Jedro

Tožnik je v tožbi in dopolnitvi tožbe navedel vse podatke, ki jih določa 3. odstavek 28. člena ZUS. Vsebina tožbe je bila sposobna za obravnavanje in meritorno odločanje, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje. Z odklonitvijo sodnega varstva je bila kršena njegova ustavna pravica iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da je bila tožba nepopolna in v njej ni bil opredeljen tožbeni zahtevek. Na podlagi 1. odstavka 29. člena ZUS je zato tožnika pozvalo, da v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS tožbo popravi in precizira, s katerimi ravnanji naj bi tožena stranka kršila njegove ustavne pravice, navede dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali osebo, ki je to storil ter o tem predloži dokaze. Tožeča stranka je tožbo dopolnila, vendar po presoji sodišča prve stopnje, ni precizirala zahtevka v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS. Zato je tožbo kot nepopolno zavrglo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami 29. člena ZUS in je od tožnika neupravičeno zahtevalo odpravo pomanjkljivosti tožbe kljub temu, da je tožba vsebovala vse elemente v skladu z določili 3. odstavka 28. člena ZUS in 180. člena ZPP. Sodišče ni navedlo, v čem je tožba pomanjkljiva, kar bi bilo dolžno storiti v skladu z določili 1. odstavka 29. člena ZUS, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da naj tožeča stranka dopolni tožbo v skladu z določili 3. odstavka 28. člena ZUS. Zmotno je bila uporabljena določba 2. odstavka 29. člena ZUS, saj je bilo v tožbi navedeno dejanje (nedovolitev pregleda kazenskih spisov, ki se nanašajo na tožečo stranko), kje in kdaj je bilo dejanje storjeno ( z zavrnitvijo nadzorstvene pritožbe dne 25.2.2004), organ, ki je dejanje storil (Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije), predloženi pa so bili tudi ustrezni dokazi. V tožbenem zahtevku je tožeča stranka zahtevala, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi in stanje odpravi s tem pa je tudi sledila določilom 3. odstavka 28. člena ZUS. Sodišče je z navedenim sklepom storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj v razlogih izpodbijanega sklepa ni navedlo v čem konkretno je tožba bila tako pomanjkljiva, da je ni bilo mogoče obravnavati in jo je bilo potrebno zavreči. Pavšalne navedbe, da tožnik ni ravnal v skladu z določili 3. odstavka 28. člena ZUS ne omogočajo, da se napadeni sklep preizkusi. Glede na navedbe v prvem odstavku obrazložitve napadanega sklepa meni, da je tudi izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj povzetek navedb tožeče stranke vsebuje opredelitev spornega dejanja, kdaj je bilo to dejanje storjeno, kdo ga je storil, dokazi in kaj tožeča stranka zahteva.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo ustavne pravice "enakega varstva pravic" iz 22. člena in ustavne pravice "pravnih jamstev v kazenskem postopku" iz 29. člena Ustave RS. Ustavne pravice na bi mu bile kršene z dejanjem Vrhovnega državnega tožilstva RS, ki je zavrnilo njegovo nadzorstveno pritožbo zoper Okrožno državno tožilstvo Koper, ki mu ni dovolilo pregleda spisov - kazenskih ovadb, ki so bile podane zoper njega. Gre torej za spor po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS v zvezi z 62. členom ZUS, to je spor zaradi nezakonitega akta ali dejanja, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, za kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage. Po navedeni določbi sodišče zavrže tožbo v primeru, ko je tožba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, ob nadaljnjem pogoju, da tožnik tudi na poziv sodišča pomanjkljivosti ne odpravi. Tožnik je sledil pozivu sodišča in v dopolnitvi tožbe navedel, s katerim dejanjem je bilo poseženo v njegove ustavne pravice, da je bilo dejanje dokončano z zavrnitvijo nadzorstvene pritožbe s strani generalne državne tožilke RS, dne 25.2.2004, da je to dejanje storilo vrhovno državno tožilstvo, predložil pa je tudi dokaze za svoje trditve. V tožbi je določno opredelil zahtevek, da se poseg v ustavne pravice odpravi in se mu dovoli pregled spisov. Podrejeno pa je postavil zahtevo, da mora tožena stranka odločiti o zavrnitvi zahteve za pregled in prepis spisov in odločitev ustrezno obrazložiti tako, da mu bo omogočeno pravno sredstvo zoper njo. Prav to pa so tisti podatki, ki jih za tožbo v sporu o zakonitosti posameznih aktov ali dejanj predpisuje 3. odstavek 28. člena ZUS. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe. Stališče, ki ga je sprejelo, je napačno in gre za kršitev 22. člena Ustave RS. S tem stališčem je v tožnikovem primeru sodišče prve stopnje kršilo tudi njegovo pravico do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS. Z zavrženjem tožbe in s tem, ko ni odločalo o njej, mu je v neskladju z ustavo odvzelo tudi pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče. Napačno je bil uporabljen 29. člen ZUS. Ker je to vplivalo na odločitev, saj bi moralo sodišče o tožbi odločiti po vsebini, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.