Jedro

Izpodbojna tožba je oblikovalna in ne ugotovitvena.

V situaciji, ko je jasno, da mora biti postavljen oblikovalni zahtevek, medtem ko je sodna praksa daljše obdobje tolerirala tudi napačno postavljene (oz. neutemeljene) zahtevke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (in ni prekoračilo pooblastil iz 285. člena ZPP), ko je tožečo stranko na naravo tožbenega zahtevka opozorilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval, naj se ugotovi, da sta pogodba o pripoznavi lastninske pravice in darilna pogodba z dne 30. 4. 1998 ter vknjižbeno dovoljenje J. O. z dne 22. 6. 2004 k tej pogodbi zanj brez pravnega učinka do višine 168.586,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2003 dalje ter da je toženka dolžna tožniku dovoliti izvršbo na stanovanje 5.E, vpisano v glavnem vložku št. x in podvložku št. y, k.o. T.. Sodišče je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.205,40 EUR, stranski intervenientki pa 1.156,90 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom oziroma sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni vsebinsko odločilo o zadevi, ker je menilo, da zahtevek ni bil pravilno postavljen. Pritožnik se sprašuje, zakaj je sodišče sploh razpisalo obravnavo, če je menilo, da je tožbeni zahtevek nepopoln. Če je menilo tako, bi moralo tožbo zavreči. Sodnica tožnika na naroku ni pozvala, naj opredeli tožbeni zahtevek, ampak ga je zgolj vprašala, kakšne narave je ta. Če sodnica ni bila prepričana, ali je zahtevek oblikovalni ali ugotovitveni, potem z njim ni nič narobe. V vsej dosedanji sodni praksi so se pri izpodbojnih tožbah postavljali zahtevki, ki so se glasili: “Ugotovi se, da je pogodba neveljavna in nima učnika…“ Pritožnik se sklicuje tudi na odločbo Okrajnega sodišča v Celju Gž 449/68, ki je objavljena v delu Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso dr. Janeza Šinkovca in mag. Boštjana Tratarja. Meni, da je očitno, da je sodišče vse do te sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se je glasil podobno kot v tej pravdi. Samo dejstvo, da je v tožbenem zahtevku navedena besedna zveza “ugotovi se“ ne vpliva na razlikovanje med ugotovitveno in oblikovalno tožbo v praksi. Tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče zavrnilo iz formalnih razlogov, vsebuje vse potrebne sestavine za obravnavo tako v procesnem kot v materialnem smislu. Dejstvu, da je tožbeni zahtevek sposoben za obravnavo, ni oporekala niti tožena stranka. Kljub sofističnemu odločanju sodišče ni navedlo razlogov o tem, ali je tožnikov zahtevek določen ali nedoločen, ali vsebuje dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze zanje, skratka ali je zahtevek nepopoln. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek, saj o vsebini ni odločalo in zakaj ga ni zavrglo, če ni sposoben obravnave. Sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo, zato sodba o tem nima razlogov. Pritožnik še navaja, da sodba sicer vsebuje pravilna določila Obligacijskega zakonika (1), vendar jih sodišče ni pravilno sublimiralo (pritožnik verjetno misli subsumiralo), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodba je nerazumna in arbitrarna, zato je ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb postopka: Izpodbijana sodba je jasna in popolna. Sodišče prve stopnje izčrpno in razumljivo pojasni, zakaj tožbeni zahtevek, ki ga je postavil tožnik, ni utemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožnik vidi v tem, da naj sodišče svoje odločitve ne bi ustrezno obrazložilo in da naj se ne bi opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ni podana. Če pa sodišče zmotno uporabi materialno pravo oziroma če napravi napačno materialnopravno subsumcijo, to ni bistvena kršitev določb postopka, ampak zmotna uporaba materialnega prava.

Nepotrebno je pritožbeno spraševanje, zakaj sodišče tožbe (in ne tožbenega zahtevka) ni zavrglo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba jasna in popolna ter sposobna za obravnavo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. V takšnem primeru sodišče tožbeni zahtevek (po tem, ko je opravilo glavno obravnavo) zavrne in ne zavrže tožbe.

O očitku, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo: Stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbojna tožba oblikovalna in ne ugotovitvena, je nedvomno materialnopravno pravilno. Z njim tudi pritožba ne polemizira. Takšno stališče je v sodni praksi jasno že več kot desetletje (primerjaj sodbo VS RS III Ips 56/94). Tudi teorija ob opozarjanju na razlikovanje med ugotovitveno in oblikovalno tožbo izpodbojno tožbo povsem jasno uvršča med oblikovalne (primerjaj: komentar Zakona o pravdnem postopku, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 164).

Ne drži pritožbena navedba, da so se v sodni praksi vselej postavljali ugotovitveni tožbeni zahtevki. Res pa je, da je sodna praksa tudi ugotovitvene zahtevke tolerirala. Sodna praksa je bila torej neenotna. V zadevi Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2003 (in drugih) je bilo na primer ugodeno ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, v zadevah III Ips 110/2007 Vrhovnega sodišča RS, I Cp 1404/2005 Višjega sodišča v Kopru ter I Cp 940/2008 Višjega sodišča v Mariboru (in drugih) pa je bil obravnavan oblikovalni zahtevek.

V takšni situaciji, ko je torej jasno, da mora biti postavljen oblikovalni zahtevek, medtem ko je sodna praksa daljše obdobje tolerirala tudi napačno postavljene (oz. neutemeljene) zahtevke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (in ni prekoračilo pooblastil iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (2)), ko je tožečo stranko na naravo tožbenega zahtevka opozorilo. Da je bilo opozorilo jasno, nedvoumno in dovolj izčrpno izhaja tudi iz reakcije stranske intervenientke nanj, ko je poudarjala, da je sodišče tožnika vprašalo, ali vztraja zgolj pri podanem ugotovitvenem zahtevku (zapisnik na list. št. 68 v spisu).

Postavlja se zgolj še vprašanje, ali bi bilo mogoče postavljeni tožbeni zahtevek šteti za oblikovalnega, saj je jezik odprt in ne natančen. Vendar pa pritožbeno sodišče ob tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko povsem jasno vprašalo, ali vztraja zgolj pri ugotovitvenem zahtevku, ta pa na to ni odreagirala (oz. je reagirala tako, da je postavila podredni odškodninski zahtevek), zahtevka v tej zadevi ni mogoče obravnavati drugače kot ugotovitvenega.

V takšni situaciji (ko tožnika celo zastopa odvetnica, torej pravna strokovnjakinja), je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je ugotovitveni tožbeni zahtevek, potem ko je stranko na naravo zahtevka opozorilo, zavrnilo. Ker brez utemeljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka niti dajatveni zahtevek ne more biti utemeljen, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek, da je toženka dolžna dovoliti izvršbo na svojo nepremičnino.

Sodišče prve stopnje torej v obravnavani zadevi ni zagrešilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP.