Jedro

Če gre za fiktivni sklep o ugotovitvi, da je tožnica trajno presežna delavka, z namenom, da se predčasno upokoji na lastno željo, ji gre le odpravnina ob odhodu v pokoj, ne pa še odpravnina po 3. odst. 36. f člena ZDR, saj je predčasni odhod v pokoj enak pravnemu položaju, če delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi delavcu ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu in v takem primeru delavcu ne gre odpravnina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka E. Bled, je dolžna plačati tožnici J.L. znesek 380.142,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obreestmi od 30.12.1992 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo" z a v r n e .

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 70.012,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 34.523,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 380.142,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1993 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in ji povrniti tudi njene stroške postopka v višini 131.242,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka pa trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje sam sebi in ne razlogom sodbe. Dejstvo je, da je tožnica, ob predčasni upokojitvi, od tožene stranke prejela odpravnino, ki gre delavcu po predpisih, ko se ta upokoji, ne pa ne da bi bil obravnavan kot tehnološki višek. Tožnica je to odpravnino dejansko prejela dne 16.12.1992 v znesku 98.853,00 SIT, kar izhaja iz blagajniškega izdatka št. 383 z dne 16.12.1992. Odpravnina za primer upokojitve pa izključuje druge oblike odpravnin.

Tožnica sploh ni bila obravnavana kot tehnološki višek, saj je sama izpovedala, da je bila njena pobuda za "uvrstitev med tehnološke viške", kjer je tako imela možnost za predčasno upokojitev. Delovno razmerje ji je prenehalo na njeno željo, iz "nujnih operativnih razlogov", da je na ta način lahko realizirala pravice, ki gredo delavcu, ki je tehnološki višek, in se predčasno upokoji. Sklep delavskega sveta je fiktiven in antidatiran. Seje delavskega sveta ni bilo dne 22.6.1992, ni bilo tudi ugotavljanja, pa tudi ne določanja tehnoloških viškov. Tožnici delovno mesto sploh ni bilo ukinjeno in je svojo delo opravljala vse do upokojitve. Poleg tega pa pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, vendar nanje ni pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 4. tč. 373. čl. ZPP, saj je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po sklepu tožene stranke z dne 22.6.1992 (dokaz A/3) delo tožnice na delovnem mestu finančnega knjigovodje postalo nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov. V 4. točki tega sklepa je napisano, da ji bo ob prenehanju delovnega razmerja izplačana odpravnina v skladu s 33. čl. ZDR. Sklep se v svoji obrazložitvi sklicuje na program razreševanja tehnoloških presežkov, vendar le-ta ni obstajal, obstajal pa tudi ni sklep delavskega sveta z dne 22.6.1992. Tožnici je bil izdan še ugotovitveni sklep z dne 22.6.1992, da ji preneha delovno razmerje dne 30.12.1992 kot višku. V obrazložitvi tega sklepa je navedeno, da je tožnica zaprosila za prenehanje delovnega razmerja zaradi predčasne upokojitve. Tožnica je zahtevo za predčasno upkojitev pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije podala dne 18.11.1992. Poleg tega je tožnica tudi podpisala izjavo z dne 2.7.1992, da se strinja s sklepom delavskega sveta z dne 22.6.1992, po katerem je dne 30.6.1992 postala tehnološki višek.

Nadalje je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da izhaja iz dopisa z dne 9.10.1992, da je vodja računovodskega sektorja A.B. ugotovil, da je dosedanji obseg dela možno obvladati s 4 zaposlenimi in da je en delavec višek. Pri analizi se je ugotovilo, da je smotrno enemu delavcu odpovedati delovno razmerje in pri tem upoštevati izobrazbo, starost in perspektivo tožene stranke ter glede na navedeno odločili, da je presežna delavka tožnica sama. Vodstvo tožene stranke pa je še istega dne, to je 9.10.1992, sklenilo, da je tožnica tehnološki višek in da se ji izda odločba o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni bil izveden postopek ugotavljanja presežkov delavcev, pa tudi program razreševanja presežkov delavcev ni bil sprejet. Pri tem pa je zavzelo stališče, da ta odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, ne vplivajo na samo pravico do odpravnine in je delavec tudi v tem primeru upravičen do odpravnine po 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen, če se pravici do odpravnine odpove.

Ob tako pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni ugotovitvi vseh odločilnih dejstev sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da sta sklepa direktorja tožene stranke z dne 22.6.1992 (dokaz A/3) in ugotovitveni sklep (dokaz A/4) postala dokončna in pravnomočna, saj zoper njiju ni bil vložen ugovor na delavski svet, čeprav sta oba sklepa imela pravilni pravni pouk. Na podlagi obeh sklepov, prej citiranih, bi tožnici šla pravica do odpravnine po 36.f čl. ZDR. Vendar iz 3. odst. tega člena izhaja, da organizacija oz.

delodajalec ni dolžna izplačati odpravnino delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Ker se je tožnica predčasno upokojila in ni bila prijavljena pri zavodu za zaposlovanje po preteku 6 mesečnega odpovednega roka, ji po stališču pritožbenega sodišča ne gre pravica do odpravnine po 3. odst. 36.f čl. ZDR, saj je predčasni odhod v pokoj enak pravnemu položaju, če delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi delavcu ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu in v takem primeru delavcu ne gre odpravnina.

Delavcu, ki gre torej v predčasni pokoj po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot presežni delavec, ne pripada odpravnina po 3. odst. 36.f čl. ZDR, ampak le odpravnina ob odhodu v pokoj. To odpravnino pa je tožnica prejela, kar je med strankama tudi nesporno.

Odpravnina po 36.f čl. ZDR pa pripada le delavcu, ki se prijavi po poteku 6 mesečnega odpovednega roka na Zavod za zaposlovanje kot brezposeln delavec. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici ugodilo zahtevku za plačilo razlike odpravnine. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po 4. tč. 373. čl. ZPP, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker ni tožnica uspela v tem individualnem sporu, je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 70.012,00 SIT, ki so bili odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi (Ur.l. RS št. 7/95) in sicer za odgovor na tožbo 300 točk (tar.št. 10), za trikratno zastopanje 30.1.1998, 22.4.1998 in 21.5.1998 - 450 točk (tč. 3 - tar.št. 10) in za pripravljalno vlogo z dne 10.2.1998 - 225 točk (2. tč. tar.št. 10), skupaj 975 točk, poleg tega pa še kilometrino v višini 5.175,00 SIT. Tedaj je veljala vrednost Odvetniške točke 66,50 SIT, kar znese skupaj 70.012,00 SIT. Te stroške je tožnica dolžna povrniti toženi stranki. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki še pritožbene stroške, ki so tudi odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi v znesku 74.523,00 SIT in sicer 375 točk po 87,40 SIT (4. tč. tar.št. 10), ker ni s tožbo uspela v tem individualnem delovnem sporu (1. odst. 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).