Jedro

Toženkina obveznost zaposlitve štipendista izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli pri njej za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena ZŠtip) zato pogodbene obveznosti brez soglasja tožnika ni mogoče izpolniti po tretji osebi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43857/2015 z dne 15. 4. 2015 pustilo v veljavi v prvi točki za znesek 2.168,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 10. 2014 do plačila in za znesek 42,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 4. 2015 do plačila in v tretji točki izreka za 44,00 EUR. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155138/2014 z dne 18. 11. 2014 je pustilo v veljavi v prvi točki za znesek 4.007,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 10. 2014 do plačila in za znesek 79,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14. 11. 2014 do plačila in v tretji točki za 44,00 EUR. V ostalem delu je navedena sklepa razveljavilo, tožbeni zahtevek tožnika pa zavrnilo. Toženki je na račun tožnika naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.097,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na nov Zakon o štipendiranju(1) (v nadaljevanju: ZŠtip-1), ki je pričel veljati šele 1. 1. 2014. Pogodbi o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij sta namreč stranki sklenili v letu 2008 in 2010, tj. v času ko določba 79. člena ZŠtip-1 še ni veljala. Sodišče bi tako pri presoji izpolnitve obveznosti toženke moralo izhajati iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določajo, da je upnik dolžan izpolnitev sprejeti od vsakogar, ki ima pravni interes. Poudarja, da je v konkretnem primeru podana izpolnitev pogodbe s strani tretjega, pri čemer sta podjetji P., d. o. o. in K., d. o. o. pri zaposlitvi štipendista upoštevali vse obveznosti, določene s pogodbo. Podredno izpostavlja, da se poenostavljena prisilna poravnava nanaša tudi na terjatve tožnika. Meni, da je določba 221.b člena ZFPPIPP uporabljiva zgolj v primeru, ko dolžnik pri pripravi seznama terjatev ve za obstoj posamezne terjatve. Ker v času priprave seznama terjatev ni bila prepričana, ali tožnikova terjatev obstoji, je ni vključila na seznam terjatev, zato bi pogoji prisilne poravnave morali veljati tudi za tožnikovo terjatev.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru od toženke zahteva vračilo zneskov štipendij, ki so bili v prvem obdobju v letu 2009 in 2010 izplačani v višini 2.005,80 EUR, v drugem obdobju v letih od 2011 do 2013 pa v višini 3.888,00 EUR. Toženka nasprotuje plačilu navedenih zneskov, saj meni, da je zaradi težkih gospodarskih razmer obveznosti po pogodbi izpolnila tako, da je štipendistu zagotovila zaposlitev pri drugem delodajalcu.

6. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ZŠtip-1, ki v 79. členu določa, da delodajalec lahko pogodbene obveznosti za posameznega štipendista prenese na drugega delodajalca le ob predhodnem soglasju tožnice. Ob tem pritožba sicer pravilno opozarja, da navedeni zakon v času sklepanja pogodb o sofinanciranju kadrovske štipendije (prilogi A1 in A8) in štipendistove zaposlitve pri prvem delodajalcu P., d. o. o. še ni pričel veljati, vendar ob tem spregleda, da toženkina obveznost izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli pri njej za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip)(2), ki je veljal v času podpisa pogodb in ki delodajalca zavezuje, da tožnika obvesti o zaposlitvi štipendistov pri njem po končanem izobraževanju. Ob tem velja dodati, da je bila toženka kot štipenditor izbrana na 50.(3) in 89.(4) Javnem razpisu za sofinanciranje kadrovskih štipendij delodajalcem in je v ta namen pridobila javna sredstva. Odločba o izbiri se je tako glasila nanjo in ne na drugega delodajalca, zato bi bila izpolnitev obveznosti po drugem delodajalcu mogoča zgolj ob soglasju tožnika. Gre torej za obveznost, ki jo je v skladu s pogodbo in ZŠtip dolžan izpolniti sam dolžnik (toženka), zato upnik (tožnik) ni dolžan sprejeti izpolnitve s strani tretje osebe (tretji odstavek 271. člena OZ).

7. Pravilna je tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je tako pravilno izhajalo iz določb 12. člena pogodbe, po kateri mora štipenditor vrniti prejeta sredstva v primeru kršitve pogodbenih obveznosti. Ker 221.b člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP)(5) izrecno določa, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene na posodobljenem seznamu terjatev iz 4. odstavka 221.d člena tega zakona, terjatve tožnice pa nesporno na tovrstnem seznamu ni bilo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pogoji prisilne poravnave nanjo ne raztezajo. Toženka je zato dolžna plačati celotno terjatev tožnika.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 56/2013 Op. št. (2): Uradni list RS, št 59/07 in nasl. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 62/08. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 62/10. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 126/07 s spre.