahu in 1.700.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožeča stranka pa zahteva še 4.968.959,00 SIT oz. 20.735,10 EUR. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je s plačanim zneskom tožena stranka plačala že vso nastalo škodo in del zakonitih zamudnih obresti, s sodbo pa je tej naložilo plačilo še preostanka zakonitih zamudnih obresti, ki so se natekle od dne poškodbe do dne plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje.

Drži sicer očitek sodišča, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenih prevozov pomanjkljiva, saj razen ocene končnega števila prevoženih kilometrov ne pove ničesar. Enako velja tudi glede teka zakonitih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozvati, da svojo trditveno podlago dopolni in konkretizira (1) ter na ta način odpravi vse nejasnosti. Sodišče tega ni storilo, namesto tega je samo ugotavljalo število prevozov iz predloženih dokazil (ki trditvene podlage ne morejo nadomestiti) in s tem toženi stranki onemogočilo učinkovito obrambo, začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni niti ugotovilo, niti obrazložilo. S tem je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljen pa je tudi očitek tožeče stranke, da plačil za posamezne vrste škod ni mogoče kar poračunavati med seboj. To sicer ne drži za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj se odškodnina iz tega naslova odmerja enotno, ker so vse možne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev. Ni pa mogoče medsebojno poračunavati plačil za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki se vrednotita ob različnih trenutkih. Tožena stranka je sama navedla, kaj plačani znesek zajema (1. odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče tako ne bi smelo odločiti, da plačani znesek za nepremoženjsko škodo zajema tudi razliko do popolnega poplačila premoženjske škode. Nadalje pa bi moralo sodišče, če bi ustrezno ugotovilo in obrazložilo nastop zamude tožene stranke, upoštevati tudi 288. člen OZ, da se najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica, plačani znesek pa valorizirati (2). Ker tega ni storilo, je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Drži tudi, da sodišče ni razlikovalo zmanjšanja življenjskih aktivnosti od telesnih bolečin. 179. člen OZ denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo upravičuje tako v primeru telesnih bolečin, kot tudi v primeru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Omejitve, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine (tožnik težje opravlja delo trenerja, fizična dela povezana z dvigovanjem in prenašanjem večjih bremen, oviran pa je tudi pri športnih dejavnosti) spadajo pod zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tovrstne omejitve tožnika, nastale zaradi omejene gibljivosti desne rame in desnega stopala, je ugotovil tudi postavljeni izvedenec. Ob ugotovljenih omejitvah, pa je sicer v domeni sodišča, da presodi ali tovrstne omejitve tožniku povzročajo duševne bolečine. A zaključek, da temu ni tako, saj tožnik, ki je trener in absolvent fakultete za šport, še vedno opravlja delo trenerja in gibe z ramo in stopalom še vedno lahko izvaja, čeprav z bolečino, ni življenjsko sprejemljiv in logičen. Tovrstne omejitve v večini primerov povzročajo duševne bolečine vsakomur, še posebej pa športniku. Drži tudi, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik med zdravljenjem utrpel zvin gležnja, pač pa stopala, natančno pa je mogoče razbrati tudi, koliko je dodatna poškodba vplivala na potek zdravljenja in prestane telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem.

Zaradi navedenih kršitev je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti dolžno materialnoprocesno vodstvo, glede na podane trditve pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, upoštevajoč zgoraj navedeno pa svojo odločitev tudi ustrezno in preverljivo obrazložiti.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) 285. člen ZPP sodišču nalaga, da poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

(2) Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ), enako tudi sodba II Ips 738/2007.