Jedro

Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarke upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ob ugotovitvi, da dejanje oškodovanca ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa je zakrivljeno oziroma predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). Za ocenitev obsega delne oprostitve odgovornosti mora torej sodišče ugotoviti sokrivdo oškodovanca. Ocena krivde oziroma deleža odgovornosti oškodovanca pa je smiselna le v primeru, če se mu dokaže, da je soprispeval k nastanku škode oziroma, da izvira škoda delno tudi iz njegovega nedopustnega ravnanja oziroma da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se njen izrek v dokončnem besedilu (torej z upoštevanjem že pravnomočno prisojenih in neizpodbijanih zneskov) glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 665.023,50 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 23,00 Sit od 20.5.1986 dalje, od zneska 0,50 Sit od 23.5.1985 dalje, od zneska 665.000,00 Sit pa od 8.12.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 121.452,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1992 dalje do plačila, vse v roku 15 dni." Tožena stranka mora tožeči stranki plačati tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 35.910,00 Sit in stroške revizijskega postopka v znesku 26.600,00 Sit, oba zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1996 dalje, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo 70% prispevek tožnice k nastanku škode in toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 139.507,00 Sit z zamudnimi obrestmi po določilu 277. člena ZOR in sicer od zneska 6,90 Sit od 20.5.1986 dalje, od zneska 0,105 Sit od 23.5.1985 dalje, od zneska 139.500,00 Sit pa od dneva izdaje sodbe (8.12.1992) dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 25.468,50 Sit, z zamudnimi obrestmi po določilu 277. člena ZOR.

Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8.3.1993 zavrglo kot prepozno. Pritožbi tožnice zoper tak sklep je sodišče druge stopnje ugodilo in ga razveljavilo, nato pa zavrnilo njeno pritožbo zoper sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji navaja, da je svoj zahtevek oprla na dejstvo, da jo je na cesti kot kolesarko podrl avtomobilist, ki je zavijal na desno. Zatrjevala in tudi dokazala je, da ji je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, zato se šteje, da njena škoda izvira iz te stvari. Pritožbeno sodišče zmotno meni, da je njeno dokazno breme trditi in dokazovati, kdo je kriv za nesrečo in koliko je kriv. Zlasti tudi ni na njej dokazno breme ugotovitve, kje je prišlo do trčenja. To je breme tožene stranke, če se želi razbremeniti objektivne odgovornosti po določilu 173. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo drug kraj trčenja kot sodišče prve stopnje. To navaja, da je bilo "pred križiščem na Njegoševi cesti", pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bilo mesto trčenja "med semaforjem na Njegoševi cesti in semaforjem za pešce na Zaloški cesti". Navaja še, da pri tožnici sodišče ni ugotovilo nobenega protipravnega ravnanja, pri vozniku avtomobila pa je ugotovilo kršenje predpisov, ki urejajo zavijanje v desno. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je očitno prenizka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi drugače opredelilo kraj prometne nezgode, kot pa ta izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Po mnenju tožeče stranke naj bi bili torej razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah med seboj v nasprotju. S tem vsebinsko uveljavlja bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa navedenega očitka nikakor ni mogoče kvalificirati kot pomanjkljivost, zaradi katere se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da sta voznika (avtomobilist in kolesarka) trčila po speljevanju pred semaforjem na Njegoševi cesti, sodišče druge stopnje pa, da je prišlo do trčenja med semaforjem na Njegoševi cesti in semaforjem na Zaloški cesti, ki ureja prehod pešcev. Dejanski ugotovitvi o kraju trčenja torej nista med seboj v nasprotju, zato uveljavljana kršitev ni podana. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ni uveljavljala, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri ugotavljanju dejanskega stanja v celoti sledili tožničini izpovedi. Tako predstavljajo dejansko podlago izpodbijanih sodb, ki je hkrati neizpodbojna podlaga revizijskemu odločanju (3. odstavek 385. člena ZPP), poleg zgoraj navedene ugotovitve kraja prometne nezgode, še naslednje ugotovitve: - zatrjevana odškodninska obveznost tožene stranke izvira iz trčenja med njenim zavarovancem (avtomobilistom) in tožnico (kolesarko) v križišču Njegoševe ceste in Zaloške ceste v Ljubljani, - avtomobilist je stal na desnem prometnem pasu Njegoševe ceste, ki je namenjen zavijanju na desno, ob njem oziroma ob desnem pločniku pa kolesarka, - oba sta čakala na zeleno luč na semaforju, - kolesarka je nameravala voziti naravnost ob zaznamovanem prehodu za pešce, - zelena luč za zavijanje na desno se prižge šest sekund prej kot zelena luč na prehodu za pešce, - do trčenja je prišlo po speljevanju obeh vozil. Na podlagi navedenih dejstev sta sodišči ugotovili, da bi v primeru, če bi tožnica počakala na zeleno luč na prehodu za pešce, avtomobilist uspel prevoziti njeno smer vožnje. Hkrati pa sta ugotovili, da bi moral biti avtomobilist, pri zavijanju na desno, vseeno pozoren tudi na kolesarko, ker ni mogel vedeti za nameravano smer njene vožnje, saj bi ta lahko zavijala tudi na desno.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, sodišči prve in druge stopnje nepravilno sklepata, da je delež tožničine odgovornosti za nastalo škodo 70%. Takšna odločitev je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji pravilno opozarja, da je treba v opisani situaciji izhajati iz objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, na kateri je tudi dokazno breme za (delno) oprostitev odgovornosti, kot bo razvidno iz materialnopravnih določil, navedenih v nadaljevanju obrazložitve.

Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarke upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ob ugotovitvi, da dejanje oškodovanca ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa je zakrivljeno oziroma predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). Za ocenitev obsega delne oprostitve odgovornosti mora torej sodišče ugotoviti sokrivdo oškodovanca. Ocena krivde oziroma deleža odgovornosti oškodovanca pa je smiselna le v primeru, če se mu dokaže, da je soprispeval k nastanku škode oziroma, da izvira škoda delno tudi iz njegovega nedopustnega ravnanja oziroma da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

V obravnavanem primeru bi bilo sodišče dolžno ocenjevati tožničin delež odgovornosti le v posledici ugotovitve, da je tožnica (med semaforjem na Njegoševi cesti in semaforjem na Zaloški cesti, ki ureja prehod pešcev) ravnala tako, da je kršila temeljna pravila cestnega prometa in da je bilo takšno njeno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Revizija pravilno ugotavlja, da takšnega tožničinega ravnanja ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje. Izpodbijana odločitev o krivdi tožnice temelji le na ugotovitvi, da je nameravala voziti naravnost in da bi morala počakati na zeleno luč na prehodu za pešce, ki se prižge šest sekund kasneje, kot pa zelena luč za zavijanje na desno. Vendar pa bi bilo tožnici moč očitati nespoštovanje svetlobnega prometnega znaka na semaforju, ki je označeval prepoved prehoda Zaloške ceste, le v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da je prišlo do trčenja pri prečkanju Zaloške ceste. Ker pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je prišlo do trčenja prej, takšno tožničino ravnanje ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Na ugotovljenem kraju trčenja se njena namera vožnje naravnost še ni udejanila. To izhaja tudi iz izpodbijane odločitve, ko avtomobilistu očita, da bi moral biti pri zavijanju na desno pozoren na kolesarko, ker ni mogel vedeti za nameravano smer njene vožnje, saj bi lahko zavijala tudi na desno. Glede na navedeno ni podlage za uporabo določila 3. odstavka 177. člena ZOR, zato sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je zavarovanec tožene stranke deloma prost odškodninske odgovornosti.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista pravilno uporabili materialnega prava pri odmeri odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vsebina te odškodninske podlage zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati in zaradi tega duševno trpi. Odmera odškodnine za takšno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih je sodišče vezano na kriterije, določene v 200. členu ZOR. Tako je treba upoštevati intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in s primerjavo z odškodninami za enako škodo. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnica utrpela stabilen zlom vratnih vretenc (L1-L2) in da gre za poškodbo s trajnimi posledicami. Tožnica ni več zmožna dalj časa trajajočega dela v prisiljenem položaju in prenašanja težkih bremen, ob spremembi vremena pa ima v predelu zloma močnejše bolečine. Za vedno so ji onemogočena intenzivnejša domača opravila in npr. delo na vrtu. Iz izpodbijane odločitve pa izhaja tudi, da se bodo tožnici, z nastopom degenerativnih sprememb, težave še povečale. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev, pa odmera odškodnine in prisoja le polovice zahtevanega zneska 400.000,00 Sit, ni primerna. Zaradi trajnosti navedenih omejitev in vrste teh omejitev tožnica nedvomno vsakodnevno trpi. Ker tudi umestitev zahtevane odškodnine v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in njena primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njeno primernost, je revizijsko sodišče prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo še za zahtevanih 200.000,00 Sit. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP v celoti ugodilo reviziji, torej tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine odškodnine.

Sprememba izpodbijane sodbe oziroma popoln uspeh tožeče stranke v pravdi pa je narekoval tudi drugačno odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo v skladu s spremenjenim uspehom tožnice. Pri tem pa v samo odmero stroškov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in ki je tožnici prisodilo tudi zamudne obresti od stroškov, ni moglo posegati. Tožnici gredo tako stroški prvostopenjskega postopka v celoti in sicer v znesku 121.452,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožnici gredo tudi pritožbeni stroški, ki obsegajo stroške sestave pritožb zoper sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje, v skupnem znesku 35.910,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prav tako pa ji gredo tudi stroški sestave revizije v znesku 26.600,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Od obeh zneskov prisojenih stroškov tečejo zamudne obresti od dneva izdaje te sodbe dalje. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi stroškovnika tožeče stranke, navedenega v obeh pravnih sredstvih, ter v skladu z odvetniško tarifo.