Jedro

Po ugotovljenem obsegu tožnikovega trpljenja je sodišče pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, ko je opravilo širšo individualizacijo škode tako, da jo je primerjalo s podobnimi primeri v sodni praksi. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je treba primerjati podobne primere v sodni praksi, kar pomeni istovrstnost poškodb, približno enako hude posledice poškodbe ter podobne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po fazi ti.m. širše individualizacije sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opravili tudi tako imenovano ožjo individualizacijo oziroma prilagoditev konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu, to je tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1.402.200 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 2.200 tolarjev od 6.5.1998 do plačila in od zneska 1.400.000 tolarjev od 6.6.2001 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik pri delu v podjetju F. d.o.o. Ž. poškodoval, ko mu je pri vlivanju železa v kalupe brizgnila tekočina v obutev. Ker med pravdnima strankama ni bil sporen dogodek, vzročna zveza med njim in škodo in odgovornost toženke zato, ker je bilo odgovorno podjetje zavarovano pri njej, je sodišče ugotovilo obseg škode in tožniku prisodilo za premoženjsko škodo 2.200 tolarjev z obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.5.1998 do plačila in za nepremoženjsko škodo 1.400.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe dalje. Odškodnina za nepremoženjsko škodo sestoji iz odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 700.000 tolarjev, iz odškodnine za strah v znesku 150.000 tolarjev in iz odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 tolarjev in zaradi skaženosti 50.000 tolarjev.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je samo delno ugodilo toženkini pritožbi in znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem za 200.000 tolarjev, sicer pa je zavrnilo preostali del pritožbe in v celoti pritožbo tožnika.

Proti zavrnilnemu delu sodb v znesku 1.900.000 tolarjev je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb in prisoditev vse zahtevane odškodnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ovrednotili ugotovljena dejstva in sta na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili materialno pravo. Navaja, da je bil tožnik ob poškodbi star 39 let. V zvezi s telesnimi bolečinami povzema ugotovljene okoliščine in trdi, da sta jih sodišči prenizko ovrednotili ter poudarja, da se bodo pojavljale tudi v bodoče in da niso neznatne, kakor zmotno razlaga sodišče druge stopnje. Sklicuje se na okoliščine v zadevah II Ips 524/00 in II Ips 131/2001, v katerih je oškodovani prejel enako odškodnino za manjše trpljenje ter trdi, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom. Nato navaja tožnikove nevšečnosti in meni, da ni pomembno, da so bile omejene le na manjši del telesa, ker je to običajno pri večini poškodb. Glede strahu navaja, da je zahtevani znesek primeren, ker da je bil primarni strah relativno dolg, sekundarni strah pa je trajal kar 40 dni. Zlasti napada odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so posledice poškodbe anatomske in funkcionalne (hoja po neravnem terenu, počepanje, poklekanje, hoja po lestvi). To tožniku povzroča težave pri delu v gradbeništvu, pri hoji do stanovanja (če je pokvarjeno dvigalo), športni aktivnosti in pomoči pri delu na vrtu. Vse to je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je tožnikovo zmanjšanje aktivnosti ocenil za 5 %, zaradi česar ni mogoče tožnika odpraviti z zneskom, ki ne dosega niti tri povprečne plače v Republiki Sloveniji. Tudi odškodnino za duševne bolečine za skaženost označuje za minimalno in čeprav gre za del telesa, ki ni vedno viden, je brazgotina velika in opazna. Tožnik vlaga revizijo tudi zaradi zavrnitve dela obrestnega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Meni, da Vrhovno sodišče sprejetega načelnega pravnega mnenja ni prepričljivo razložilo in da je s tem, da je določilo tek zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje, postavilo oškodovance v neenakopraven položaj.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus izpodbijanih sodb po pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št, 29/78-57/89), čeprav je 1.1.2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01). Razlog je v tem, da je ZOR veljal v času pravnomočne odločitve o zadevi in da 1060. člen OZ predpisuje, da se določbe novega zakona ne uporabljajo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. ZPP pa je sodišče upoštevalo glede na prehodne določbe tudi s kasnejšo novelo, ki je povzročila izdelavo uradnega prečiščenega besedila.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialnopravne predpise, ko sta po določbah 200. in 203. člena ZOR odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo. Glede na težo poškodbe in njene posledice sta pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta ga prilagodili družbenim razmeram v Republiki Sloveniji in tožnikovi škodi.

V zvezi s tožnikovo poškodbo sta pravilno ugotovili intenzivnost in trajanje telesnih bolečin med zdravljenjem srednje globoke opekline na desnem stopalu v površini 0,5 odstotka kože in nevšečnosti med zdravljenjem ter nista spregledali bodočih telesnih bolečin. Očitek sodišču druge stopnje, češ da je ravnalo, kot da bi šlo za neznatne bolečine, ni utemeljen, saj je pritožbeno sodišče lepo pojasnilo, da je upoštevalo vsa ugotovljena dejstva in jih v svoji sodbi tudi opisalo. Po tako ugotovljenem obsegu tožnikovega trpljenja je pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, ko je opravilo širšo individualizacijo škode tako, da jo je primerjalo s podobnimi primeri v sodni praksi, ki jo Vrhovno sodišče redno spremlja in je na razpolago na različnih nosilcih - pa naj gre za računalniški evidenci ali za knjižni izdaji. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je treba primerjati podobne primere v sodni praksi, kar pomeni istovrstnost poškodb, približno enako hude posledice poškodbe ter podobne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Zato tožnikova primerjava škode v zadevah II Ips 524/00 in 131/2001 ni ustrezna, saj je šlo v prvem primeru za več poškodb in sicer prelom koželjnice, obtolčenino leve goleni in odrgnine po vsem telesu, za bolnišnično zdravljenje z dvema operacijama itd., v drugem primeru pa za pretres možganov, izpah leve rame ter številne znatne udarnine po vsej levi strani telesa. Po fazi tako imenovane širše individualizacije sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opravili tudi tako imenovano ožjo individualizacijo oziroma prilagoditev konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu, to je tožniku.

Denarna odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje je pravična glede na prestane telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem in bodoče telesne bolečine tožnika, ki je bil poškodovan pri 39 letih. Tudi denarna odškodnina za prestani strah je pravilno določena, saj je bil primarni strah kratkotrajen, sekundarni strah pa tudi ni bil intenziven in dolg. V zvezi z denarno odškodnino za posledice poškodbe, ki jih trpi tožnik v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, je sodišče druge stopnje zapisalo, da je bil res poškodovan neznaten del telesa, vendar pa je verjelo izvedencu, ki je navedel, da so se z novo opeklino tožnikove težave še povečale (torej revizijsko podtikanje sodišču druge stopnje o neznatnosti posledic ni resnično). Sodišče je v celoti upoštevalo tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in pričakovano trajanje ter določilo pravično odškodnino za to obliko škode. Znesek 500.000 tolarjev je v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, dne 6.6.2001 znašal 3,8 povprečnih neto plač po 131.468 tolarjev (Ur.l. RS, št. 69/01), zato je preračunavanje v reviziji zmotno. Pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče pravilno upoštevalo prejšnjo poškodbo in dejstvo, da ne gre za očem izpostavljeni del telesa, tako da je relativno velika brazgotina, ki je sicer dobro vidna, vidna le občasno.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravni standard pravične odškodnine in da revizija v tem delu ni utemeljena. Tudi revizijska izvajanja o tem, da sodišči nista pravilno določili datuma, od katerega tečejo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo, niso utemeljena. Obresti so prisojene v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije spomladi leta 2002 in je objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana 2000, št. I, str. 15. To mnenje je spremenilo ustaljeno sodno praksa, ki se je izoblikovala v času velike inflacije. Zaradi čakanja na sprejem novega Obligacijskega zakonika je bilo res sprejeto relativno pozno, vendar Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne razmere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, in ustavni pravici oškodovancev do enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic pred sodiščem.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je po členu 378. ZPP zavrnilo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).