Jedro

Morebitna odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere bi bila kot stranka upravičena zaradi nerazumno dolgega izvršilnega postopka, ki je tekel zoper njo, v trenutku njene smrti ni bila del njene zapuščine. V materialnopravnem smislu torej ni mogla preiti na tožnico kot njeno dedinjo. Tožnica v tem postopku po materialnem pravu ni prava upnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 13. 8. 2014 ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 273,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje novemu sodniku na prvi stopnji ter povračilo stroškov postopka. Navaja, da je pravno zmotna ugotovitev, da tožba ni dopustna, ker zanjo niso podane zakonske predpostavke iz 15. člena ZVPSBNO.(2) Vse potrebne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zahtevka po ZVPSBNO iz 15. člena zakona so bile izpolnjene. Dejansko in pravno je bilo zmotno ocenjeno obvestilo predsednika Okrajnega sodišča Nova Gorica. Nadzorstvena pritožba s sklepom ni bila zavrnjena niti ni bila neutemeljena. O njej je bilo odločeno z obvestilom iz tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZVPSBNO. Sodišče se ne bi smelo vsebinsko opredeljevati do odločitve predsednika sodišča. Ponovno je odločalo o nečem, za kar ni pristojno in o čemer je bilo že dokončno odločeno z nadzorstveno pritožbo. Samo bi moralo le preveriti obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe, ne pa o njih ponovno odločati. Čeprav je odločilo, da jih ni, je vseeno meritorno odločalo. Tudi ta odločitev je zmotna. Ne gre za dva različna postopka, temveč za enega. Tožnica kot dedinja je vstopila v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi procesna. Nepremoženjska škoda zaradi predolgega sojenja je nastala njej in ne zapustnici. Zato zapustničina škoda ni mogla preiti na tožnico. V celoti je prevzela izvršilni postopek. Pravica do sojenja v nerazumnem roku je vezana na dolžino postopka. Ta najbolj zadeva ravno tožnico. Postopek vštevanja (dobe) trajanja postopka ne more priti v poštev. Podlaga za nepremoženjsko škodo zaradi sojenja v nerazumnem roku je sam poseg v pravico do sojenja v razumnem roku, ne pa vrsta in količina posledičnega trpljenja. Namen zakonodajalca ni bil, da sodni zaostanek ni predolg, če stranka vmes umre. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo brez glavne obravnave, čeprav jo je tožeča stranka izrecno zahtevala.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo pravičnega zadoščenja (denarno odškodnino) za nepremoženjsko škodo, za katero trdi, da ji je bila povzročena zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v izvršilnem postopku I 03/01224 pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici. V postopku za plačilo odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja se v sodnem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti (šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO). Po posebnih pravilih, ki veljajo v sporu majhne vrednosti, odločbe, s katero je končan tak spor, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zato ni treba odgovarjati.

6. Sicer pa dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. V takih primerih v sporu majhne vrednosti sodišče lahko izda odločbo brez razpisa naroka, čeprav ga stranki zahtevata (prvi odstavek 454. člena ZPP). Čeprav je sodišče res prezrlo tožnikovo zahtevo za izvedbo naroka, očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano in med strankama tudi niso bile sporne, izhaja: - da je sporni izvršilni postopek I 03/01224 tekel zoper dolžnico ..., ki je med izvršilnim postopkom (... 7. 2013) umrla in da je dolžnica njena dedinja; - da je bil izvršilni predlog vložen 10. 10. 2003, sklep o izvršbi izdan šele 17. 8. 2009 in pravnomočen 29. 9. 2009; - da se je postopek po smrti dolžnice nadaljeval zoper tožnico kot njeno dedinjo po sklepu z dne 24. 2. 2014, pravnomočnim 7. 3. 2014; - da je še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršbe s tožnico kot dolžnico sodišče na upnikov predlog s sklepom z dne 5. 3. 2014 izvršbo odložilo do 31. 5. 2014 in da je bil nato še pred potekom tega roka zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo postopek ustavljen s sklepom sodišča z dne 29. 5. 2014; - da je tožnica 7. 3. 2014 vložila nadzorstveno pritožbo v zvezi z obravnavanim izvršilnim postopkom in odgovor prejela obvestilo predsednika Okrajnega sodišča v Novi Gorici po tretjem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZVPSBNO z dne 7. 4. 2014, nakar je uveljavljala zahtevo po pravičnem zadoščenju z vlogo pred Državnim pravobranilstvom in zaradi zavrnitve zahtevka vložila to tožbo; - da prvotna dolžnica pospešitvenih sredstev in zahtevka oziroma tožbe za pravično zadoščenje po 3. členu ZVPSBNO ni zahtevala oziroma vložila.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče tožbo zavrglo. Ocenilo je, da je bila nadzorstvena pritožba zavrnjena in da zato niso izpolnjene potrebne predpostavke iz 15. člena ZVPSBNO za dopustnost tožbe.

9. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnica v zvezi z nadzorstveno pritožbo prejela obvestilo predsednika sodišča po četrtem odstavku 6. člena ZVPSBNO, je ugotovitev sodišča, da je bila nadzorstvena pritožba zavrnjena, materialnopravno zmotna. V skladu s prvim in drugim odstavkom 15. člena ZVPSBNO je predpostavka za zahtevo za pravično zadoščenje za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdi predhodna vložitev pospešitvenih sredstev: nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga. Pogoj je, da je bilo nadzorstveni pritožbi ugodeno bodisi s sklepom bodisi z obvestilom po šestem in četrtem odstavku 6. člena ZVPSBNO. Slednje je bilo izdano v obravnavanem primeru. S tem so potrebne zakonske predpostavke iz 15. člena ZVPSBNO za vložitev zahteve in tožbe izpolnjene. Nasprotno naziranje sodišča, ki je prezrlo določilo o odločanju o nadzorstveni pritožbi z obvestilom predsednika sodišča po četrtem in šestem odstavku 6. člena ZVPSBNO, je zmotno.

10. Sprejete odločitve kljub temu ni bilo treba spreminjati. Nadaljnja presoja, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja obravnavanega tožbenega zahtevka, je namreč pravilna.

11. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, kakršna je tudi odškodnina za pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku, predstavlja nadomestilo za poseg v nepremoženjsko dobrino oškodovanca. Pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo je oškodovančeva osebna pravica. Ker neposredno prizadene strogo osebne dobrine oškodovanca, je vezana na osebo upravičenca in ni v pravnem prometu niti ni podedljiva: ni del upravičenčeve zapuščine, ki bi prešla po samem zakonu (132. člen ZD(3)) na dediče s trenutkom zapustnikove smrti. Da izgubi svojo osebno naravo, na ta način postane del zapuščine in s tem preide na dediče, mora zapustnik navzven in nedvomno izraziti voljo, da mu povzročitelj povrne določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Sodišče je pravilno izhajalo iz teh materialnopravnih izhodišč, ki jih je v zvezi s presojo ustavnosti določila 204. člena ZOR,(4) ki je identično s sedanjim prvim odstavkom 184. člena OZ,(5) zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015. 12. Na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnica ni uveljavljala denarnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku, je pritožbeno sodišče vezano in tudi pritožba je ne izpodbija. To pa pomeni, da morebitna odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere bi bila kot stranka upravičena zaradi nerazumno dolgega izvršilnega postopka, ki je tekel zoper njo (ugotovitve in razlogi v točki 16. sklepa) v trenutku njene smrti ni bila del njene zapuščine. V materialnopravnem smislu torej ni mogla preiti na tožnico kot njeno dedinjo. Tožnica v tem postopku po materialnem pravu ni prava upnica. Njen tožbeni zahtevek je neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti.

13. Ker zapustnica v zvezi obravnavanim izvršilnim postopkom ni uveljavljala pospešitvenih sredstev niti vložila ustrezne tožbe za denarno zadoščenje zaradi predolgega sojenja, pa pritožnica kot njena dedinja tudi ni mogla vstopiti v njen procesni položaj v zvezi s temi sredstvi in tožbo. V tem postopku sama dejansko uveljavlja varstvo pravice prvotne dolžnice. Zato v njem ne more biti stranka. Tožba, ki jo vloži oseba, ki s to tožbo ne zahteva varstva svojih pravic, ampak varstvo pravic tretjih oseb, je nedopustna. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, ki je procesna predpostavka, jo je treba zavreči (peti odstavek 81. člena ZPP).

14. Pritožnica zmotno trdi, da je upravičenka iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja, ko trdi, da gre zaradi dedovanja za njeno materialnopravno upravičenje iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo po ZVPSBNO. Sprememba sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi ji bila v škodo. Ker se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, ni posegalo (359. člen ZPP). Kot ugodnejšo za pritožnico jo je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.