Jedro

Ker se komasacijski postopek lahko uvede tudi proti volji prizadete stranke, ni pomembno, ali se je prizadeta stranka z zamenjavo zemljišč strinjala ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine ... št... z dne 10.4.1989, s katero je pod zaporedno številko ... dodelil O.T. do 1/2 in I.T. ter N.Š. vsakemu do 1/4 parcele št. 4062, 4063 in 4064, v zameno za v komasacijski sklad vloženo parcelo št. 92/2 iste k.o.; pod zaporedno številko 219 pa dodelil O.T. parcelo št. 4065, v zameno za v komasacijski sklad vloženi parceli št. 92/1 in 93 iste k.o. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo tožnici dodeljeno zemljišče, ki povsem ustreza pogojem, ki jih za pravilno razdelitev zemljišč določa 89. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih. Tožena stranka iz primerjave priloženih načrtov in iz podatkov odločbe pod navedenima zaporedenima številkama ugotavlja, da je tožeča stranka dobila, ob upoštevanju obveznega odbitka, zemljišče v skupni površini 10.748 m2 in v skupni vrednosti 2811024 cenilnih enot, kar pomeni, da ima dodeljeno zemljišče za 1.4 % manjšo površino in za 2.6 % večjo vrednost kot vloženo zemljišče. Na pritožbeni ugovor O.T., da se ne strinja z dodeljenim zemljiščem, ker bi rada zamenjala del svojega zemljišča z zemljiščem J.B., tožena stranka navaja, da je dogovor o kakršnikoli zamenjavi zemljišča mogoč, vendar šele po končani komasaciji oziroma po pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi zemljišč. Po ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka z novo razdelitvijo ni na slabšem, niti glede vrednosti niti glede površine dodeljenega zemljišča, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožbo je vložil brat pokojne O.T. V njej navaja, da se O.T. z zamenjavo parcele št. 92/2 ni nikoli strinjala. V komasacijskem postopku tudi ni nikoli imela možnosti sodelovanja kot stranka in o tem, ali je pripravljena vložiti v komasacijski sklad parcelo št. 92/2, ni bila nikoli vprašana. Trdi, da dejansko stanje v komasacijskem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, ker komasacija parcele 92/2 oziroma zamenjava te parcele za parcele št. 4062, 4063 in 4064 sploh ni bila potrebna. Bistveni namen in cilj komasacijskih postopkov je v zaokrožitvi določenih površin zaradi boljšega izkoriščanja. Zaradi izvršene navedene zamenjave pa se parcela 92/2 ne more ekonomsko nič bolje izkoriščati, saj še vedno leži na dostopnem in klimatsko in tudi pedološko dobrem terenu. Zato je bila ta komasacija oziroma zamenjava navedene parcele narejena bolj na željo soseda J.B., kar pa ni upravičen razlog za izvedbo komasacijskega postopka. Zaradi kršitev postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja predlaga odpravo oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka naj tudi tožeči stranki povrne stroške tega upravnega spora. Podrejeno pa naj sodišče samo opravi glavno obravnavo in na njej ugotovi pravilno dejansko stanje ter na njegovi podlagi izda ustrezno sodbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, navedeni v izpodbijani odločbi, in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju v navedeni zadevi je sodišče upoštevalo, da je bilo v upravnem postopku odločeno na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 17/86 p.b., v nadaljevanju: ZKZ/86). Med upravnim sporom je bil ta zakon razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.9.1995 (Ur. l. RS, št. 58-2733/95) z učinkom dne 13.10.1996, toda dne 26.10.1996 je začel veljati novi Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/96 - v nadaljevanju ZKZ/96). V prehodni določbi 115. člena ZKZ/96 je določeno, da se postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali ob njihovi uvedbi (1. odstavek). V komasacijskih postopkih, ki so do uveljavitve tega zakona tehnično končani in komasacijskim udeležencem izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, se novo stanje vpiše v zemljiško knjigo na podlagi načrta nove razdelitve in izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč; morebitne nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu (2. odstavek).

Ob sodni kontroli izpodbijane odločbe sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev. Po 66. členu ZKZ/86 se agrarne operacije praviloma izvajajo sporazumno med lastniki in uporabniki kmetijskih zemljišč, lahko pa se izvedejo tudi proti volji prizadetih, vendar samo ob pogojih in po postopku, ki jih določa zakon. Občine opredelijo zasnovo komasacijskih območij v dolgoročnem planu, meje komasacijskega območja ter materialno podlago za izvedbo komasacije pa v dogovoru o temeljih družbenega plana ter v srednjeročnem planu občine (3. odstavek 80. člena). Komasacija se uvede z odločbo občinske skupščine (3. odstavek 81. člena). Komasacijski odbor, ki ga izmed sebe izvolijo komasacijski udeleženci, zastopa njihove interese (85. in 86. člen). V času razgrnitve predloga načrta nove razdelitve zemljišč komasacijski udeležeci dajejo pripombe in predloge ter ugovore na vrednotenje zemljišč, ki so jim namenjena (3. odstavek 92. člena).

Ker se torej komasacijski postopek lahko uvede tudi proti volji prizadetih strank, ni pomembno, ali se je O.T. z zamenjavo zemljišč strinjala ali ne. Imela pa je možnost sodelovanja v komasacijskem postopku po komasacijskem odboru in z dajanjem pripomb in predlogov na razgrnjeni predlog nove razdelitve zemljišč. O tem, katera zemljišča se vložijo v komasacijski sklad, pa je bilo že odločeno z odločbo o uvedbi komasacije na podlagi opredeljenih mej komasacijskega območja v dolgoročnem in srednjeročnem družbenem planu občine. Zato tožeča stranka z ugovori o nepotrebni vložitvi parc. št. 92/2 v komasacijski sklad ne more uspeti, ker to ni pravno relevantna okoliščina v postopku nove razdelitve zemljišč. Ugovorov glede površine in vrednosti vloženih in dodeljenih zemljišč pa tožeča stranka ni navajala.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

O predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS).