Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zvišana tarifa pri zastopanju tuje pravne ali fizične osebe velja le za obračun med odvetnikom in stranko.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep o stroških potrdi.
Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, v kateri je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 284.713,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Proti odločitvi o stroških se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži višje stroške, skupaj s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka upravičena do 100 % povišanja za zastopanje tuje pravne osebe na podlagi 9. člena Odvetniške tarife. Tako sta odločili tudi sodbi Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 716/96 z dne 22.10.1996 in Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 1793/94 z dne 15.1.1997. Tožeča stranka bi bila upravičena do skupnega zneska 488.004,86 SIT, pri čemer v pritožbi podrobno navaja, kako je ta znesek izračunala. Sodišče prve stopnje niti ni navedlo, katere stroške je priznalo, tako da se izreka niti ne da preizkusiti. Pritožba ni utemeljena. S pritožbo se je mogoče strinjati le v toliko, da ima izpodbijana sodba v izreku o stroškovnem delu odločitve izjemno skope razloge; preizkus odločitve pa je vseeno mogoč glede na stroškovnik v spisu (list. št. 7). Iz tega je razvidno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo. Sodišče druge stopnje zato šteje, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (člen 339/2 tč. 14 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba pa nima prav glede osnovnega vprašanja, ki je predmet pritožbe. Po določbi 1. odstavka 9. člena Odvetniške tarife sme sicer odvetnik tuji fizični ali pravni osebi obračunati storitve po zvišani tarifi do 100 %, vendar to velja le za obračun med odvetnikom in stranko, ne pa tudi za odmero stroškov, ki jih je po odmeri sodišča ali drugega organa dolžna povrniti nasprotna stranka (člen 9/3 Odvetniške tarife - OT). Sklicevanje na morebitne drugačne sodne odločbe torej ne more biti odločilno. Kot izhaja iz že omenjenega stroškovnika, sodišče prve stopnje 100 % povečanja ni priznalo in je torej v tem delu odločitev pravilna. Glede na vsebino pritožbenih trditev pa je bilo treba tudi preveriti, ali je po višini odločitev pravilna. Ob upoštevanju stroškovnika, ki ga je vložila tožeča stranka, glede na veljavno taksno in odvetniško tarifo, je treba ugotoviti, da tožeča stranka nima pravice do višjih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Preizkus stroškovnika je pokazal, da ima tožeča stranka pravico do naslednjih stroškov: - tožba 1000 točk (tarifna št.13 OT, od vrednosti 9.050.000,00 SIT); - zastopanje na naroku 250 točk (tar. št. 15/2 OT, 25 % od tar. št. 13, samo procesna vprašanja); - urnina 50 točk, (člen 13/1 OT); - obvestilo 10 točk (tar. št. 33 tč. 4 OT). Skupaj je to 1310 točk. K temu je treba prišteti 20 točk in 3,10 točk, (člen 15/2 OT). Skupaj je to 1333,10 točk po 87,4 SIT, kar znese 116.513,00 SIT. K temu je treba prišteti 19 % DDV, torej znesek 22.137,00 SIT in zneska 90.050,00 SIT in 45.025,00 SIT kot taksa za tožbo in sodbo. Skupaj je to 273.725,00 SIT. Ostane še vprašanje stroškov za prevode. Do teh stroškov ima tožeča stranka pravico, ker so to stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Vprašanje je le, ali ima pravico zahtevati 20.000,00 SIT. Treba je ugotoviti, da potrdila o tem, koliko je za prevode dejansko bilo plačano, tožeča stranka ni predložila. Ko se sklicuje pritožba na Pravilnik o sodnih tolmačih, je prav tako treba ugotoviti, da gre pri prevodu za tri cele strani, od tega je ena stran z minimalnim številom znakov, ker gre za obrazec, ostala dva lista pa skupaj predstavljata le pol strani. Tudi z upoštevanjem Pravilnika o sodnih tolmačih (člen 17), na kar se pritožba sklicuje in ob pomanjkanju dokazila o višini dejanskega plačila, je po mnenju pritožbenega sodišča znesek 10.988,50 SIT kot razlika med zneskom 284.713,50 SIT, ki je bil tožeči stranki priznan, in zneskom 273.725,00 SIT, kolikor po izračunu pritožbenega sodišča znašajo stroški tožeče stranke brez stroškov prevoda, zadosten za pokritje stroškov prevoda. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sklep o stroških potrditi (člen 365 tč. 2 ZPP).