Jedro

Samo dejstvo, da je bila pripoznava tožbenega zahtevka dana v izredno ugodnih okoliščinah za toženo stranko, še ne pomeni, da je pripoznava nemoralna. Če tožeča stranka s pritožbo ne zatrjuje, da so bile te okoliščine hkrati njej v škodo, potem nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave.

Izrek

Pritožba se zavrže. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da se toženi stranki nalaga, da v 15 dneh sklene s tožečo stranko pogodbo o prodaji nepremičnine in da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške. S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnega zahtevka tožeče stranke.

Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 3. odst. 353. člena ZPP ter predlagala njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je bila pripoznava nemoralna, ker je bila dana v izredno ugodnih okoliščinah za toženo stranko, zato je v nasprotju z 2. točko 3. odst. 3. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tem sporu zmagala, ker je tožena stranka v celoti pripoznala njen tožbeni zahtevek. Pripoznava tožbenega zahtevka ne more biti nemoralna samo zato, ker bi jo tožena stranka dala v zanjo izredno ugodnih okoliščinah, kot to trdi tožeča stranka v pritožbi.

Te okoliščine morajo biti take, da so obenem neugodne za tožečo stranko. Tega, da bi bile okoliščine, v katerih je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, v škodo tožeče stranke, le-ta v pritožbi niti ne zatrjuje (če pa zaradi teh okoliščin ni več zainteresirana za sklenitev sporne pogodbe, bi lahko tožbo še pred pripoznavo umaknila, pa tudi po izdaji sodbe bo svoj interes lahko branila tako, da pač ne bo zahtevala izvršitve sodbe). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave ne brani nobene svoje pravne koristi. Zanjo torej nima pravnega interesa, zato po določbi 3. odst. 358. člena ZPP ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 367. člena ZPP zavrglo.

Že iz trditev v pritožbi, da tožeča stranka noče več sklenitve obravnavane pogodbe sledi, da tudi za začasno odredbo v zavarovanje tega zahtevka nima več pravnega interesa; zato ga nima tudi za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za izdajo take začasne odredbe. Tudi ta pritožba je torej po že navedeni zakonski podlagi nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče zato na podlagi določbe 1. točke 380. člena ZPP prav tako zavrglo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.