Jedro

Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti pri razlagi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ne izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak podaja svojo dokazno oceno, s tem napada pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa to ne more biti predmet presoje na podlagi tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, obs. M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je ob uporabi omilitvenih določil (2. točka 42. člena in 3. točka 43. člena KZ) določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo, prav tako navedeno v uvodu te odločbe, pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca pravočasno, dne 14.12.1998, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku; ZKP) iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega pa po mnenju vložnice nastaja tudi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi.

V obrazložitev zahteve vložnica navaja, da sodišče prve stopnje s stopnjo zanesljivosti, ki je potrebna za obsodilno sodbo, ni ugotovilo nič več kot to, da je navedenega dne prišlo do konflikta med obsojencem in oškodovancem. Priča Č. je izpovedal le, da ni možno, da je oškodovanca udaril kdo drug kot obsojenec, saj mu je bil on najbližji. To pa ne more biti dokaz v potrditev dejstvu, da je oškodovanca udaril ravno obsojenec, kot zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje, saj ta priča pove, da udarca ni videl. Gre torej za neskladje med navedbami v sodbah in zapisniku o izpovedbi priče Č. Tudi izvedensko mnenje dr. T. o tem, da je oškodovanec utrpel številne poškodbe po obrazu kot posledico nenadnega silnega direktnega udarca s pestjo v nosni predel obraza, lahko dokazuje le to, da je do takega udarca prišlo, ne pa to, da ga je oškodovancu zadal ravno obsojenec. To, da je Č. videl, kako se je oškodovanec držal za obraz, pa lahko pomeni, da je dobil le klofuto in ne močnega udarca v nos, upoštevaje zlasti, da ta priča krvavitve iz oškodovančevega nosu ni videla. S tem, ko sodišče verjame Č., da oškodovanec iz nosu ni krvavel, in ne oškodovancu ter oškodovančevemu prijatelju K., ki izpovesta ravno nasprotno, pa samo postavi na laž obe priči (oškodovanca in K.), ki sta izpovedali, da je obsojenec oškodovanca udaril. Enako sodišče priči V., ki je bila v neposredni bližini dogodka, verjame, da ni videl fizičnega spopada in na podlagi tega oceni, da zaslišanje priče A. relevantnih okoliščin ne bi bolj pojasnilo. Hkrati pa pričanju V., da fizičnega obračuna med obsojencem in oškodovancem ni bilo, ne da zadostne teže. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da si oškodovanec ni mogel prizadejati poškodbe sam, oziroma mu je ni mogel prizadejati kdo drug, če upoštevamo, da iz zapisa varnostnika izhaja, da je k njemu prišel oškodovanec in povedal, da ga je v nos udaril obsojenec, šele ob 15.30 uri.

Iz povedanega sledi, da sodišče prve stopnje v veliki večini primerov ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa le-te podaja, so ti nejasni in v precejšnji meri v nasprotju, saj ni jasno, zakaj sodišče različno vrednoti izpovedbe prič ter izmenično postavlja na laž zdaj eno zdaj drugo pričo in se na tak način vse bolj zapleta pri argumentiranju svojih zaključkov.

Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa naj izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP), v katerem navaja, da zahteva obsojenčeve zagovornice ni utemeljena.

S tem ko zahteva uveljavlja, da pričanje O.Č. ne more biti zadostna opora za obsodbo, zahteva po tožilčevem mnenju izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Trditve o tem, da sodišče vzporeja nasprotujoče si dokaze in ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, pa niso obrazložene in navidezno prekrivajo nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Utemeljenosti zahteve v delu, ko vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP ni bilo moč preizkušati, saj vložnica te kršitve ni konkretizirala tako, da bi navedla, glede katerih dejstev sodba nima razlogov oziroma glede katerih dejstev so sicer navedeni razlogi, so pa popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Res je sicer, da vložnica uveljavljano kršitev obširno obrazlaga, kot je povzeto tudi v tej odločbi, vendar je njeno izhodišče napačno. Ne izhaja namreč iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, marveč podajo svojo dokazno oceno in z drugačnim tolmačenjem izvedenih dokazov postavlja dvom v pravilnost dejstev, ugotovljenih po sodiščih nižje stopnje. S tem pa vložnica napada pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti.

Po določbi 427. člena ZKP lahko Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v odločbi ugotovljena. ZKP torej ne predvideva, da bi lahko stranke predlagale Vrhovnemu sodišču uporabo določbe 427. člena ZKP, kot je storjeno v obravnavani zahtevi, zato tudi ni dolžno odgovarjati na takšen predlog vložnika zahteve. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri odločanju o predmetni zahtevi ni našlo podlage za precejšen dvom o resničnosti dejstev, ugotovljenih v obeh napadenih sodbah.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP odločilo kot sledi iz izreka te odločbe.