Jedro

V času smrti pokojnega je tudi sestra M. živela v družinski skupnosti s staršema in bratom, med njimi, tudi med njo in bratom, je obstajala močna čustvena navezanost, brat ji je pomagal pri učenju v šoli in pazil nanjo v času odraščanja. Ni mogoč zaključek, da ji odškodnina glede na to, da je brat s 1. 3. 2007 odšel na delo v Slovenijo, ne pripada, ker naj bi s tem trajnejša življenjska skupnost med njima prenehala. Ta predpostavlja medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo, ki pa je v konkretnem primeru nedvomno obstajala.

Organizacija dela na gradbišču je bila v sferi tretjega toženca in kot organizator oziroma glavni izvajalec del je bil dolžan poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja dela vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njem ali pri podizvajalcu. Na takšno presojo ne morejo imeti vpliva določila pogodb med prvim in tretjim tožencem (kooperantska, podizvajalska, sporazum o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču) o porazdelitvi posameznih opravil v zvezi z zagotavljanjem varnega dela delavcev na gradbišču.

Izrek

I. Pritožbama druge toženke in četrtega toženca se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka sodbe, kolikor se nanaša na ta dva pritožnika, spremeni tako, da se znesek 3.905,40 EUR nadomesti z zneskom 3.384,65 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi, v celoti pa pritožba tretjega toženca, zavrnejo in sodba v preostalem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na pritožnike, potrdi.

III. Tožniki ter druga toženka, tretji toženec in četrti toženec, sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci Z. M., C. d.d.in M. d.o.o.., dolžni solidarno plačati M. H. 15.118,50 EUR, S. H. 12.000,00 EUR in M. H., poročeni B., 8.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2008 dalje, pri čemer obveznost Z. M., zaradi odbitne franšize 10 %, znaša 31.606,60 EUR; v presežku in glede tožnic S. M. ter S. N., pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); ugotovilo, da obstoji terjatev zoper toženca P., Z. P. s.p. - v stečaju, katero predstavlja solidarna obveznost plačila s toženci Z. M., C. d.d., in M. d.o.o., v korist tožnikov, in sicer do višine: M. H. do 15.118,50 EUR, S. H. 12.000,00 EUR in M. H., poročena B., do 8.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2008 do plačila; v presežku in glede tožnic S. M. ter S. N. pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da so toženci solidarno dolžni tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 3.905,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); odločilo, da so tožniki dolžni solidarno povrniti tožencem pravdne stroške: P. Z. P., s.p. - v stečaju 491,80 EUR, Z. M. 306,00 EUR, M. d.o.o. 596,25 EUR in C. d.d. 5,00 EUR, vsem v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe so pravočasno pritožbo vložili druga toženka (Z. M.), tretji toženec (C. d.d.) in četrti toženec (M. d.o.o.).

3. Druga toženka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odstopilo od načela neposrednosti. Svojo odločitev je oprlo predvsem na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v drugem postopku. Na ta način je strankam onemogočilo, da se izjavijo o dokazih, na katere je sodišče svojo odločitev oprlo, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče je tudi bistveno kršilo postopek, saj ni izvedlo dokazov predlaganih s strani vseh tožencev. Minibager je nedvomno samovozni delovni stroj, saj se premika na lasten pogon. Prav premik tega stroja je povzročil padec pokojnika. Če delavec B. ne bi sprožil ročice delovnega stroja, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Vzrok za nezgodo je torej nepravilno ravnanje bagerista in ne delo pokojnika pri snemanju opaža. Odgovornost zavarovalnice je zaradi delovanja stroja – bagerja izključena, kot je to navedeno v Splošnih pogojih O-05/07. Ni podana odgovornost zavarovanca pritožnice P. Z. P. s.p. Pokojni je imel veljaven izpit iz varstva pri delu in zdravniško potrdilo, prav tako je imel na razpolago varnostno opremo, ki pa je ni uporabljal. Z naročnikom C d.d. je bil sklenjen Sporazum o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, za kar je bil odgovoren delavec B., ki bi kot odgovorna oseba moral poskrbeti za varne pogoje dela in varen potek delovnega procesa. Tudi sicer je odškodnina previsoka. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega za M. H. in S. H. bi bila 13.000,00 EUR, za M. H. pa 8.000,00 EUR, pri čemer je potrebno upoštevati soprispevek pokojnega. Sodišče je napačno ugotovilo uspeh tožnikov v tem postopku kot 75 %, pravilen uspeh tožnikov je 65 %.

4. Tretji toženec se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca v celoti ali vsaj delno zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tretji toženec za nezgodo krivdno odgovoren. Delovodja fizično ne more nadzorovati vsakega delavca na celotnem gradbišču in vsakemu posameznemu delavcu dajati navodil, kako naj se loti posameznega dela. Zato imajo delavci kooperantov svoje skupinovodje, ki jih tudi nadzorujejo na gradbišču. Na podlagi 11. člena podizvajalske pogodbe sta prvi in tretji toženec za zagotavljanje okolja in varnih delovnih razmer na gradbišču, sklenila sporazum o ureditvi zdravja in varstva pri delu na skupnem gradbišču, iz njega pa izhaja, da mora prvi toženec na skupnem delovišču z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojim delavcem in obenem zagotoviti, da njegovi delavci ne ogrožajo delavcev drugih izvajalcev. Tudi iz kooperantske pogodbe izhaja, da prvi toženec kot kooperant jamči, da bodo njegovi delavci opremljeni z ustreznimi sredstvi za osebno varnost in da mora poskrbeti, da jih pri delu tudi dosledno uporabljajo. Nesporno ponesrečeni delavec ni nosil zaščitne čelade. O tem se sodišče ni opredelilo. Prvi toženec je imel na gradbišču svojega odgovornega vodjo del, Z. P., katerega naloga je bila tudi opozarjanje na upoštevanje varnostnih predpisov. Delavcu tretjega toženca, B. B., zato ni mogoče očitati, da je opustil potrebni nadzor in dolžnost podajati pravilna navodila za delo delavcem. Do smrti je prišlo zaradi nepravilnega upravljanja minibagra s strani M. B., kot tudi zaradi neizvajanja nadzora s strani pokojnikovega delodajalca (prvega toženca) in neuporabe osebne varovalne opreme, kar gre v breme pokojnega (ocena sodišča o 20 % soprispevku pokojnika je pravilna). Tudi sicer tretja tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata (po tretjem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika – OZ), saj med njo in pokojnikom v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni več obstajala trajnejša življenjska skupnost. Pokojnik se je zaradi dela v Slovenijo odselil od doma. Zgolj načrtovani občasni obiski pa ne predstavljajo trajnejše življenjske skupnosti. Pravni standard pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin svojcev je potrebno ugotavljati na podlagi tujega prava, saj je škodna posledica v obliki duševnih bolečin nastala v Federaciji BIH, kjer so tožniki živeli. Sodišče bi moralo pri presoji višine odškodnine uporabiti Orientacijske kriterije in vsote za ugotavljanje višine pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, ki jih je sprejel Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Federacije BIH na seji 20. 2. 2006. Mati in oče pokojnega bi bila tako upravičena do 10.200,00 EUR odškodnine (ob polnem temelju), tretja tožnica kot sestra pa do 3.500,00 EUR odškodnine (ob polnem temelju). Tudi ob upoštevanju slovenskega prava, je prisojena odškodnina previsoka. Ta bi znašala (ob polnem temelju) za očeta in mater 12 povprečnih mesečnih plač (pritožba za primerjavo ponudi sodbi VS RS II Ips 726/2005 in II Ips 6/2002). Tretja tožnica pa bi bila upravičena do odškodnine največ v višini 8 povprečnih mesečnih plač.

5. Četrti toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper četrtega toženca zavrne, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 147. člena OZ. Nepravilno je utemeljevalo delovnopravno razmerje med četrtim tožencem in M. B. na dovoljenju za delo za nameščenega delavca z dne 21. 12. 2006. Iz te listine izhaja ravno nasprotno, da se na podlagi 15. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) izdaja dovoljenje za delo delavcu, ki je zaposlen pri tujem delodajalcu (U. M. B. d.o.o., s sedežem v BiH.). M. B. pri četrtem tožencu ni bil v delovnem razmerju skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Delovno razmerje se sklene na podlagi pogodbe o zaposlitvi, iz vseh listin pa izhaja, da med njima ni bilo pogodbenega razmerja. V Slovenijo je prišel na podlagi dovoljenja za delo za nameščenega delavca, pri čemer je bila pogodba (za namestitev delavca) zgolj med delavčevim delodajalcem in četrtim tožencem (61. člen ZDR), sodišče pa zgolj pavšalno pojasni, da je odgovornost četrtega toženca enaka, kot če bi bil delavec pri njej v rednem delovnem razmerju. Sodba zato v tem obsegu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Delavec B. v času povzročitve škode ni delal pri četrtem tožniku niti v smislu določila 147. člena OZ, po katerem ni relevanten obstoj formalnega delovnega razmerja. V času povzročitve škode je bil delavec na gradbišču glavnega izvajalca – tretjega toženca, ki je organiziral delovni proces in odrejal delovne naloge. Sledil je navodilom B. B. in pri izvedbi konkretnih delovnih nalog delal v interesu tretjega toženca kot glavnega izvajalca oziroma nosilca podjema na gradbišču. Vsebina delovnega razmerja je predvsem v tem, da je delavec delo dolžan opravljati v skladu in po navodilih delodajalca. Četrti toženec na gradbišču delavcu sploh ni mogel odrejati delovnih nalog. Četrti toženec tudi ni bil podizvajalec, temveč zgolj pogodbenik, ki je tretjemu tožencu zagotavljal delovno silo. Po kooperantski pogodbi četrti toženec ni imel nobenih aktivnosti za izvedbo del na gradbišču. Pritožnik je predlagal dokaz z zaslišanjem direktorja D. A., ki bi povedal o vsebini dogovora kooperantske pogodbe in zaposlitve M. B., sodišče pa je ta dokaz neutemeljeno pavšalno zavrnilo. Med M. B. in četrtim tožencem torej ni bilo vezi, ki bi opravičevale uporabo 147. člena OZ. Sodišče je prenizko ocenilo soprispevek pokojnega delavca k nesreči, ta bi moral znašati vsaj 50 %. Višina odškodnine odstopa od sodne prakse in je v nasprotju z namenom denarne odškodnine po 179. členu OZ. Tudi pravdnih stroškov sodišče ni pravilno odmerilo. Uspeh tožnikov po temelju je bil 60 %, po višini pa 50 %, njihov skupni uspeh je tako 55 %.

6. Tožniki so na pritožbi druge toženke in tretjega toženca odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

7. Pritožbi druge toženke in četrtega toženca sta delno utemeljeni, pritožba tretjega toženca je neutemeljena.

8. Tožniki na podlagi določbe člena 180 OZ od tožencev zahtevajo solidarno plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega. Tožnika M. in S. H. sta starša, tožnice M. H. B., S. M. in S. N. pa so sestre pokojnega S. H. (rojenega 28. 1. 1983), ki se je kot gradbeni delavec ponesrečil na gradbišču dne 26. 4. 2007 in umrl dne 8. 5. 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je delovna nesreča zgodila pri demontaži opažnih plošč z visokega betonskega zidu. Pokojni je stal na vrhu opažne plošče in jo razpenjal. Pomagal mu je delavec M. B., ki je z manjšim delovnim strojem – minibagerjem, opažne plošče razpenjal in dvigoval. Pri izvajanju del je ročice na stroju premaknil v napačno smer, žlica stroja se je namesto nazaj premaknila naprej in stisnila delavca v opaž. V posledici je padel v globino približno 420 cm in zaradi poškodb glave čez nekaj dni umrl. Sodišče je zaključilo, da je bil glavni izvajalec in vodja gradbišča tretji toženec (C. d.d.), pokojnikov delodajalec (prvi toženec P., Z. P., s.p.) in četrti toženec (M., d.o.o.), pa sta bila njegova podizvajalca. Ugotovilo je solidarno odgovornost vseh tožencev – prvega toženca zaradi nepravilnega izvajanja del v nasprotju z osnovnimi varnostnimi predpisi, neuporabe ustreznih delovnih ter zaščitnih sredstev in opustitve potrebnega nadzora, pri čemer gre tudi za objektivno odgovornost zaradi izvajanja del na višini; odgovornost druge toženke – Z. M., temelji na sklenjeni pogodbi o zavarovanju splošne civilne odgovornosti prvega toženca; odgovornost M. d.o.o., je podana zaradi krivdnega ravnanja njihovega delavca M. B.; C. d.d., pa odgovarja kot glavni izvajalec, koordinator in vodja gradbišča zaradi opustitve nadzora nad načinom izvajanja del svojih podizvajalcev, kot tudi iz lastništva delovnega stroja, s katerega uporabo je prišlo do nesreče. Ugotovilo je tudi soprispevek pokojnega v višini 20 %. Očetu in materi tožnika je nato prisodilo vsakemu po 15.000,00 EUR odškodnine (neupoštevaje soprispevek pokojnega), sestri M. H. B. pa 10.000,00 EUR odškodnine (neupoštevaje soprispevek pokojnega). Tožbeni zahtevek sester S. M. in S. N., pa je zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za gornje zaključke sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: K pritožbi druge toženke:

10. Že na naroku za glavno obravnavo 10. 5. 2012 in nato tudi na naroku 19. 6. 2012 so tožniki in vsi toženci soglašali, da sodišče prve stopnje v tem postopku le vpogleda listine iz spisa Okrožnega sodišča v Krškem II K 11222/2010 in dokazov ne izvaja ponovno. Šteti je, da so bili toženci, tudi pritožnica, seznanjeni z vsebino izvedenih dokazov in da so se o dokazih tudi imeli možnost izjaviti, saj sicer na takšno (posredno) obravnavanje procesnega gradiva iz drugega sodnega postopka, ne bi pristali. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo načela neposrednosti (4. člen ZPP), pa tudi ne načela konkradiktornosti (5. člen ZPP). Katerih dokazov „predlaganih s strani vseh toženih strank“ sodišče prve stopnje ni izvedlo, pritožba ne pove, zaradi česar pritožbeno sodišče te (pre)splošne pritožbene trditve ni upoštevalo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škode ni povzročil izključno samovozni delovni stroj – minibager, temveč je bil premik žlice bagra le eden od vzrokov povzročitve škode, drugi pa je bil v slabi organizaciji dela in neupoštevanju varnostnih ukrepov, tudi s strani prvega toženca (delodajalca pokojnega). Zaključka sodišča prve stopnje, da je ta (tudi) objektivno odškodninsko odgovoren, saj je šlo za delo na višini in s tem nevarno dejavnost, pritožba ne izpodbija. Že takšen zaključek pa za odškodninsko odgovornost prvega toženca zadostuje. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje za krivdno odgovornost prvega toženca (kot so razvidni iz točke 12 obrazložitve sodbe), ki jih pritožba konkretno ne izpodbija. Sklicevanja na (solidarno) odgovornost tudi tretjega toženca, njegove krivdne odgovornosti ne more izključiti. Nedvomno je torej podana (solidarna) odgovornost pritožničinega zavarovanca (149., 150., 131. člen OZ v zvezi s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih) in v posledici tudi druge toženke (921. člen, 965. člen OZ).

12. Tudi odmerjeni višini odškodnine, pritožnica ugovarja zgolj pavšalno. Upoštevaje razloge sodišča prve stopnje v točkah 18 in 19 izpodbijane sodbe, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena višina odškodnin za starša in sestro M. H. B. (15.000,00 EUR oziroma 10.000,00 EUR brez upoštevanja soprispevka) pravična odškodnina (prvi in tretji odstavek 180. člena OZ).

13. Delno pa je pritožba utemeljena, kolikor se nanaša na odmero pravdnih stroškov tožnikov. Tožniki po temelju niso uspeli 100 %, ampak 80 %, po višini pa 50 %, skupaj torej 65 % in ne 75% (kot je štelo sodišče prve stopnje). Upoštevaje navedeno je sedaj pritožnica dolžna tožnikom povrniti 65 % njihovih odmerjenih pravdnih stroškov (5.207,15 EUR), to je 3.384,65 EUR. Uspeh tožencev v pravdi je bil tako 35 %, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da so tožniki dolžni tožencem povrniti 50 % njihovih stroškov, takšna odločitev je v korist tudi pritožnice, zato v del odločitve, da so tožniki dolžni pritožnici nerazdelno povrniti 306,00 EUR pravdnih stroškov, pritožbeno sodišče ni poseglo.

14. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sklep o stroških, kolikor se nanaša na pritožnico, v točki IV. izreka ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem ugodilnem delu, kolikor se nanaša na to pritožnico, potrdilo (358., 353. člen ZPP).

15. Ker je druga toženka uspela le s pritožbo v zvezi s stroški postopka, ki so stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi sama (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tožniki svoje pritožbene stroške nosijo sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

K pritožbi tretjega toženca:

16. Ni sporno, da je bil tretji toženec glavni izvajalec gradbenih del na gradbišču, prvi toženec pa njegov podizvajalec in njegov kooperant. Tudi ne more biti sporno in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sta bila koordinacija med samimi izvajalci na gradbišču in vodenje gradbišča zaupana tretjemu tožencu, pri čemer je bil za to delo na terenu zadolžen njihov delovodja B. B.. 20. člen kooperantske pogodbe (priloga A18) je jasen – na gradbišču so delavci kooperanta podrejeni vodji gradbišča, ki skrbi za red in disciplino na gradbišču ter na spoštovanje pogodbenih določil te pogodbe na samem gradbišču. Organizacija dela na gradbišču je bila torej v sferi tretjega toženca in kot organizator oziroma glavni izvajalec del je bil dolžan poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja dela vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njem ali pri podizvajalcu. Na takšno presojo ne morejo imeti vpliva določila pogodb med prvim in tretjim tožencem (kooperantska, podizvajalska, sporazum o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču) o porazdelitvi posameznih opravil v zvezi z zagotavljanjem varnega dela delavcev na gradbišču. Pravilno je sodišče prve stopnje, po izpeljanem dokaznem postopku, zaključilo, da ni mogoče, da s tako zahtevnim opravilom, kot je razopažanje 25 m dolgega in 4 m visokega betonskega zidu, delovodja B. ne bi bil seznanjen. Nedvomno bi, glede na zahtevnost opravila, moral delo vsaj v začetni fazi nadzorovati, ga pa je v celoti prepustil delavcem podizvajalcev, ki za reševanje tehničnih vprašanj niso bili usposobljeni in so se dela lotili nepremišljeno in nestrokovno. Nedvomno takšno ravnanje predstavlja krivdno ravnanje delavca glavnega izvajalca in zato tudi obstoj odškodninske odgovornosti tretjega toženca (131. člen OZ).

17. Odmerjena višina odškodnine je pravična odškodnina (prvi in tretji odstavek 180. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo. Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se namreč uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj in posledice mogel in moral predvideti (prvi odstavek 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP). V konkretnem primeru uporaba prava Federacije BIH za oškodovance ni ugodnejše pravo. Sodišče prve stopnje je očetu in materi dodelilo vsakemu po 15.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja 15,32 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v RS (ki je junija 2012 znašala 978,99 EUR mesečno, Uradni list RS, št. 67/2012). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pokojni s staršema živel v urejeni in harmonični družinski skupnosti, da je med njimi obstajal močna čustvena navezanost, da je šlo za edinega sina, je navedena odškodnina pravična odškodnina (prvi odstavek 180. člena OZ), ki tudi ni v nasprotju s sodno prakso (primerjaj npr.odločbi VS RS II Ips 629/2008, II Ips 633/2000). Zapustnikovi sestri je sodišče prve stopnje odmerilo 10,21 povprečnih mesečnih neto plač, kar pritožbeno sodišče prav tako sprejema kot pravično odškodnino (tretji odstavek 180. člena OZ). V času smrti pokojnega je tudi sestra M. živela v družinski skupnosti s staršema in bratom, med njimi, tudi med njo in bratom, je obstajala močna čustvena navezanost, brat ji je pomagal pri učenju v šoli in pazil nanjo v času odraščanja. Ni mogoč zaključek, da ji odškodnina glede na to, da je brat s 1. 3. 2007 odšel na delo (za določen čas, do 31. 12. 2007) v Slovenijo, ne pripada, ker naj bi s tem trajnejša življenjska skupnost med njima prenehala. Te sodna praksa ne razume kot stalnega skupnega življenja, predpostavlja pa medsebojno fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno obstajala. Je pa sodišče prve stopnje upoštevalo, da si je pokojnikova sestra, že po njegovi smrti, ustvarila svojo družino in ji prisodilo ustrezno nižjo odškodnino. Tudi ta odškodnina ni v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih (primerjaj odločbe VS RS II Ips 633/2000, II Ips 629/2008, II Ips 568/2006).

18. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na tretjega toženca, potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker s pritožbo ni uspel, tretji toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 157. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi tožniki svoje pritožbene stroške nosijo sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

K pritožbi četrtega toženca:

20. Pravilno je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost četrtega toženca utemeljilo na določbi 147. člena OZ - odgovornost delodajalcev. Za zaključek, da je bil četrti toženec delodajalec M. B., je imelo sodišče prve stopnje dovolj podatkov že v listinski dokumentaciji. Iz dovoljenja za delo za nameščenega delavca z dne 21. 12. 2006 (priloga A 22), je razvidno, da je B. nameščeni delavec pri organizacijski enoti U. M. B. d.o.o. (kjer je bil sicer zaposlen) s sedežem v RS, to je pri četrtem tožencu. Iz zapisnika o opravljenem seminarju in preizkusu usposobljenosti s področja varovanja pri delu in požarnega varstva z dne 15. 2. 2007 (priloga B 10), je jasno razvidno, da gre za seminar, ki so se ga udeležili delavci (tudi M. B.), ki delajo v podjetju četrtega toženca (M. d.o.o.). Iz kooperantske pogodbe z dne 13. oziroma 16. 2. 2007 (priloga A 19), je npr. iz 1. člena razvidno, da kooperant (četrti toženec) prevzame opravljanje gradbenih del na gradbiščih (kjer je glavni izvajalec del naročnik – tretji toženec). Iz Sporazuma o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču (priloga A 21) izhaja, da gre za skupno delovišče tretjega in četrtega toženca. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da zaslišanje direktorja četrtega toženca glede pravnega statusa M. B. ni potrebno, saj bi šlo za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana. Tudi ne more biti sporno, da je bil eden od vzrokov povzročitve škode, ravnanje delavca četrtega toženca, M. B. (točka 14 obrazložitve sodišča prve stopnje). Nedvomno gre v konkretnem primeru za škodo, ki jo je povzročil delavec (delodajalca – četrtega toženca), tretji osebi, za takšno škodo pa odgovarja delodajalec delavca, v konkretnem primeru četrti toženec (prvi odstavek 147. člena OZ).

21. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek o (le) 20 % soprispevku pokojnega delavca k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Res ni nosil čelade in tudi ni uporabljal potrebnega varovala za delo na višini, vendar se pritožbeno sodišče strinja, da je njegov soprispevek nižji od soprispevka, ki so ga s svojim krivdnim ravnanjem povzročili delavci tožencev. Presoja sodišča prve stopnje o soprispevku pokojnega le v višini 20 %, je tako povsem pravilna (primerjaj razloge točke 16 obrazložitve sodišča prve stopnje).

22. Pritožbeni očitek glede odmerjene višine odškodnine je povsem pavšalen. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na svoje stališče razvidno iz točke 17 obrazložitve.

23. Tudi ta pritožba pa delno pravilno opozarja na napačen izračun uspeha pravdnih strank v tem postopku (primerjaj točko 13 obrazložitve sodišča druge stopnje) V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo (1), sicer pa je tudi to pritožbo zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na četrtega toženca, potrdilo (385., 353. člen ZPP).

24. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v majhnem delu in še to glede pravdnih stroškov, ki so stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Prvi in tretji toženec sta torej dolžna tožnikom solidarno povrniti 3.905,40 EUR pravdnih stroškov, druga toženka in četrti toženec pa solidarno z njima v višini 3.384,65 EUR.