Jedro

Predmet prenosa in s tem tudi univerzalnega pravnega nasledstva je le podjetniško organizirano premoženje, natančno opisano v sklepu o prenosu podjetja, kar načeloma ni vse premoženje fizične osebe. Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da so bili sporni objekti iz inšpekcijske odločbe oziroma sklepa o dovolitvi izvršbe del premoženja, ki je s pripojitvijo podjetja prešlo nanjo, zato že iz tega razloga ni mogoč sklep, da je tožeča stranka tudi glede tega premoženja pravni naslednik inšpekcijskega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1424/2006 z dne 22. 6. 2009 in predlog tožeče stranke za izrek dela odločbe št. 356R-2/1994-06/8-PJ z dne 20. 1. 1994 za nično v delu, ki se nanaša na odstranitev heliodroma velikosti 8,00 x 5,00 m na zemljišču s parc. št. 80/7 k.o. .... V obrazložitvi tega sklepa navaja, da tožeča stranka v zavrženih vlogah ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ni stranka v inšpekcijskem postopku zoper inšpekcijskega zavezanca A.A. Tožeča stranka tudi ne more biti stranka v tem postopku, saj ni investitor nedovoljenih gradenj, ki so predmet tega postopka, ne zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, na katerih ti objekti stojijo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0612-256/2009-5 z dne 29. 9. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da se obe odločbi, zoper kateri sta bili vloženi zavrženi vlogi tožeče stranke, nanašata na obveznosti, naložene inšpekcijskemu zavezancu A.A.. Drugostopenjski upravni organ ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka zaradi pripojitve podjetja A.A. s.p. postala pravna naslednica inšpekcijskega zavezanca. Izvršilni naslov v zadevi je bil namreč izdan A.A. kot fizični osebi in ne A.A. s.p., zaradi česar zatrjevana pripojitev nima nobenega vpliva na to, kdo je zavezanec v izvršbi. Poleg tega je A.A. še vedno vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik zemljišč s parc. št. 80/3, 80/7 in 80/16, vse k.o. .... Ker je oseba, ki mora izpolniti obveznost, še vedno A.A., tožeča stranka v svojih vlogah ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Drugostopenjski upravni organ dodaja še, da je v obravnavani zadevi potekel čas, v katerem lahko tožeča stranka zahteva vstop v postopek. To namreč lahko stori le med postopkom na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa s pritožbo, vendar le v roku, ki je za pritožbo na voljo strankam v postopku.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na podlagi pogodbe o prenosu podjetja z dne 8. 11. 2007 prišlo do pripojitve podjetnika A.A. s.p. k tožeči stranki. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah (dalje ZGD-1) se pripojitev opravi s prenosom celotnega premoženja ene ali več gospodarskih družb na drugo gospodarsko družbo, prevzete družbe pa z združitvijo prenehajo, ne da bi bila opravljena njihova likvidacija. Z združitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Tožeča stranka je torej kot univerzalni pravni naslednik samostojnega podjetnika A.A. vstopila v vsa njegova pravna razmerja, tudi v predmetni inšpekcijski postopek, zato ji ni mogoče odreči položaja stranke v postopku zgolj z obrazložitvijo, da je bila ustanovljena šele dne 7. 3. 2005. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), ki urejajo pravico udeležbe stranskega udeleženca v upravnem postopku (43. člen) in nadaljevanje postopka v primeru pravnega nasledstva (50. člen). Poleg tega meni, da se predmetni postopek na prvi stopnji še ni končal, saj je bil šele dne 22. 6. 2009 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, zoper katerega je bilo vloženo pravno sredstvo. Vloženo pravno sredstvo bi morala tožena stranka šteti kot zahtevo za vstop v postopek in z njo ravnati v skladu z določbo 142. člena ZUP, torej o njej odločiti meritorno, ne pa je zavreči. Nadalje navaja še, da je A.A. obravnavane objekte uporabljal za svojo gospodarsko dejavnost. Zato v je nasprotju s slovenskim pravnim redom, če družbi, ki je njegov univerzalni pravni naslednik, iz formalnih razlogov ni priznan položaj stranke. Gospodarska družba namreč v tem delu dejavnosti ni pričela opravljati na novo, temveč se je dejavnost samostojnega podjetnika s pripojitvijo prenesla v njen okvir. Tožeča stranka meni, da je določno navedla, v čem je njen pravni interes in predložila dokaze za svoje navedbe, poleg tega pa je pravna naslednica inšpekcijskega zavezanca. Glede na to meni, da izpodbijana odločba posega v njene pravice in pravne koristi. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi smiselno uveljavlja svojo pravico do dveh vsebinsko različnih statusov v predhodnih upravnih postopkih, namreč pravico do vstopa v postopek kot stranski udeleženec po določbah 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) in do statusa stranke na podlagi pravnega nasledstva po določbah 50. člena ZUP. Ta dva statusa uveljavlja v zvezi z dvema povsem različnima procesnima situacijama, namreč s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi odložitve upravne izvršbe (3. odstavek 293. člena ZUP) in pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izrek upravne odločbe za nično. Ker pa tožeča stranka vse te svoje navedbe opira na eno samo okoliščino, namreč njeno univerzalno pravno nasledstvo podjetja A.A. s.p., je sodišče najprej preizkusilo obstoj te okoliščine, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanja o tem, kakšen procesni status lahko tožeča stranka sploh doseže v predmetnih procesnih situacijah in kakšne so pravne posledice tega statusa.

Tožeča stranka je navedla, da si je pripojila podjetje A.A. s.p., tožena stranka pa temu dejstvu ni ugovarjala, temveč se v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredeljuje do njegovih pravnih posledic, zato sodišče šteje, da to dejstvo med strankama ni sporno.

Kot že navedeno, je bila organizacijska oblika pripojenega podjetja s.p., kar po določbi 6. odstavka 3. člena ZGD-1 (Uradni list RS, št. 42/06 in nadaljnji) pomeni, da je šlo za samostojnega podjetnika, torej fizično osebo, ki je samostojno opravljala pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja na tak način, da je oblikovala in organizirala svoja sredstva v posebnem podjetju, ne da bi ustanovila družbo. Funkcionalno gledano podjetnik razpolaga z dvema vrstama premoženja: z osebnim in s tistim, ki je namenjeno opravljanju pridobitne dejavnosti. Obe vrsti tvorita enovito premoženje, ki pravno v celoti pripada fizični osebi, ki je tudi samostojni podjetnik. Ta oseba zato za obveznosti iz poslovanja odgovarja s svojim celotnim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD-1), torej tako s premoženjem podjetja kot tudi s svojim osebnim premoženjem. Ti vrsti premoženja pa ne delita enake usode, če pride do statusnega preoblikovanja podjetnika, kar je tudi edini način, da se na tak način oblikovano podjetje prenese na prevzemno kapitalsko družbo (člen 667 in nadaljnji ZGD-1).

Po določbi 2. odstavka 667. člena ZGD-1 s prenosom preidejo na prevzemno kapitalsko družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, kapitalska družba pa kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Po določbi 2. odstavka 668. člena ZGD-1 mora biti v sklepu o prenosu podjetja (med drugim) navedena tudi vrednost podjetja z natančnim opisom podjetja. Predmet prenosa in s tem tudi univerzalnega pravnega nasledstva je torej le podjetniško organizirano premoženje, natančno opisano v sklepu o prenosu podjetja, kar načeloma ni vse premoženje fizične osebe. S prenosom podjetja se torej iz dotedanjega celotnega premoženja fizične osebe izloči premoženje, ki je namenjeno opravljanju pridobitne dejavnosti in prenese na prevzemnika, to je kapitalsko družbo (v obravnavani zadevi tožečo stranko), preostali del premoženja, ki pripada fizični osebi, pa tej tudi ostane (Bratina, Jovanovič, Podgorelec, Primec: Gospodarsko statusno pravo, Planet GV, 2007, stran 220). Situacija je torej drugačna kot v primeru pripojitve gospodarske družbe k drugi gospodarski družbi, ko se kot premoženje družbe šteje le tisto, ki ji pripada kot pravni osebi in s katerim tudi odgovarja za obveznosti iz poslovanja (1. odstavek 7. člena ZGD-1) ter ki v celoti preide na prevzemno družbo (5. točka 3. odstavka 591. člena ZGD-1).

Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da so bili sporni objekti iz inšpekcijske odločbe oziroma sklepa o dovolitvi izvršbe del premoženja, ki je s pripojitvijo podjetja prešlo nanjo, sodišče pa je po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi (na tožbene navedbe glede dejanskega stanja). Že iz tega razloga ni mogoč sklep, da je tožeča stranka tudi glede tega premoženja pravni naslednik inšpekcijskega zavezanca. Poleg tega po navedbah tožene stranke v obrazložitvi drugostopenjske upravne odločbe tako ugotovitev potrjujejo tudi podatki iz uradne evidence, saj kot lastnik predmetnih nepremičnin v zemljiško knjigo ni vpisana tožeča stranka temveč A.A..

Stališče tožeče stranke o univerzalnem pravnem nasledstvu podjetja A.A. s.p. je torej zmotno, kar pomeni, da tožeča stranka zgolj z razlogi, ki se nanašajo na pripojitev s.p., ne more utemeljiti svojega procesnega statusa, ki naj bi ji ga odrekala tožena stranka. Ob tem tožeča stranka v tožbi ni navedla ne trditvene ne dokazne podlage, ki bi omogočala sklepanje, da se njeno pravno nasledstvo nanaša na obravnavane nepremičnine. Po drugi strani je tožena stranka svojo odločitev oprla prav na ugotovitev, da tožeča stranka glede obravnavanih nepremičnin ni pravna naslednica inšpekcijskega zavezanca A.A., tako da ji v obravnavanih upravnih postopkih iz tega naslova ne gre ne status stranke ne stranskega udeleženca.

Glede na izrecno tožbeno navedbo, da bi bila tožena stranka dolžna o pritožbi tožeče stranke odločiti kot o zahtevi za vstop v postopek, sodišče dodaja še, da vstop v postopek po zaključku postopka pred upravnim organom prve stopnje ureja 229. člen in ne 142. člen ZUP, kot to zmotno meni tožeča stranka (glede tega glej tudi stališče teorije v: Breznik, Štucin, Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 476). Po 1. odstavku 229. člena ZUP lahko namreč v roku, ki je določen za stranko, vloži pritožbo vsaka oseba, ki ji odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Vprašanje, ali je pritožbo vložila upravičena oseba, je torej identično z vprašanjem, ali pritožba posega v pravice ali pravne koristi te osebe. Ker je tožena stranka iz prej navedenih razlogov pravilno ugotovila, da ni tako, je bila pravilna tudi njena odločitev, da iz tega razloga tožbo s sklepom zavrže (2. odstavek 240. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.