Jedro

Če se v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o skrajni sili oziroma silobranu izpodbija pravnomočna sodba zaradi kršitve kazenskega zakona, utemeljuje pa z nestrinjanjem z dokaznimi zaključki obeh sodišč nižjih stopenj o dejanskih okoliščinah očitanega kaznivega dejanja, gre za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni V. M. je dolžan plačati sodno takso v višini 506,00 EUR, obsojeni J. M. pa sodno takso v višini 480,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 9. 2014 obsojenega V. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora ter preizkusno dobo dveh let, poleg tega pa je odločilo, da je dolžan plačati polovico stroškov kazenskega postopka, polovico potrebnih izdatkov oškodovanca kot tožilca, polovico potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca in sodno takso, ter mu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanega V. O. v višini 500,00 EUR. Z isto sodbo je obsojenega J. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, odločilo pa je tudi, da mora plačati polovico stroškov kazenskega postopka, polovico potrebnih izdatkov oškodovanca kot tožilca, polovico potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca in sodno takso. Oškodovanca Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter V. O. je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 3. 2015 pritožbi obeh obsojenčevih zagovornikov zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanca kot tožilca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih V. M. in J. M., vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer oba zaradi kršitve kazenskega zakona ter relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oba pa sta tudi enako predlagala, da Vrhovno sodišče njunima zahtevama ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter kazensko zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 15. 9. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeni. Navedel je, da zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini polemizirata z dejanskimi ugotovitvami obeh nižjih sodišč in trditve ne presegajo nedovoljenega uveljavljanja razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s pomisleki zagovornika prvega obsojenca o pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja vrhovni državni tožilec ocenjuje, da opisan historični dogodek ne predstavlja ropa, saj je naklep nastal zaradi spora in je bila sila prvenstveno usmerjena v fizično razrešitev spora, ob tem pa ne gre spregledati, da je rop sestavljeno kaznivo dejanje, ki vključuje tudi tatvino in je zato neutemeljeno zaključiti, da hujše kaznivo dejanje (rop) izključuje lažje kaznivo dejanje (tatvino). Prav tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika drugega obsojenca način povzročitve hude telesne poškodbe (ali s prerivanjem ali odrivanjem) niti ne zatrjevanje elementov silobrana, saj gre v obeh primerih po vsebini za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, zato predlaga, da vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Zagovornik obsojenega V. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti obširno graja ugotovitve sodišča prve stopnje, ki da so bile podlaga za nepravilno in nezakonito sodbo. Izpostavlja, da objektivno ni mogoče, da bi obsojeni V. M. neposredno po tem, ko ga je oškodovanec fizično napadel in močno udaril v glavo, zaradi česar je ves okrvavljen ležal na tleh in ni mogel vstati ter se premikati, lahko oškodovancu odtujil moško kolo. S tem v zvezi je tudi zaključek sodnega izvedenca neživljenjski, saj se obsojenec po fizičnem napadu ni mogel odpeljati s kolesom, niti ga ni mogel peljati ob sebi. Prav tako tudi subjektivno ni mogoče, da bi obsojenec lahko storil očitano kaznivo dejanje, saj glede na slabo psihofizično stanje ni imel volje niti razuma odtujiti oškodovancu moško kolo in v zvezi s tem ni imel izoblikovanega naklepa. Tako so ugotovitve obeh nižjih sodišč po zagovornikovem mnenju protispisne, kontradiktorne ter neživljenjske in Vrhovnemu sodišču predlaga ponovno skrbno dokazno oceno procesnega gradiva.

7. V zvezi s fizično sposobnostjo obsojenca, da odtuji oškodovancu moško kolo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe nižji sodišči svoje dokazne zaključke izpeljali na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, obsojenčeve zdravstvene dokumentacije ter izpovedb oškodovanca in oškodovančevega sina. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve sodnega izvedenca in zaključilo (9. točka obrazložitve sodbe), da je bil obsojenec sicer lahko pretresen zaradi dogodka, vendar pa ni bil nezavesten, saj se je spomnil in zelo natančno opisal dogajanje neposredno pred in po dogodku. Tudi navedba obrambe, da obsojenec zaradi strelne rane ne bi mogel voziti kolesa, se je po prepričanju sodišča prve stopnje izkazala za neresnično, saj je obsojenčev sin, M. M. izpovedal, da se obsojenec včasih na pregled pašnikov odpelje s kolesom, prav tako pa je bil obsojenec prepoznan po fotografijah, na katerih je lepo viden kolesar, ki po telesni konstituciji in barvi las ustreza obsojencu. Da je prav obsojeni V. M. odtujil oškodovančevo moško kolo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi prepričljive in konsistentne izpovedbe oškodovanca, ki je bila skladna tudi z izpovedbo njegovega sina. Tudi sodišče druge stopnje ni podvomilo v drugačno dejansko stanje (7. točka obrazložitve sodbe) in je na podlagi skladnih izpovedb oškodovanca in njegovega sina, ki so bile podprte tudi z ugotovitvami sodnega izvedenca, zaključilo, da je bil obsojenec pri zavesti, s tem pa tudi sposoben vožnje s kolesom in njegove odtujitve. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče v zvezi z očitki o nepravilnosti in kontradiktornosti pravnomočne sodbe ugotavlja, da po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno obeh nižjih sodišč, torej uveljavljanje razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem zagovornik niti ne konkretizira absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu protispisnosti, taka kršitev je podana, ko sodišče v nasprotju z dokazom v sodbi reproducira njegovo vsebino in na podlagi tega sprejme dokazne zaključke. Tega pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne uveljavlja, temveč pod videzom protispisnosti graja dokazni zaključek obeh nižjih sodišč o tem, da je obsojenec odtujil oškodovančevo moško kolo. Prav tako je iz vsebine zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z obsojenčevo voljo in razumom po odtujitvi oškodovančevega kolesa razvidno, da se ne strinja z ugotovitvami sodnega izvedenca in dokazno oceno sodišča o obstoju obsojenčevega naklepa, nesprejemanje izvedenskega mnenja pa ni opravičljiv razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, kakor tudi ni dovoljen razlog nestrinjanje z nadaljnjo dokazno oceno takega izvedenskega mnenja, ki jo je sprejelo sodišče. Ugotovitev, kakšna je bila vsebina obsojenčeve volje in zavesti kot sestavna dela njegovega naklepa v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je namreč ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja okoliščino, da je tožilstvo odstopilo od kazenskega pregona, ker je ocenilo, da ni dovolj dokazov, medtem ko oškodovanec kot tožilec v nadaljevanju obtožnega predloga ni modificiral in je torej ostal predmet sodne presoje enak. Že višje sodišče je na enako pritožbeno navedbo zagovornika obsojenega J. M. odgovorilo, da takšna odločitev tožilstva ni dokaz v kazenskem postopku, ob tem pa poudarilo, da je po tožilskem odstopu od kazenskega pregona sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 26. 6. 2014 in sodnega izvedenca dodatno zaslišalo na glavni obravnavi dne 29. 9. 2014, zato je bilo na koncu glavne obravnave dejansko stanje drugače (s smislu popolno) ugotovljeno, kot v času tožilčevega umika obtožbe (11. točka obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče takšnemu naziranju pritožbenega sodišča pritrjuje in dodaja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizira, do kakšne vrste kršitve kazenske materialne ali procesne zakonodaje je prišlo z oškodovančevim vztrajanjem pri vloženi obtožnici. Ob koncu dokaznega postopka so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na privilegirano obliko očitanega kaznivega dejanja tatvine v celoti in pravilno ugotovljena in zato zagovornik neutemeljeno navaja, da bi oškodovanec kot tožilec obtožbo moral modificirati. Odstop državnega tožilca od kazenskega pregona zaradi pomanjkanja dokazov sam po sebi še ne terja vnaprejšnje dolžnosti oškodovanca kot tožilca, da obvezno modificira obtožnico.

B-3.

9. Zagovornik obsojenega J. M. z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo v treh sklopih, pri čemer uvodoma očita, da kaznivo dejanje ni časovno in krajevno opredeljeno, ker v obtožnem aktu ni naveden točen kraj in čas storitve kaznivega dejanja. Če pa opis dejanja zadosti časovni in krajevni formulaciji obeh kaznivih dejanj, bi morala oškodovanec kot tožilec ali sodišče tak historični dogodek opredeliti kot kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1. Ob takšni pravni kvalifikaciji bi zato moral obema obsojencema soditi petčlanski sodni senat in ker takšne sestave senata pred sodiščem prve stopnje ni bilo, je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik namreč časovne neopredeljenosti kaznivega dejanja, njegove napačne pravne kvalifikacije, v tej posledici pa tudi napačne sestave senata pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal v pritožbi z dne 28. 10. 2014, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo. Zato je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

10. V nadaljevanju zagovornik, enako kot zagovornik obsojenega V. M., pojasnjuje, da je tožilstvo na podlagi pomanjkanja dokazov odstopilo od kazenskega pregona, po odstopu pa oškodovanec kot tožilec obtožnega predloga ni modificiral in je zato obtožni akt protisloven, nejasen in nekonkretiziran, saj ni jasno, kako je lahko isti historični dogodek storjen istočasno, če gre vendarle za očitek tatvine in hude telesne poškodbe. Takšen opis obtožbe pa povzema tudi sodba in se je zato ne da vsebinsko preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ob tem zagovornik oporeka konkretnemu očitku v smislu storitve ali opustitve, saj iz izpodbijane sodbe ni jasno, kakšno izvršitveno ravnanje se obsojencu očita, upoštevaje pri tem dejstvo, da je nemogoče, da se nekoga - oškodovanca, ki je večji in močnejši od obsojenca, odrine in ima to za posledico hudo telesno poškodbo. Protispisen je zato po zagovornikovem mnenju zaključek sodišča, da je oškodovanec stal, obsojenec pa ga je spodnesel, zaradi česar je oškodovanec padel in si zlomil roko.

11. Tudi v zvezi z zgornjim očitkom absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi protislovnega, nekonkretiziranega in nejasnega izreka pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj zagovornik te kršitve ni uveljavljal v pritožbi z dne 28. 10. 2014, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Zagovornik z nadaljnjimi očitki o tem, da ni jasen obtožbeni očitek v smislu obsojenčevega izvršitvenega ravnanja po vsebini oporeka dejanskemu stanju, kakor sta ga ugotovili obe sodišči nižjih stopenj in ne sprejema dokaznega zaključka, da je obsojeni J. M. skočil na oškodovanca in ga med prerivanjem odrinil v parkirani osebni avtomobil tako, da je oškodovanec utrpel zlom spodnjega dela nadlahtnice. S tem v zvezi je že pritožbeno sodišče poudarilo, da telesna konstitucija pri takšnem načinu nastanka poškodbe, torej pri porinjenju oziroma odrinjenju, ni bistvenega pomena, saj gre za izgubo ravnotežja in ne za surovo moč napadalčevega telesa (15. točka obrazložitve). Zagovornik s svojimi navedbami skuša zmanjšati kriminalni pomen obsojenčevega ravnanja, s čimer podaja lastno dokazno oceno, kar predstavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi nadaljnja zagovornikova graja o protispisnem zaključku sodišča, da je oškodovanec stal, ko ga je v trenutku nepazljivosti obsojenec spodnesel, zaradi česar je padel in si zlomil roko, prav tako pod videzom protispisnosti (ki jo niti ne konkretizira v smislu, kateri dokazi so bili po svoji vsebini napačno reproducirani v sodbi in na njihovi podlagi napravljeni napačni dokazni zaključki) po vsebini graja dokazne zaključke obeh nižjih sodišč in tako predstavlja nedovoljen razlog uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

12. Zadnji izmed zagovornikovih očitkov se nanaša na uveljavljanje obstoja skrajne sile, v okviru katerega zagovornik poudarja, da se je obsojenec v skrajni sili z oškodovancem prerival in odrival njegov napad, s tem pa je pričel odstranjevati grozečo in istočasno nevarnost v trenutku, ko je oškodovanec že fizično napadel njegovega očeta, soobsojenega V. M.. Oškodovanec je namreč neposredno pred tem napadel in močno udaril obsojenčevega očeta - soobsojenega V. M. v glavo, zaradi česar je ta padel na tla in okrvavljen obležal, tak napad oškodovanca pa je bil nenaden, nepričakovan, intenziven in izveden s strani resne oziroma starejše osebe - oškodovanca, ki je bil na obsojenčevem očetu in ga je nameraval še naprej udarjati, zato je obsojeni J. M. s svojim ravnanjem zgolj odstranjeval in odmikal oškodovanca od svojega očeta. Takšno ravnanje obsojenega J. M. je bilo edino primerno in upravičeno, saj drugače ni bilo možno odvrniti ali omejiti istočasnega fizičnega napada in so zato zaključki izpodbijane sodbe glede obstoja skrajne sile po zagovornikovem prepričanju protispisni in kontradiktorni.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je sprva prišlo do prepira med obsojenčevim očetom V. M. in oškodovancem zaradi naslonjenega kolesa na električno ograjo, pozneje (pri drugem prepiru) pa je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je oškodovanec prvi udaril soobsojenega V. M. Šele zatem je obsojeni J. M., ko je slišal z razdalje od 30 do 50 metrov krik svojega očeta, prihitel na kraj dogodka in med prerivanjem porinil oškodovanca tako, da je ta padel v parkirani osebni avtomobil in zlomil spodnji del nadlahtnice, kar potrjujejo ugotovitve sodnega izvedenca, dokumentacija UKC Ljubljana in izpovedbi oškodovanca ter njegovega sina M. O. Glede na to, da je obramba pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je obsojeni J. M. ravnal v skrajni sili, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede teh navedb in zaključilo, da pri ravnanju obsojenega J. M. ni šlo za odvračanje istočasne nevarnosti, saj noben dokaz ni podpiral njegove trditve, da naj bi oškodovani V. O. napadal oziroma ogrožal obsojenčevega očeta V. M. tudi ob njegovem prihodu. Obsojeni J. M. je namreč bil po lastnih besedah oddaljen od prepira med oškodovancem in očetom V. M. približno od 30 do 50 metrov in je pritekel takoj, ko je zaslišal krik svojega očeta. Sodišče prve stopnje je ob tem poudarilo skladni izpovedbi oškodovanca in njegovega sina M. O., da je oškodovanec sicer prvi udaril V. M., a je ostalo zgolj pri tem, da pa oškodovančev zlom spodnje nadlahtnice ni mogel nastati ob tem, ko ga je obsojeni J. M. odrival od svojega očeta, pa potrjuje tudi dopolnilno izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. V. S., saj po njegovem mnenju do takšnega zloma zgolj pri odrivanju oškodovanca ne bi prišlo. Tudi sodišče druge stopnje je zaključilo, da se je oškodovanec prerival z obsojenim J. M. in s tem oškodovanec ni bil v nobenem fizičnem stiku z obsojenčevim očetom V. M. in obsojeni J. M. s svojim ravnanjem objektivno ni odvračal nobene nevarnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik z navedbami o ravnanju obsojenega J. M. v skrajni sili po vsebini uveljavlja izključitev protipravnosti njegovega ravnanja zaradi silobrana. Vrhovno sodišče izpostavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in trditve zagovornika v tej kazenski zadevi ne gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih interesov (pravnih dobrin), temveč za spopad prava (obramba) z nepravom (napad), zato je bistvena presoja pogojev za uporabo silobrana kot okoliščine, ki bi na strani obsojenega J. M. izključila protipravnost njegovega ravnanja. Eden izmed pogojev je tudi istočasnost napada in obrambe, ki pa je po vsebini enak kakor pri skrajni sili. Glede na zaključek izpodbijane pravnomočne sodbe, da noben dokaz ne podpira zagovora obsojenca, da je oškodovanec napadal oziroma grozil obsojenčevemu očetu tudi ob njegovem prihodu na kraj dogodka ter nadaljnji zaključek, da med prerivanjem obsojenca z oškodovancem slednji objektivno ni bil v fizičnem stiku z očetom, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen zaključek o odsotnosti pogoja istočasnosti, v konkretnem primeru med napadom (udarcem oškodovanega V. O. na očeta V. M.) ter obrambo (obsojenega J. M. zoper oškodovanca), zato razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe zadostijo zaključku obeh nižjih sodišč, da protipravnost obsojenčevega ravnanja ni izključena in so podani vsi elementi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik sicer uvodoma pravilno navaja, da je oškodovanec prvi udaril obsojenčevega očeta, vendar pa v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti svojo oceno glede odvračanja istočasne nezakrivljene nevarnosti zagovornik gradi na podlagi lastne dokazne presoje, ki pa se razlikuje od tiste, ki sta jo v izpodbijani sodbi sprejeli sodišči nižjih stopenj. To zadeva predvsem tiste navedbe, da je bil fizični napad večjega, močnejšega in mlajšega oškodovanega V. O. na obsojenčevega starejšega in slabotnega očeta V. M. nenaden, nepričakovan, zelo intenziven ter resno mišljen, s takšnim ravnanjem pa je obsojenec zgolj odmikal napadalca od svojega očeta ter preprečil njegove nadaljnje poškodbe in je bilo zato obsojenčevo ravnanje edino primerno in upravičeno. Čeprav zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o skrajni sili (pravilno: silobranu) izpodbija pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, pa s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja s presojo in dokaznimi zaključki sodišč obeh nižjih stopenj o dejanskih okoliščinah očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

14. Zagovornika uvodoma izpostavljata relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar v nadaljevanju zahtev za varstvo zakonitosti teh kršitev točno ne navedeta niti ne obrazložita, zato gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitve, ki je Vrhovno sodišče zaradi pavšalnosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ker ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ne kršitev kazenskega zakona, zahtevi za varstvo zakonitosti pa sta bili v pretežnem delu vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obeh obsojencev za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik obsojenega V. M. ni uspel, zato je obsojeni V. M. dolžan plačati sodno takso v višini 506,00 EUR po tarifni številki 7252 v zvezi s tarifno številko 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena, 7. točko prvega odstavka 5. člena ter 16. členom Zakona o sodnih taksah-1 (v nadaljevanju ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenega V. M.. Zagovornik obsojenega J. M. pravtako ni uspel, zato je obsojeni J. M. dolžan plačati sodno takso v višini 480,00 EUR po tarifni številki 7252 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki je je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenega J. M.