Jedro

Obsojenec ne more izločitev dokaza prvič predlagati v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je v tej pravici prekludiran.

Izrek

Zahteva obsojenega F.U. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 6.9.2004, s katero je spoznalo za krive tudi obsojene B.D., M.K. in I.U., obsojenega F.U. pod točko III/2 spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 181. člena ter 25. in 27. člena KZ. Po drugem odstavku 181. člena KZ je obsojencu določilo kazen tri leta zapora in mu nato ob upoštevanju kazni devetih let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2.3.1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.6.1998 izreklo enotno kazen enajst let in šest mesecev zapora. Po 49. členu KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo že prestano kazen po navedeni prejšnji pravnomočni sodbi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega F.U. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo, je obsojeni F.U. iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče s pravnomočno sodbo kršilo prepoved ponovnega sojenja v isti stvari in s tem določbo 31. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), 10. člen ZKP in 4. člena Protokola številka 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Poudarja, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe oškodovanke U.U., ko je ta preklicala prvotne navedbe in pojasnila, da je vložnika po krivem obremenila zaradi strahovanj in izsiljevanj, ki jih je nad njo izvajala socialna delavka Centra za socialno delo R. M.B. Izpostavlja tudi, da se sodišče opira na izvedensko mnenje A.T. in na tej podlagi ugotavlja, da sta bili U. in K.U. spolno zlorabljeni, čeprav je izvedenec ugotovil, da do spolnih zlorab sploh ni prišlo. Vložnik tudi trdi, da bi moralo sodišče intervju z K.U. kot nedovoljen dokaz na podlagi 83. člena ZKP iz spisov izločiti, ker je nedopustno, da sta sodišči prve in druge stopnje to listino ovrednotili kot verodostojen dokaz, čeprav nima ne podpisa ne žiga. Iz izpovedbe K.U. je po stališču vložnika mogoče razbrati, da je bila poučena, kaj in kako naj govori in je zato potrebno po 83. členu ZKP iz spisov izločiti tudi kaseto, posneto ob tem nezakonitem zaslišanju, pridobljeno v nasprotju s 155. in 219. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, obsojenec pa je vložil zahtevo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenega F.U. za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojeni F.U. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da sta bila otroka U. in K.U. na podlagi odločbe centra za socialno delo z dne 13.12.1996 odvzeta staršema in dne 19.12.1996 nameščena v rejniško družino. Vsebina odločbe Centra za socialno delo R. z dne 23.12.1996, po vložnikovem mnenju zato kaže, da so navedbe vrhovnega državnega tožilca glede časa storitve kaznivega dejanja napačne in da celoten postopek temelji na lažeh in konstruktih, ki so jih ustvarili Center za socialno delo R., tožilstvo in sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni F.U. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2.3.1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.6.1998 spoznan za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 183. člena KZ, ki ju je storil, prvega od začetka leta 1996 do 30.4.1997, drugega pa od aprila 1990 do novembra 1996 ter zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za kar mu je sodišče izreklo enotno kazen devet let zapora. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pa je bil obsojeni F.U. spoznan za krivega zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 181. člena KZ v sostorilstvu, torej tudi v zvezi s členoma 25 in 27 KZ, ki ga je storil v juliju in avgustu 1997. Iz navedenega je razvidno, da ni bilo kršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) in da ne gre za že razsojeno stvar, kot to zmotno razlaga obsojenec. Ne gre samo za različen časovni okvir izvršitve osebnih kaznivih dejanj, ampak je bil obsojeni F.U. s prvo pravnomočno sodbo obsojen kot storilec kaznivih dejanj zoper lastna otroka, z drugo pa skupaj z ženo I.U. kot pomagač pri kaznivih dejanjih, ki sta jih v juliju in avgustu 1997 storila obsojena B.D. in M.K. zoper oškodovano U.U. Zato je treba vložnikovo trditev, da je sodišče kršilo določbe 31. člena Ustave, 10. člena ZKP in 4. člena Protokola številka 7 k EKČP ter da je zato po vsebini podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljene.

S trditvami, da sodišče ni upoštevalo spremembe izpovedbe oškodovanke U.U. in njenih navedb, da je bila prvotna izpovedba posledica ustrahovanj in izsiljevanj, ki jih je bila deležna od socialne delavke M.B., vložnik ponuja drugačno presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Na ta način ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, obsojeni F.U. izpodbija tudi z navedbami, da je izvedenec A.T. (ta je bil zaslišan kot izvedena priča(1)) pojasnil, da oškodovanki sploh nista bili spolno zlorabljeni. Iz prvostopenjske sodbe, ki ji je pritrdilo tudi višje sodišče, je razvidno, da je izvedena priča pojasnila, da je možnost poškodovanja v primeru analnih spolnih odnosov skorajda izključena, razen v primerih uporabe grobe sile, da pa se obsojencem niti ne očita, da bi do analnih spolnih občevanj prišlo z uporabo sile, pač pa le z uporabo grožnje. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje drugače, zato ponuja lastno presojo izpovedbe izvedene priče in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Obsojeni F.U. ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe niti z navedbami, da bi moralo sodišče v skladu z določbo 83. člena ZKP iz spisov izločiti zapis intervjuja z K.U., opravljenega v prostorih Svetovalnega centra za otroke, mladoletnike in starše v L. dne 5.1.2001, ki ni podpisan. Samo iz razloga, ki ga navaja vložnik, intervju z oškodovanko K.U., ki se v kazenskem postopku ni poslužila pravne dobrote, da ne bo pričala, ni nedovoljen dokaz. V uvodnem delu intervjuja so naštete osebe, ki so pri njem sodelovale, in bi bilo avtentičnost zapisa mogoče preveriti z njihovim zaslišanjem. Obsojenec in njegov zagovornik v rednem postopku nista predlagala izločitve te listine in je že s tega vidika obsojenec prekludiran, tako da tega ne more prvič storiti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Navedba v zahtevi, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče intervju šteli kot trden dokaz, na katerega sta oprli sodno odločbo, ne drži. Ta dokaz (v zbirki listin označen z A 3) na glavni obravnavi sploh ni bil izveden, iz vsebine obeh sodb pa je razvidno, da sodišče sodbe nanj ni oprlo. Kolikor vložnik na tej podlagi po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mu zato ni mogoče pritrditi.

Z vložnikom se tudi ni mogoče strinjati, da bi sodišče moralo iz spisov na podlagi 83. člena ZKP izločiti kaseto o zaslišanju oškodovanke K.U., ker je bila oškodovanka poučena, kaj in kako naj govori in je bilo to procesno dejanje nezakonito, pridobljeni dokaz pa nedovoljen.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti, zato mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. V nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Obsojenec v zahtevi ostaja le na ravni trditve, da so bila vprašanja oškodovani K.U. na zaslišanju dne 12.2.2002, ki je bilo opravljeno s pomočjo izvedenke N.K., postavljena sugestivno, vendar teh svojih navedb ne konkretizira tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Na enak očitek v pritožbi obsojenega B.D. je odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 4 sodbe) in se na to utemeljitev sklicuje tudi Vrhovno sodišče. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje pojasnilo, da je preiskovalna sodnica odredila snemanje oškodovankinega zaslišanja na podlagi določbe 84. člena ZKP, zaslišanje pa je bilo opravljeno s pomočjo omenjene sodne izvedenke na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 240. člena ZKP. Zapis zaslišanja na kaseti (priloga C 5) je zakonit dokaz, kar pa pokaže, da je nadaljnja trditev v zahtevi, da se je z izpovedbo na kaseti seznanil celoten prvostopenjski in drugostopenjski senat, čeprav so bili dokazi pridobljeni v nasprotju z določbami 155. in 219. člena ZKP, nerelevantna.

V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca razlogov zahteve ni dovoljeno širiti. Obsojenec pa je storil ravno to, saj se je skliceval na odločbo Centra za socialno delo R. z dne 23.12.1996, iz katere je razvidno, da sta bili U. in K.U. na podlagi odločbe tega centra dne 13.12.1996 staršema odvzeti in dne 19.12.1996 nameščeni v rejniško družino. Ne glede na to, da je takšna širitev razloga nedopustna, pa je potrebno povedati, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da sta bili deklici U. in K.U. potem ko sta bili vzeti staršema, nameščeni v Center za zdravljenje bolezni otrok v Š. Sodišče prve stopnje je podlagi Poročila Centra za socialno delo R. z dne 5.3.2004 (priloga A 8) ugotovilo, da je bila oškodovanka U.U. med poletnimi počitnicami 1997 doma. Da je bilo tako, izhaja tudi iz izpovedbe te oškodovanke (tretji odstavek na list. št. 76), ko je tudi povedala, da je bila šele po poletnih počitnicah nameščena v rejniško družino. Glede na to, da je obsojenec kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega z izpodbijano pravnomočno sodbo, storil v mesecih juliju in avgustu 1997, je očitno, da tudi navedbe v izjavi na odgovor nasprotne stranke niso take narave, da bi vzbudile kakršenkoli, kaj šele precejšen dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni F.U., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.Op.št.(1):Pripomba Vrhovnega sodišča