Jedro

Pri zahtevku na ugotovitev navideznosti darilne pogodbe gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, od katerega je odvisna(o) nadaljnja(e) odločitev (obravnavanje) dodatnih tožbenih zahtevkov. Pravna podlaga prvega zahtevka je v 50. členu OZ. Trditveno in dokazno (čeprav težko) breme o tem, ali sta toženca sklenila navidezno darilno pogodbo, ki prikriva prodajno, je primarno na tistemu, ki to zatrjuje, torej tožniku. Pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo neugotovitve navideznosti in prikritosti darilne pogodbe, sklenjene med tožencema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožencema 410,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva: 1. da se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 4. 9. 2019, sklenjena med tožencema, navidezna in dejansko prikriva prodajno pogodbo; 2. da se razveljavi prodajna pogodba z dne 4. 9. 2019, sklenjena med tožencema; 3. da je neveljavna vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah s parc. št. 869 in 870, k. o. ..., v korist drugega toženca do celote, na podlagi sporne pogodbe, in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist drugega toženca, in znova vpiše lastninska pravica v korist prvega toženca; 4. da je prvi toženec dolžan zaradi uresničitve zakonite predkupne pravice tožnika pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni v razveljavljeni prodajni pogodbi z dne 4. 9. 2019, skleniti s tožnikom prodajno pogodbo glede prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah z naslednjo vsebino: da sta predmet pogodbe nepremičnini parc. št. 869 in 870, obe k. o. ..., da kupnina znaša 10.000 EUR, da je prvi toženec dolžan izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, sicer ga bo nadomestila ta sodba (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev 2.363,16 EUR pravdnih stroškov tožencev (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da predkupna pravica tožnika ni bila kršena, ker tožnik ni uspel dokazati, da prodajna pogodba z dne 4. 9. 2019 prikriva darilno pogodbo. Odločilna dejstva so napačno ugotovljena. Toženca nista izpovedala po resnici. V dokaznem postopku je dokazano, da sta sklenila prodajno pogodbo in da predstavlja pisna darilna pogodba navidezni pravni posel, s katerim sta toženca izigrala predpise o prodaji kmetijskega zemljišča, saj sta se izognila objavi ponudbe na oglasni deski upravne enote. S svojim ravnanjem sta izigrala kongentne predpise, zato je logično, da sta zanikala izročitev kakršnekoli kupnine. Njuni izpovedi sta glede na preostale dokaze neverodostojni. Da sta toženca dejansko sklenila prodajno pogodbo, kaže okoliščina, da nista v nobenem sorodstvenem niti tesnejšem prijateljskem odnosu. Neživljenjsko in nelogično je, da bi prvi toženec nepremičnino, ki jo ocenjuje na 40.000 EUR, podaril tretji osebi. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da gmotno stanje prvega toženca v času sklepanja darilne pogodbe ni bilo dobro, nasprotno, po ugotovitvah sodišča je bilo v glavnem negativno. Da je ravnanje prvega toženca neverjetno, kaže okoliščina, da se je s tožnikom dogovarjal za prodajo istih dveh nepremičnin, za kateri sta mu tožnik in njegov oče ponujala 33.000 EUR, po izpovedbi prvega toženca pa 20.000 EUR. Nelogično je, da bi nekdo, ki ni najbolje situiran, podaril del svojega premoženja, ki ga je prehodno hotel prodati za 40.000 EUR, v vsakem primeru pa bi ga lahko prodal za 20.000 EUR. Neprepričljiv je argument prvega toženca, da je parceli podaril drugemu tožencu, ker se mu je zdelo zamalo, da bi jih prodal A. pod ceno. Takšno ravnanje je nerazumno. Če za prvega toženca ni bila sprejemljiva tožnikova ponudba, potem bi bilo logično ravnanje, da parceli pač ne bi prodal in bi ju obdržal v lasti. Prav nobenega pametnega argumenta ni za to, da bi ju podaril tretji osebi. Že iz splošne nelogičnosti ravnanja prvega toženca izhaja, da toženca nista sklenila darilne pogodbe, ampak je drugi toženec za nepremičnini plačal, gre torej za navidezno darilno pogodbo, ki prikriva prodajno.

Neverodostojna je izpoved prvega toženca o navezanosti na drugega toženca. Ovržena je z izpovedima tožencev, ki sta si glede tega v nasprotju, in z izpovedmi ostalih prič. Že iz njunih izpovedi ne izhaja kakšna posebna naklonjenost. Njuni nasprotni izpovedi kažeta njuno neverodostojnost, saj je prvi toženec izpovedal, da se je z drugim tožencem videl 10x na leto, kar ne govori o medsebojni naklonjenosti. Poleg tega je prvi toženec izpovedal, da sta se videvala na domu drugega toženca, medtem ko je drugi toženec izpovedal, da sta se videla vsaj 10x na leto pri prvem tožencu. Gre za očitno neresnično izpoved, ki je ovržena tudi z izpovedima tožnika in priče, tožnikovega očeta, A. A., ki sta soseda prvega toženca, pri katerem drugega toženca nista nikoli videla. Toženca glede medsebojne naklonjenosti nista izpovedala po resnici. Tudi sicer se njuni izpovedi v drugih delih izkažeta za neresnični. Drugi toženec je namreč na vprašanje sodnice odgovoril, da ni še z nikomer sklenil darilne pogodbe, ko pa mu je sodnica predočila nasprotno, je potrdil, da je darilno pogodbo v preteklosti sklenil tudi z B. B. Neresnične se izkažejo tudi navedbe tožencev o domnevnem sporu med družinama tožnika in prvega toženca. Odnosi med družinama so bili po sporu v letu 2005 dobri. Kot je izpovedal tožnikov oče, A. A., je bil spor rešen s sklenitvijo sodne poravnave in so se potem dobro razumeli. Še prvi toženec je priznal, da je včasih pomagal A. z varjenjem. Nesporno je tudi, da je še v letih 2017 sporni nepremičnini na podlagi dovoljenje prvega toženca brezplačno obdelovala družina A. Če bi bili v sporu, potem prvi toženec ne bi še nekaj let nazaj tožnikovi družini dovolil brezplačne obdelave. Iz tega izhaja, da je neresnična trditev, da naj bi bili družini v sporu. Da so se dobro razumeli, izhaja tudi iz izpovedi priče C. C. Odnosi so bili dobri, vse dokler se ni izvedelo, da je prvi toženec z navidezno darilno pogodbo odsvojil sporni nepremičnini drugemu tožencu. Tedaj se je prvi toženec začel izogibati stikom s tožnikovo družino. Še vedno pa se tožnikova družina normalno razume s preostalimi družinskimi člani prvega toženca. Tudi z drugim tožencem do spornega pravnega posla ni bilo spora. Iz izpovedi A. A. izhaja, da je tožnikova družina dovolila uporabo služnostne poti, ki je na nepremičnini A. vpisana v korist nepremičnin, ki so predmet spora, tudi drugemu tožencu v večji širini od vpisane.

Prvi toženec se spreneveda v posameznih delih izpovedi. Rekel je, da se ne spomni, da bi mu tožnik in njegov oče ponujala za nepremičnini 33.000 EUR. Podobno je izpovedal ob soočenju s tožnikovim očetom A. A. glede medsebojnega pogovora, o katerem je A. A. izpovedal, da mu je prvi toženec rekel, da če ne bo drugače, bo pa z darilno pogodbo naredil prepis lastništva. Glede teh dveh okoliščin je resnična izpoved priče A. A. Sodišče je povsem spregledalo in se ni opredelilo do dejstev, ki izhajajo iz bančnih izpiskov drugega toženca. Gre za dvig večih večjih denarnih zneskov z njegovega računa. Sodišče se neutemeljeno zadovolji z dejstvom, da preko bančnih računov ni bilo nobenih transakcij med tožencema, saj sta očitno poslovala z gotovino. Ne more biti naključje, da se posamezni večji dvigi denarja ujemajo z določenimi akti ob sklepanju darilne pogodbe. Drugi toženec je prvi večji dvig v višini 14.500 EUR, ob tem, da je šel v minus, opravil na dan overitve podpisa prvega toženca na spornem pravnem poslu, tj. 9. 10. 2019. Zadnji dvig gotovine v višini 2.000 EUR pa je bil opravljen na dan vložitve zemljiškoknjižnega predloga, 17. 6. 2020. Ni druge razlage, kot da je drugi toženec vsaj ta dva zneska izročil prvemu tožencu kot kupnino. Sodišče se do tega ni opredelilo. Pojasnila drugega toženca o namenu porabe dvignjenih sredstev so neprepričljiva. Pavšalno je izpovedal, da naj bi denar porabil za adaptacijo stanovanja in za nakup stroja, pri čemer ni predložil nobenega računa ali drugega dokazila. Če je res kupil kosilnico za 12.000 EUR, potem bi vedel, od koga jo je kupil in bi o tem lahko predložil kakšno dokazilo. Tudi o domnevni adaptaciji stanovanja ni predložil dokaza, niti ni konkretiziral, kaj konkretno naj bi se delalo in koliko naj bi za kaj plačal. Ne more biti dvoma, da je bila med tožencema dejansko sklenjena prodajna pogodba. Z darilno pogodbo sta se izognila zakonitemu postopku preko oglasne deske upravne enote, pri čemer sta izkoristila dejstvo, da zakon omogoča pridobitev kmetijskega zemljišča z darilno pogodbo pod določenimi pogoji. Da je šlo za izigravanje, izhaja iz izjave nepremičninskega posrednika D. D., ki je izpovedal, da je drugi toženec poizvedoval, kako urediti prepis kmetijskega zemljišča brez objave na oglasni deski. Drugače velja za agenta, pričo E. E., ki je sodeloval pri sklenitvi spornega posla in je poskušal izpovedovati v korist tožencev, ko je trdil, da naj bi tudi tožnik dobil kmetijsko zemljišče z darilno pogodbo, pa se je izkazalo, da takšna pogodba ni bila sklenjena.

Nenazadnje pa na utemeljenost tožbenega zahtevka posredno kaže okoliščina, da je od overitve podpisa na pogodbi do vložitve zemljiškoknjižnega predloga preteklo več kot pol leta, s čimer sta toženca očitno skušala predkupne upravičence odvrniti od vložitve tožbe, za katero velja prekluzivni rok 6 mesecev. Drugi toženec je pojasnil, da sta bila z agentom E. E. dogovorjena, da bosta šele potem, ko bo dobil od upravne enote odobritev pravnega posla, s prvim tožencem prišla nazaj in uredila vse potrebno. Priča E. E. pa je izpovedal, da takoj ko dobijo odobritev, pozovejo stranko na prevzem pogodbe. Prvi toženec je podpis na pogodbi overil 9. 10. 20129, kar je po tem, ko je bila odločba UE, da odobritev posla ni potrebna, že pravnomočna, in po izdaji potrdila FURS, da je pogodba oproščena davka na darila.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in sprejelo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo zadostne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem je upoštevalo tudi navedbe in ugovore tožnika, ki po njegovem mnenju utemeljujejo ugoditev zahtevku, da darilna pogodba prikriva prodajno, in se do njih opredelilo. Ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi proste presoje dokazov v skladu s 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opravilo je zaslišanja strank in prič ter izvedlo ostale dokaze, tako da se je lahko na podlagi neposredne zaznave odločilo, komu pokloniti vero. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivost obrazložitve, zakaj sodišče prve stopnje sledi oziroma verjame tožencema, da darilna pogodba ne prikriva prodajne.

7. Pri zahtevku na ugotovitev navideznosti darilne pogodbe gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, od katerega je odvisna(o) nadaljnja(e) odločitev (obravnavanje) dodatnih tožbenih zahtevkov. Pravna podlaga prvega zahtevka je v 50. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Trditveno in dokazno (čeprav težko) breme o tem, ali sta toženca sklenila navidezno darilno pogodbo, ki prikriva prodajno, je primarno na tistemu, ki to zatrjuje, torej tožniku. Pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo neugotovitve navideznosti in prikritosti darilne pogodbe, sklenjene med tožencema.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je prvi toženec kot lastnik dveh spornih nepremičnin, ki sta kmetijski zemljišči, dne 11. 1. 2019 objavil ponudbo na UE za njuno prodajo in pri tem postavil ceno 40.000 EUR. Tožnik, ki je kmet in lastnik sosednjega zemljišča, ki meji na prodajni zemljišči, je bil zainteresiran za nakup predmetnih parcel, ki ju je toženec prodajal. Ugotovljeno je, da se prvi toženec in tožnik pred objavo ponudbe prodaje obeh parcel na oglasni deski UE nista zedinila glede cene oziroma kupnine le-teh. Pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača tožnikovo razpravljanje o tem, za kakšno ceno sta se poskušala dogovoriti oziroma kakšno ceno je tožnik ponujal za nepremičnini (ali 25.000 EUR, kot je sprva trdil tožnik, kasneje pa sta z očetom, pričo A. A., izpovedala o kupnini v višini 30.000 EUR in 33.000 EUR, ali 20.000 EUR, kot je trdil in izpovedal prvi toženec). Gre za nepomembno okoliščino, zato so pritožbena navajanja o vsebini izpovedi tožnika, prvega toženca in tožnikovega očeta brez pomena. Dejstvo je, da do soglasja glede cene ni prišlo. Z objavo ponudbe je namreč izkazano, da je prvi toženec za obe zemljišči zahteval kupnino 40.000 EUR1. Postopek prodaje parcel je potekal v skladu s 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Pritožbeno ni sporno, da tožnik v roku 30 dni od dneva objave ponudbe na deski ni podal pisne izjave o sprejemu ponudbe, oziroma se nihče drug ni prijavil oz. podal pisne izjave o sprejemu ponudbe, čeprav je imel, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pred prodajo preko oglasne deske tudi drugi toženec interes pridobiti lastninsko pravico na obeh parcelah. Zato je bila prodaja neuspešna. Prvi toženec je kasneje 4. 9. 2019 sklenil z drugim tožencem darilno pogodbo. Ugotovljeno je, da je bila darilna pogodba med tožencema sklenjena v skladu s tretjo alinejo 17.a. člena ZKZ, kar je bilo potrjeno z odločbo UE v Novem mestu z dne 18. 9. 2019, ki je preverila, ali drugi toženec izpolnjuje pogoje za obdaritev. Darilna pogodba med tožencema je bila kot taka veljavno sklenjena.

9. Pritožbeno je še vedno sporno, ali sta toženca dejansko sklenila prodajno pogodbo, saj tožnik vztraja, da je bila darilna pogodba sklenjena navidezno, s prikrivanjem prodajne pogodbe (za kupnino - v pogodbi ocenjeno vrednost nepremičnin - v višini 10.000 EUR), z namenom izigrati tožnikovo močnejšo predkupno pravico. Meni, da gre za zlorabo, saj je neživljenjsko in nelogično, da slabše finančno situiran prvi toženec nepremičnini, ki jih je najprej prodajal za 40.000 EUR, ni skušal prodati (preko oglasne deske) za nižjo ponujeno ceno, temveč ju je kar podaril drugemu tožencu, ki z njim ni niti v sorodstvenem niti v kakšnem tesnejšem odnosu.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovljeno, da je bil prvi toženec v zelo dobrem odnosu s pokojnim očetom drugega toženca, zaradi česar mu je bil tudi slednji pri srcu. Ta okoliščina ne more biti razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je nenazadnje tudi priča D. D. potrdila, da do daritve kmetijskih zemljišč osebi, ki ni v sorodstveni zvezi, tudi v praksi prihaja. Ovrženo je pritožbeno zavzemanje, da med tožencema ni bilo posebne naklonjenosti. Da to ne drži, je ugotovljeno na podlagi prepričljivih izpovedi tožencev, iz katerih izhaja, da je med njima obstajala trdna vez, da sta se večkrat na leto videvala in gojila dobre odnose. Različno izpovedovanje tožencev o tem, kje sta se srečevala in družila, ali pri enem ali pri drugem, ne ovrže njunih prepričljivih izpovedi, da sta se videvala vsaj 10x na leto. To sta skladno izpovedala oba. Dejstvo je, da sta imela pogoste in tesne stike. Okoliščina, ali je tožnikov oče A. A. videl drugega toženca priti na dom prvega toženca ali ne, nima posebne teže za ugotovitev obstoja ali obsega njunih medsebojnih stikov, saj je ugotovljeno, da sta toženca imela redne stike, čemur pa pritožba konkretno ne nasprotuje.

11. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v prepričljivost ugotovitve, ki sloni na neposredni zaznavi zaslišanih v postopku, da ima prvi toženec močan odpor do tožnika in njegovih. Pritožbena navedba, da imajo tožnikovi dober odnos z ostalimi člani družine prvega toženca, pri tem ne more imeti tehtnega vpliva. Da se prvi toženec s tožnikom in prej z njegovim očetom ni dobro razumel, je podprto z izpovedmi samih pravdnih strank in posameznih prič. Ni bilo sporno, da je prišlo v preteklosti do spora zaradi edine poti preko parcele tožnika do parcel prvega toženca. Čeprav tožnik trdi, da se je spor med njimi (oz. očetoma tožnika in prvega toženca) uredil s sodno poravnavo, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so slabi odnosi spričo dostopa poti med tožnikom in prvim tožencem ves čas obstajali, kar nenazadnje dokazuje dejstvo, da je prvi toženec obe parceli, ki ju je predhodno brezplačno obdeloval tožnik, oddal v neodplačni najem drugemu tožencu, ki je v brezplačno uporabo prejel tudi ostale njegove parcele, ker jih sam ni več obdeloval. Ključna je zanesljiva ugotovitev, da so bili odnosi med tožnikom in prvim tožencem najmanj zadnji dve leti izredno slabi. Da je tako, je razbrati tudi iz izpovedi tožnikovega očeta A. A., ki je izpovedal o (ne)dovoljenosti uporabe poti do sklenitve sporne darilne pogodbe. Težave v zvezi z uporabo poti so bile ves čas prisotne. Izpoved priče C. C. o dobrih medsebojnih odnosih med tožnikom in prvim tožencem ne more biti merodajna, ker z njunimi medsebojnimi odnosi ni bil seznanjen, saj ni vedel niti za družinske spore v preteklosti glede poti. Tudi izpoved prvega toženca o tem, da je v preteklosti kdaj pomagal tožniku oz. njegovemu očetu pri varjenju, ne ovrže prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da so bili odnosi zadnja leta očitno zelo slabi, saj je prvi toženec tudi zato sporni zemljišči skupaj z ostalimi dal v uporabo drugemu tožencu.

12. Sodišče prve stopnje je pri vprašanju, ali darilna pogodba prikriva prodajno pogodbo, v povezavi z izpovedima tožencev (da nista prejela oziroma dala denarja v zameno za podarjeni parceli) presojalo tudi bančne izpiske obeh tožencev, ki jih je pridobilo, in se pri tem tudi opredelilo do večjih denarnih dvigov z računa drugega toženca. Presodilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da je drugi toženec v zameno za pridobitev lastninske pravice na spornih parcelah prvemu tožencu izročil kakšen denar, torej, da ni dokazal, da darilna pogodba, sklenjena med tožencem dne 4. 9. 2019 prikriva prodajno pogodba. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo izpodbijane sodbe, ki ponuja takšen zaključek. Tožnik je namreč predlagal pridobitev računov obeh tožencev za obdobje od januarja 2019 do avgusta 2020, s čimer naj bi se potrdila trditev, da je drugi toženec prvemu tožencu za sporni nepremičnini plačal kupnino. Po njegovih trditvah naj bi šlo za kupnino v višini 10.000 EUR. Potem ko je sodišče prve stopnje na drugem naroku glavne obravnave zaslišalo drugega toženca o posameznih dvigih (list. št. 95) v višini 1.100 EUR, 14. 500 EUR in 21.500 EUR, je tožnik izpostavil dva dviga, prvega (v višini 14.500 EUR) na dan 9. 10. 2019, ki sovpada z overitvijo podpisa prvega toženca na darilni pogodbi, in drugega na dan 17. 6. 2020 (v višini 2.000 EUR), ki sovpada z dnevom vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Nanju opozarja tudi v pritožbi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, med tožencema v času od sklenitve darilne pogodbe do vknjižbe lastninske pravice v korist drugega toženca ni bilo knjižene nobene (niti večje) transakcije. Drži pritožbena navedba, da sta lahko toženca poslovala z gotovino, a pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil, da je drugi toženec prvemu izročil kakšen denar. Drugi toženec je že pred sporno sklenitvijo pogodbe oziroma opredeljenim časovnim obdobjem opravil več večjih dvigov denarja s svojih računov, zato dvigovanje denarja tudi v kasnejšem obdobju ni nekaj neobičajnega. Pritrditi je dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je drugi toženec prepričljivo pojasnil, komu je namenil oziroma za kaj je porabil denar v višini 14.500 EUR. Pritožbeno sodišče v njegovo izpoved ne dvomi. Pojasnil je, da je kupil kosilnico na F. v višini 12.000, preostali znesek pa porabil za stroške kmetije. Drži, da je drugi toženec ob dvigu šel v minus na računu, a je izpovedal, da je določen denar iz naslova prodaje prašičev kmalu (čez dva meseca) dobil nakazan na svoj račun, kar je razvidno tudi iz pregleda prilivov (priloga C2). Zato njegova izpoved o namenu porabe tega dviga, čeprav se ni spomnil, pri komu je kupil kosilnico, ni bila pavšalna in neprepričljiva. Glede drugega dviga v višini 2.000 EUR, ki sicer sovpada s predlogom za vknjižbo lastninske pravice v korist drugega toženca, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj dvig gotovine na ta dan ne omogoča sklepanja, da je bil ta namenjen za poplačilo po darilni pogodbi, ki je bila sklenjena že 4. 9. 2019. Iz darilne pogodbe namreč izhaja, da je lahko katerakoli pogodbena stranka kadarkoli predlagala vknjižbo lastninske pravice, kar pomeni, da datum dviga denarja spornega dne ne more imeti take teže, kot ji jo pripisuje tožnik, ob tem, ko ni bilo tožnikovih trditev o dogovoru o datumu plačila ali vknjižbe. Glede na pojasnjeno je utemeljen zaključek, da ni dokazano, da sta bila dviga, ki ju je tožnik časovno izpostavil, namenjena za poplačilo po darilni pogodbi, ob tem, da sta tudi toženca zanikala prejem oz. izročitev denarja, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega. Tudi pritožbenemu sodišču je težje razumljiva poteza prvega toženca, da je kljub slabšemu finančnemu stanju2 drugemu tožencu podaril sporni nepremičnini, a je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah primera,3 ko tudi drugih dokazov, ki bi potrjevali nasprotno, ni, utemeljeno sledilo bančnim izpiskom, ki potrjujejo izpovedi tožencev, da izročitve oziroma prenosa denarja ni bilo. Če bi do tega prišlo, bi se pričakovalo, da bi prvi toženec, ki je imel negativno stanje na računu po sklenitvi pogodbe, položil vsaj del denarja na račun, da bi zmanjšal negativno stanje, ki je bilo večje še ob koncu leta 2020. Ker tožnik dviga gotovine drugega toženca v znesku 21.500 EUR dne 10. 3. 2020 ni opredelil kot relevantnega,4 tudi sicer pa gre za dvig, ki ni bil časovno sovpadajoč s sklenitvijo pogodbe, pritožbenemu sodišču ni treba posebej odgovarjati na pritožbene navedbe, ali bi drugi toženec glede izpovedane prenove stanovanja lahko predložil listino oz. račun izvajalca ali za nakup materiala.

13. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sta toženca izigrala zakon, s sklicevanjem na izpovedi prič D. D. in E. E. Izjava D. D., da se je drugi toženec nanj obrnil z vprašanjem o možnosti pridobitve zemljišča brez objave na UE in o višini stroškov, ki bi nastali s prepisom z darilno pogodbo, ob tem, da je potrdil, da je vedel, da je drugi toženec mladi prevzemnik kmetije in ima kot tak možnost pridobiti kmetijsko zemljišče z darilno pogodbo, še ne izkazuje, da sta toženca s sklenitvijo darilne pogodbe prikrila prodajno. Enako velja glede v pritožbi izpostavljenega dela izjave priče E. E., ki je po izpovedi drugega toženca ponudil ugodnejšo ceno za sklenitev darilne pogodbe in je pri njem zato tudi sklenil sporno darilno pogodbo. Pričina ovržena izjava, da naj bi tudi tožnik kakšno nepremičnino pridobil z darilno pogodbo, ne utemeljuje trditve o prikrivanju prodajne pogodbe. Na odločitev pa tudi nima nobenega vpliva odgovor drugega toženca na vprašanje, ali je že s kakšno darilno pogodbo pridobil zemljišče, saj je to potrdil že s trditvami v drugi vlogi, ko je navajal, da je od B. B. (op. sorodnice) dobil nepremičnino. Sicer pa to dejstvo nima nobene tesne povezave s tem, kar dokazno nepodprto navaja tožnik, tj. da sklenjena pogodba med tožencema prikriva prodajno, saj ni izkazan denarni tok med njima, kar je element, ki bi nakazoval, da je dejansko prišlo do sklenitve prodajne pogodbe.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da na sklenitev prikrite prodajne pogodbe kaže okoliščina, da je od overitve podpisa pogodbe 9. 10. 2019 do vložitve zemljiškoknjižnega predloga 17. 6. 2020 minilo več kot pol leta, s čimer naj bi toženca skušala predkupne upravičence odvrniti od vložitve tožbe. V skladu s 512. členom OZ lahko predkupni upravičenec vloži tožbo v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo. Ta trenutek ne sovpada z dnevom sklenitve pogodbe, temveč z védenjem sklenitve pogodbe. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama (glede na neprerekane trditve tožnika) nesporno, da je tožnik izvedel za sklenitev pogodbe šele po vpisu v zemljiško knjigo. Pritožbene navedbe tožnika so zato neprepričljive. Tudi v pritožbi izpostavljeni izpovedi drugega toženca in nepremičninskega agenta E. E. o tem, kdaj lahko stranka uredi vse potrebno za vpis pravice v zemljiško knjigo, ne kažeta na njuno neverodostojnost, saj nista izpovedala bistveno drugače. Kasnejša vknjižba, predlagana dobrega pol leta po overitvi sklenjene sporne darilne pogodbe, pa v ničemer ne utemeljuje pritožbenega sklepanja, da je bila izročena (kakšna) kupnina in zato prikrito sklenjena prodajna pogodba.

15. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo v znesku 410,65 EUR (500 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT; 50 točk za zastopanje več strank v postopku po 7. členu OT, 11 točk za materialne stroške po 11. členu OT, povečano za 22 % DDV, ob vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) pa je dolžan povrniti tožencema v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da je tudi priča D. D. izpovedal, da naj bi se tožnik in prvi toženec do/pogovarjala o ceni/vrednosti spornih nepremičnin med 40.000 in 45.000 EUR, priča E. E. pa o tem, da znašajo vrednosti zemljiškega zemljišča na trgu 3-5 m2 (op. po podatkih spisa in med strankama nesporno sta nepremičnini veliki 12.031 m2). 2 Stanje na računu pa je bilo ob sklepanju pogodbe le minimalno negativno (negativno stanje na računu je bilo - 138 EUR), pred sklenitvijo pogodbe pa celo daljše obdobje pozitivno, šele po sklenitvi pogodbe pa je nastopilo/nastajalo večje negativno stanje; glej priloga C4. 3 Med drugim tudi, da parceli ni hotel prodati tožniku pod nižjo ponujeno ceno tudi iz razloga, ker imajo tožnik in njegovi v vasi že veliko/dovolj nepremičnin in mu je vseeno, da od spornih parcel ni nič iztržil. 4 Tega tudi v pritožbi izrecno ne izpostavlja, temveč le navaja, da drugi toženec glede svoje izpovedi o tem, da je ta denar dvignil in porabil za prenovo stanovanja, ni predložil kakšne listine, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ni moglo oceniti za prepričljivo.